Adijo, popolnost!

Naporen dan v službi, gužva na cesti, menstruacija na poti, finančne skrbi … in potem je potrebno zares malo, da ob »težavnem« vedenju hčerke znorim. Ali kričim in se kako drugače nespoštljivo vedem do nje ali ne zmorem pristno sočustvovati z njenimi zame nepomembnimi skrbmi. Takrat mi je vse, kar ne teče kot po maslu, enostavno odveč. In tako spet razočaram samo sebe. Čeprav sem navzven jezna na hčerko, sem namreč v resnici jezna nase. Pa kako za vraga sem spet izgubila kontrolo sama nad sabo in postala mama, nad katero bi se v letih, ko sama še nisem bila mama, zgražala?! Kaj takega se meni že ne more zgoditi, sem si takrat govorila. Pa sem se spet nažrla zarečenega kruha.

Saj vem, ko smo ljudje pod pritiskom, nas bolj kot razumska načela vodijo nezavedni čustveni vzorci, ki smo jih prinesli iz primarne družine. Toda moja mama ni nikoli imela takšnih izpadov jeze kot jaz, poleg tega pa ne more biti odgovorna za moje vedenje. Zakaj se torej v težkih trenutkih tako zelo razjezim in pri tem izgubim stik z razumevajočim, empatičnim in ljubečim delom same sebe? Glede na to, da se v resnici jezim nase, zakaj sem torej tako zelo jezna nase? Cin cin, je zasvetila lučka: ker mi spet ni uspelo. Več kot očitno od sebe pričakujem, da bom popolna delavka, popolna ženska, popolna žena in seveda popolna mama. Mama, ki nikoli ne znori in vedno vse razume. Morala sem prebrati kar nekaj knjig Jesperja Juula in se temeljito pogovoriti sama s sabo, da sem končno spoznala, da popolna mama ne obstaja. In ne samo to: otroci si v resnici ne želijo popolne mame, saj potem morajo tudi oni biti popolni otroci brez napak, da bodo lahko zadovoljili to svojo popolno mamo. Ok, razumem, otroci si želijo (in potrebujejo!) avtentično mamo, ki zmore pokazati vso bogastvo čustvenega sveta: tako ljubezen, srečo in veselje kot žalost, razočaranje in jezo. Ko sem frustrirana, žalostna ali jezna, imam torej vso pravico biti frustrirana, žalostna ali jezna ter je najboljše tako zame kot za mojo hčerko, da ne prevzamem vloge popolne mame, ki svoje »nezaželene« občutke pospešeno tlači vase, dokler ji ne »dvigne pokrova«, temveč sproti avtentično pokažem, kaj čutim. In se tudi pristno iz srca opravičim, ko izgubim kontrolo sama nad sabo. »Oprosti, da sem prejle tako vzrojila nate. Vem, da to ni bilo ok in žal mi je, da sem te prizadela.«

Toda, če bom prevečkrat mama brez kontrole, samo opravičevanje ne bo dovolj. Kot odgovorna mama moram ugotoviti, zakaj sploh prispem do te točke, ko je vsega enostavno preveč. Hiter tempo življenja, preobremenjenost, želja po popolnosti … vse to je res, toda čutim, da sem še nekaj spregledala. Morala sem prebrati v Familylabovem članku, da sem si lahko priznala: jeza v meni se kopiči zato, ker vse prevečkrat rečem DA, čeprav vsa moja bit sporoča NE. To pa zame že ne velja, saj velikokrat in brez težav rečem ne svojima hčerkama, je bila moja prva misel. Toda, ko sem se iskreno pogledala v zrcalo, sem skrušena ugotovila, da se vsak dan nabere kar nekaj neavtentičnih da-jev: DA zaradi ljubega miru, DA zaradi gostov na obisku, DA zaradi neodločenosti glede pravega odgovora, DA zaradi hčerkine očitno večje vztrajnosti … Težko je prebaviti toliko ne-jev lastnim željam in potrebam, zato ni čudno, da vse v meni jezno zakriči: zdaj pa imam tega dovolj! Težava torej ne tiči ne v tečnem šefu, ne v nevarnih voznikih na cesti, ne v PMS-ju, ne v stanju na bančnem računu in ne v vedenju hčerke, ki samo zrcali mamine skrite nemirne občutke, temveč sem za takšen rezultat stoodstotno odgovorna jaz. Uf, to pa si je zares težko priznati. Toda, če končno prenehaš težiti k popolnosti, postane vse skupaj nekoliko lažje. Tudi to, ko je treba reči: Ne, sedaj se ne želim igrati s tabo, ker zelo uživam, ko berem tole knjigo. In poglej ti to, tudi hčerka je vse manj »naporna« in vse bolj zadovoljna s svojo nepopolno mamo.

 

Kolumna Helene Primic z naslovom Mama brez cenzure, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (oktober 2015).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja