U
M

Agresivnost – neizogibni del družinskega življenja

30.12.2020 | Splošno

(Jesper Juul)

Ni dvoma, da se rodimo različnih temperamentov. Nekateri so bolj filozofsko nastrojeni in zadržani, drugi so bolj radoživi in podjetni, spet tretji so agresivni – »bojevniki«, kot jim pravim jaz. Njim se zdi, da je vsak izziv, vsaka ovira nekaj, kar je treba premagati in v to vložiti vso moč, ki jo bojevnik premore.

Nekateri otroci tiho jokajo, kadar so razočarani ali se jim ne posreči pravilno sestaviti igrače, bojevnik pa jo sredi bojnih krikov zaluča ali brcne daleč proč. Ne vemo veliko o tem, zakaj postanejo taki, vemo pa, da je pogosto težko biti takšen. Biti bojevnik zahteva veliko energije in zapleta odnose z drugimi ljudmi. Sicer pa agresivnost – razdraženost , jeza, bes in sovraštvo – vznika iz različnih virov.

Eden izmed njih je strah: strah pred nadrejenim, strah pred izgubo, strah pred smrtjo. Tudi občutek krivde pogosto vodi v agresivno vedenje. Ko ne prenesemo več teže lastnih občutkov krivde in samokritike, začnemo kritizirati in kriviti druge. Najpogostejši vir agresije pa je po vsej verjetnosti občutek, da za svoje bližnje nismo tako dragoceni, kot bi si želeli.

Občutek, da smo vredni za tiste, ki jih ljubimo in imamo radi, je globoka potreba, ki si jo delimo vsi ljudje, saj je občutek, da smo dragoceni, temelj našega samospoštovanja. V družini se neizogibno dogaja, da komunikacija včasih trči ob zid. Včasih se izražamo nejasno in se počutimo nerazumljene. Stvari vidimo in si razlagamo tako različno, da se težko sporazumemo. Nimamo energije in moči, da bi v dialogu ostali »tukaj in zdaj«, zato se drugi počuti zapuščenega ali zavrnjenega … in tako naprej, v nedogled, saj je med nami nešteto stvari, ki lahko onemogočijo medsebojni stik in nas navdajo z občutkom osamljenosti.

Ko se to zgodi, obenem izgubimo tudi občutek vrednosti – včasih le za kratek čas, včasih pa se počutimo, kot da bi se okrog nas podrl cel svet.

Najprej se odzovemo z agresivnostjo. Postanemo razdražljivi, jezni in besni. Ti občutki se izražajo na različne na načine in v mnogih oblikah. Ženskam dolgo časa ni bilo dovoljeno, da bi bile jezne na enak ekstrovertirani način kot moški, zato namesto tega jokajo. Otrokom minulih generacij ni bilo dovoljeno povedati, da so jih starši prizadeli, zato so namesto tega razvijali psihosomatske simptome – najpogostejši so glavobol, trebušne bolečine, povišana telesna temperatura in kronična utrujenost. Moški pogosto postanejo molčeči in se skrijejo za časopis, televizijo, lovsko puško ali ribiško palico. Ampak vse to so le različni slogi – t. j. različni kulturno sprejemljivi načini, kako smeš biti agresiven. Enako velja za ljudi, ki dosledno usmerjajo agresivnost vase – proti samemu sebi, v obliki samokritike, depresivnosti, občutkov krivde ipd.

Ko član družine nenadoma postane agresiven, s tem izraža: »Ne čutim, da bi bil za vas vreden toliko, kot si želim. Počutim se slab, izrinjen ali odveč.« Zato je tako pomembno, da v družini sprejemamo tudi agresivnost. Kajti agresivnost ni sovražnik ljubezni ali skrbi za bližnjega. Je le še eden izmed mnogih načinov izražanja ljubezni. Če je ne upoštevamo ali če jo zatiramo, se začne razraščati in lahko postane bodisi vulkanska ali pa hladna kot led.

Pravzaprav ni logično! Zakaj se takrat, ko so počutimo nevredne, odzovemo agresivno in kritično – zakaj, na primer, ne delujemo po logiki in postanemo – žalostni? V tem je prav res nekaj tragičnega!

Pri odraslih se občutek nevrednosti pogosto izraža kot nekakšna defenzivnost, latentna razdraženost, ki pripelje do tega, da se prepiramo o »ničemer«. Ko se to zgodi, je čas za pogovor; čas, da izmerimo temperaturo razmerja, samega sebe in drug drugega. Pogosto pa velja, da takrat, ko čutimo, da za najbližje nismo vredni, tudi zares nismo tako dragoceni, kot mislimo ali upamo, da smo.

Oglejmo si klasični primer:
Stoletja dolgo je bila glavna naloga moškega preživljati družino. Delo se je redko povezovalo z užitkom in pristnim zanimanjem. Zadnjih nekaj generacij se v bogatih predelih sveta to spreminja, toda moškega, ki ima družino, predvsem poganja prastari nagon, da mora preskrbeti družino in pomagati k boljšim življenjskim razmeram. Ženske se zdaj sicer enakopravno udeležujejo na trgu dela, vendar pa v srcu še vedno pogosto dajejo prednost tesnim odnosom v partnerskem razmerju in z otroki, in tako nastane problem: on trdo dela, da bi poskrbel za materialne družinske potrebe in proračun, ona pa si misli, da si s tem njo in otroke podreja. Zelo malo je moških, ki imajo dovolj uvida sami vase, da znajo reči: »Poslušaj, v službo hodim zaradi družine!« Ona pa je tista, ki je več doma in ima večji dar za ustvarjanje prijetnejšega družinskega ozračja, vendar doživlja, da on ne ceni njenega truda. Oba porabita ogromno energije, da bi postala dragocena drug za drugega, vendar ne občutita, da bi dejansko imela vrednost.

Zato je pomembno, da si vsake toliko jasno povemo, kako si prizadevamo, da bi bili vredni, in kako uspešni se zdimo pri tem. Agresivnost bodisi enega ali obeh je znamenje, da je treba vprašanje spraviti na družinski dnevni red.

Razmerje med občutkom vrednosti in agresivnostjo kot starši morda najbolj očitno občutimo v odnosu do otrok. Zelo verjetno ga ni razmerja, kjer bi odrasli tako zlahka in tako naglo izgubili občutek, da so dovolj dobri, dovolj sposobni ali vredni – in tisti hip, ko se to zgodi, začnejo mnogi otroke grajati, pa celo kaznovati ali tepsti. Tudi ta agresivnost izhaja iz nemoči, občutka izgube in strahu.

Ne glede na to, ali starš otroka dejansko udari ali pa ga le »biča z jezikom«, kot pravimo, kadar nas kdo ošteva, otrok dogajanje doživlja enako. Zelo hitro izgubi občutek, da je za starše vreden, in se odzove – agresivno. Torej bodisi ugovarja, udari nazaj, se znese nad mlajšo sestro ali pa obrne vse navznoter in postane otožen in obremenjen s krivdo.

Agresivnost staršev je vedno odgovornost staršev. Nikoli niso krivi otroci.

Ljudje smo pač takšni, kakršni smo, zato moramo paziti, da naša agresivnost ne sproži začaranega kroga, kjer agresivnost vodi samo v še večjo agresivnost. Kot starši se moramo med sabo pogovarjati in odkrivati njene vzroke. Otroci in mladostniki potrebujejo našo empatijo in pripravljenost razumeti, kaj se dogaja v njih. Na kocki ni nikoli otrokova ljubezen do staršev, temveč njegovo samospoštovanje.

*****

Kolumna je bila objavljena kot Tema meseca na Lumpijevih spletnih straneh.

0 komentarjev

Morda vas bo zanimalo tudi

Mama hoče obvarovati

Moja hči, ki bo kmalu stara osem let, je živahna in prijazna deklica. Kljub temu imam včasih občutek, da je težko biti njena vzornica in svetovalka....

Jeza, kuhanje mule in meje

(Jesper Juul) Imam hčerko, ki je stara skoraj eno leto, in sama sem njena edina skrbnica. Zelo si prizadevam, da bi se kot otrok in pozneje, ko bo...