Agresivne igre

Najin fantič bo kmalu star štiri leta. Ima veliko figuric Lego in Playmobil in z njimi se rad igra. Ni »težaven otrok«. Prijazen je, družaben in rad se igra, pravijo v vrtcu. Ko sem ga nekega dne prišla iskat v vrtec, sta se s starejšim dečkom igrala, da streljata druge otroke s svojima pištolama (dvema palicama). Igra se mi je zdela nekoliko groteskna in po mnenju sem vprašala sosede in prijatelje. Mnenja so bila deljena: od »saj smo se mi tudi igrali kavboje in indijance, ko smo bili majhni, to je pa res čisto normalno,« do »tako se pa res ne sme igrati, naredi no kaj.«Včasih se sin igra, da strelja samega sebe in potem reče: »Zdaj sem pa umrčkal.« Včasih hoče, da bi se skupaj streljali. Kadar je jezen na naju, včasih oblikuje pištolo iz prstov in reče: »Pa, pa, pa.« Mimogrede, v vrtcu sem opazila, da to počne eden od drugih otrok (eden od t.i. problematičnih). Odločila sva se, da bova to ignorirala. Ko se igra, da je mrtev, meniva, da gre za nedolžno igro. Seveda nima nikakršnega odnosa do smrti in tudi po televiziji nikoli ne gleda nič strašnega. Zelo skrbno izbirava otroške programe in v njegovi prisotnosti nikoli ne gledava poročil. Tako je tudi pri družinah, ki jih obiskuje.

Ampak pred kratkim sva morala poseči v igro. Igral se je, da je Lego možiček s Playmo mečem prerezal vrat Playmo možičku. Z možem sva se spogledala. »Oj, ubogi revež!« sem rekla. Najin sin je odgovoril: »Ampak saj je tat!« Fantiču sva povedala, da s tatovi ne delamo tako, ampak jih pošljemo v zapor. Potem je poiskal Lego zapor za Playmo možička in se igral naprej. Naslednji dan je gusarski meč držal nekaj centimetrov nad vratom svoje petmesečne sestrice in se igral, da ji bo prerezal vrat. »Nočem, da se tako igraš z dojenčkom,« je rekel moj mož. »Pa ne.« In se je začel igrati nekaj drugega.

Nekaj dni pred temi dogodki nas je obiskala moja sestra, ki ima dva sinova, stara štiri in sedem let. Bila je zaskrbljena, ker se njena fantka igrata s sosedovima, ki sta priseljenca. Igrajo se namreč, da drug drugega bombardirajo in si sekajo glave. Starši najbrž gledajo Al-Jazeero, ki velikokrat prikazuje teroriste, ki talcem režejo vratove, medtem ko sta otroka zraven.

Kako naj se starši odzivamo na to?

Moja sestra je poskusila omejiti igro s sosedovimi otroki in postaviti meje, kaj se je dovoljeno igrati in kaj ne. Ampak kje je meja za prepoved igre? Saj je vendar prav, da otroci nasilnost usmerijo v igro? In katere igre so za otroke varne? Jim plastične pištole in meči škodujejo? Kaj pa igračke, povezane z Batmanom in Spidermanom, za katere se je najin sin tudi začel zanimati? Saj vendar nočeva, da iz njega zraste nasilnež.

Zbegana mama

 

ODGOVOR:

Mislim da sta se z možem odslej na nasilne plati igre vašega sina odzivala zgledno. Poleg tega primeri jasno kažejo, da je svoje vedenje sposoben prilagajati, če se resno pogovorite z njim. Odrasli so skozi zgodovino dosledno počeli prav nasprotno: otroške meje so rušili s kritiko, kaznijo, očitki in nasiljem, v poskusu, da bi otroci spoštovali meje drugih.

To ne pomeni, da je nehal eksperimentirati (raziskovati!), kar zadeva možne uporabe plastičnega meča, saj ga v železni dobi tudi niso iznašli, da bi z njim rezali kruh. Ampak dokler ga ne vodi tesnoba, bo to počel odkrito in bo zato odprt za spremembe in izboljšave.

Ko je imela majhne otroke moja generacija, je mnogo staršev in pedagoških ustanov prepovedovalo vojne igrače, ker so bili po ideologiji pacifisti. Niso se zmenili za dejstvo, da je agresivnost naravna in potrebna sestavina človekovega čustvovanja. K sreči se jim nikoli ni čisto posrečilo, ker so otroci poiskali druge načine za izražanje istega. Prepoved je absurdna. Prav tako bi lahko otrokom prepovedali izražanje njihove seksualnosti, veselja ali žalosti. Umetnost vzgoje ni kaznovanje, ampak modro in verodostojno vodstvo, vsaj dokler gre za človeška čustva in njihovo izražanje v kulturi, v kateri otroci odraščajo.

Vi odločate.

Dilema vaše sestre je dober primer globalne kulture, v kateri odraščajo današnji otroci. Kdaj in kako otroci pridejo v stik z resničnostjo tega sveta, je delno tudi izbira staršev. Starši že od nekdaj uporabljajo svojo moč, da izbirajo otrokove prijatelje, ne da bi tako zaščitili otroke pred čimer koli. Sam bi sicer ravnal drugače, ampak to je samo ena od osebnih izbir in tako ni niti prava niti napačna.

Spoznal sem veliko travmatiziranih begunskih otrok. Svoje izkušnje posnemajo skozi igro ali risbo. Potrebujejo dolgoročno pomoč, a jo dobijo le redko, tako od staršev kot od družbe. Isto načelo velja za vse otroške igre: igrajo se med drugim zato, da podoživijo, predelajo in ponotranjijo misli in doživetja. Vaš sin se približuje obdobju, ko ga bo, tako kot druge otroke, začela zanimati smrt. Kmalu bo začel premišljevati, da lahko starši v resnici umrejo, kaj se bo zgodilo z njim in tako naprej. Ker ima srečo, da odrašča z razmišljujočimi in skrbnimi starši, bo o tem odkrito spregovoril in postavil svoja vprašanja.

Ne verjamem, da obstaja en pravilen odgovor na vprašanje, kaj je »prava igrača.« Fantje ne potrebujejo plastične pištole, da bi streljali, kot ste opisali tudi sami. Obstajajo izvrstne »didaktične igrače«, ampak izvrstnost se ocenjuje glede na to, v kolikšni meri stimulirajo posamezne starostne skupine. Pogosto je njihova vrednost predvsem estetska. Mislim, da morajo v tem primeru, tako kot v številnih drugih, starši predvsem ravnati tako, da bodo sami sebi lahko z mirno vestjo pogledali v oči. Otroci ne postanejo nasilni kriminalci zaradi igrač, ampak zaradi drugih ljudi.

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja