Agresivnost – nov in nevaren tabu (Jesper Juul, intervju)

Ob izidu prevoda knjige Jesperja Juula “Agresivnost – nov in nevaren tabu”, smo temu svetovno znanemu strokovnjaku za vzgojo in družinske odnose postavili vprašanja, s katerimi se starši pogosto obračajo na Familylab Slovenija – ustanovnega člana mednarodne organizacije Familylab Association, ki ohranja ter širi Juulove vrednote in načela.

V: V svoji knjigi Agresivnost – nov in nevaren tabu, poudarjate, da agresivnost ne vodi nujno do nasilja, saj gre za eno od temeljnih potreb vsakega človeškega bitja. Kaj pravzaprav sporočamo otroku, ko mu povemo, da ne sme tepsti svojega brata, da “to ni prav”, da se “pri nas doma ne tepemo”?

JJ: Vaše vprašanje razkriva zelo pomembno razliko med agresivnimi čustvi in agresivnim vedenjem. Vsi ljudje imamo agresivna čustva, kot so jeza, frustracija, nemir, bes, sovraštvo ... Če želimo preprečiti, da ta čustva ne vodijo do psihičnega in fizičnega nasilja do drugih, jih moramo prepoznati kot naravna in pomembna. V primeru iz vašega vprašanja je čisto v redu, če otroku poveste, naj brata ne tepe, prav tako pa lahko izpostavite, da takšno vedenje v vaši družini ali instituciji ni sprejemljivo. Toda pomembno je, da preden ali po tem, ko to storite, obenem tudi priznate vrednost, ki jo ima njegovo agresivno vedenje,  tako da mu na primer rečete:

A: Vidim, da si zelo jezen na svojega brata in rad bi vedel zakaj, če mi lahko poveš?
B: Vzel mi je mojo žogo!
A: Aha, razumem. Tudi mene bi to razjezilo, toda rad bi te naučil boljšega načina, če misliš, da mi sedaj lahko
     prisluhneš. Lahko pa tudi počakam, da boš lahko poslušal.

Ko je otrok pripravljen – kajti nobenega smisla nima, če ljudem nekaj razlagamo, ko niso pripravljeni poslušati –, ga poučite o strategijah, ki se vam obnesejo, kadar nekdo prekorači vaše meje. S takim sporočilom otroku omogočite, da lahko sprejme svoje občutke, kar spodbuja njegovo samospoštovanje ter preprečuje, da bi lastno agresivnost usmeril vase in postal samodestruktiven (depresija, samopoškodovanje, prehranske motnje idr.).

V: Veliko staršev se pritožuje, da so svojemu otroku že stokrat povedali, da ne marajo in dovolijo, da tepejo njih ali druge, ker to boli. Toda otroci še vedno tepejo, praskajo, ščipajo … Ali starši enostavno pričakujemo preveč od otrok? Kaj pravzaprav lahko pričakujemo starši pri zdravem otroku na področju agresivnega vedenja?

JJ: To se dogaja takrat, ko pričakujemo, da se bodo otroci učili iz naših navodil, kar večinoma ne deluje. Ob takšnih kratkih sporočilih/zahtevah se otroci glede samih sebe lahko počutijo samo še slabše, kar vodi v le še večjo agresivnost. Kar povsem enako velja tudi za odrasle. Ena najpogostejših težav je sledeče razmišljanje staršev: “Jaz dajem vse od sebe, da bi ti omogočil dobro življenje, zato, ko postaneš frustriran, jaz postanem negotov in te začnem kritizirati, namesto da bi tvoje vedenje vzel kot iztočnico za učenje.” Na ta način se agresivnost v ljubezenskih odnosih med ljudmi vseh starosti sprevrže v začaran krog.
Zdrav otrok potrebuje okrog 6-7 let, da integrira vrednote in pravila, ki veljajo v njegovi družini. In potrebno je približno 20 let, da se nauči z lastnimi agresivnimi občutki spopadati na socialno konstruktivne načine – kar velja tudi za ljubeče in nežne občutke. Bolj ko nam staršem in učiteljem uspe sprejeti otrokova agresivna čustva in hkrati delovati kot vzor oz. model, ki jim kaže, kako se s temi čustvi spoprijeti, tem bolj lahko preprečimo, da bi otrok odrasel v nasilnega partnerja in starša. Moralno obsojanje še zdaleč ne zadošča, kar neprenehoma dokazuje tudi znanost. Pred kratkim je bila na Danskem objavljena nova študija, ki kaže, da vsak šesti 7-letnik doživlja nasilno vedenje s strani svojih staršev in da je v 60 % vseh parov vsaj eden od partnerjev deležen nasilja. Poleg vseh teh številk pa se moramo zavedati še vseh tistih krasnih žensk in otrok, ki lastno agresivnost usmerjajo vase in zato slabo živijo. To bolj kot karkoli drugega dokazuje, da je naš pristop do agresivnosti, kakršnega prevzemamo zadnjih nekaj generacij, klavrno propadel.

V: Dostikrat ste že rekli in napisali, da naj se odrasli ne vmešavamo v otroške “bitke”, če je med njimi vsaj en otrok dovolj star, da zna lepiti obliže. Ali z nevmešavanjem ne sporočamo, da pretepanje odobravamo in na nek način podpiramo tovrstno reševanje težav v odnosih?

JJ: Konflikti med otroci so nekaj naravnega in otroci morajo pridobivati obilo izkušenj tudi v bolečih in neuspešnih konfliktih, zato da se lahko naučijo bolj civiliziranih poti za reševanje nesoglasij. Staršem svetujem, naj pogledajo tudi vase ter se vprašajo, kako sami rešujejo konflikte v ljubezenskih odnosih in kako uspešni so. Večina staršev prizna, da se tudi sami niso nikoli naučili bolj zdravega reševanja konfliktov. Človekovih jedrnih občutkov ne moremo preprečiti tako, da jih prepovemo. Staršem to še nikoli ni uspelo, tako kot ni uspelo niti cerkvi.
Če se odrasli ne vmešavajo, to še ne pomeni, da odobravajo agresivno vedenje. Če pa se že morajo vmešati, je bolje, da to storijo tako: “Poslušajte, otroci! Prosim, ne prepirajte se več tako. Boli me, ko to gledam, in rada bi vas naučila boljšega načina, ampak v tem trenutku enostavno prenehajte … meni na ljubo.” Drugi način je, da sprteža ustavite in vprašate: “Ali potrebujeta mojo pomoč pri reševanju vajinega spora?” Če je odgovor “ne”, lahko rečete: “Okej, sem pa v bližini, če me bosta potrebovala kasneje.”

V: Kot ste že večkrat pojasnili, smo otroci in odrasli agresivni takrat, ko v odnosu pogrešamo občutek vrednosti – namesto, da bi bili žalostni, postanemo agresivni. Toda včasih je težko videti pravi izvor agresije, saj agresivno vedenje lahko izgleda prav strašno in ogrožajoče, tudi ko gre za malčka. Nekateri starši zato jeznega triletnika avtomatsko udarijo nazaj. Kaj bi jim svetovali?

JJ: S knjigo o otrocih in agresivnosti poskušam nagovoriti starše, naj se prenehajo odzivati na avtomatiziran in kulturno pogojen način, temveč naj poskušajo razumeti otrokovo agresivnost kot pomembno, pomenljivo in koristno povratno informacijo. Seveda to terja svoj čas, toda že medtem bomo vzgojili dosti več otrok z zdravim samospoštovanjem in staršev z več samozavesti.

V: Mnogim staršem je veliko lažje reči otroku ne kot ga “prisiliti”, da stori nekaj, kar sicer kot odgovorni starši verjamemo, da je zanj dobro ali celo nujno. Na primer: nujni medicinski ukrep ali manj življenje ogrožajoče previjanje, striženje nohtov in umivanje zob. Ko z otrokovim telesom počnemo take reči brez njegovega privoljenja, zavestno prekoračujemo njegove fizične in psihične meje. Je to nujna agresivnost ali le nasilje z dobrim namenom?

JJ: Zame takšna dejanja niso nasilna ali celo kršenje otrokovih osebnih meja. Gre za dejanja nege in skrbi, prek katerih se otroka prej ali slej nauči, kako naj skrbi sam zase in nekoč pozneje za svoje otroke. Veliko otrok pri takšnih opravilih vedno znova protestira, ker mama ali oče pri tem prevzemata preveč neosebno, odmaknjeno držo, namesto da bi otroku nežno in odločno pogledala v oči in mu povedala, kaj se bo zgodilo, skupaj z vsem, kar sodi zraven, ne da bi mu kaj prikrivala. Na ta način se otroci naučijo zaupati svojim staršem in z leti vse manj protestirajo. Dokler ne pridejo v najstniška leta in se kolo zavrti znova.

V: Ves čas sva govorila o agresivnosti pri otrocih. Kaj pa agresivnost staršev – do otrok, med partnerjema in do samega sebe? Tako kot otroci tudi starši potrebujemo prostor in priznanje za lastno agresivnost, toda realnost kaže, da so nekateri starši “premehki”, drugi preveč agresivni. Kateri so tisti simptomi, ki nam staršem kažejo, da smo premalo ali preveč agresivni? Je sploh možno definirati, kakšno je “normalno” agresivno vedenje pri odraslih?

JJ: To bi lahko bila zelo dobra tema za še eno knjigo o agresivnosti! Dejstvo je, da nas je večina odrasla v družinah, ki jih je zaznamovalo troje: 1) Vsako agresivno čustvo in vedenje je bilo moralno obsojeno (pogosto na zelo agresiven način, kar zadeva glasnost in mimiko), 2) Starši so prepovedovali otrokovo agresivnost, toda dovoljevali lastno – s psihično in fizično zlorabo vred, in 3) Eden ali oba starša sta bila nasilna, toda prenesla sta samo pridne, tihe in ubogljive otroke. Posledica tega je, da nas je večina odrasla v ljudi z nezdravim odnosom do lastne agresivnosti, kar je škodljivo tako za naše duševno zdravje kot za kakovost naših intimnih in ostalih družbenih odnosov, zelo pogosto pa vodi tudi do tega, da svojo neintegrirano agresivnost posredno sproščamo v odnosu do šibkejših: otrok, žensk, študentov, podrejenih itd.
Odrasli, ki niso dobili priložnosti, da bi primerno ponotranjili svoje agresivne občutke, zelo pogosto razvijejo psihosomatske simptome v obliki glavobolov, bolečin v križu, trdega vratu, plitkega dihanja itd. Psihoterapevti to vemo že desetletja, toda šele pred kratkim smo ugotovili tudi, kako lahko te čustvene blokade in nasilno vedenje pojasnimo, zdravimo in preprečimo. Če vas otrokova agresivnost do vas globoko vznemirja, to pomeni, da vaše izkustvo zaznamuje tako ali drugače nerazrešena agresivnost, kar je dragoceno odkriti in se o tem pogovarjati s partnerjem ali dobrim prijateljem. Na ta način se bo vaš um navadil v otrokovi agresivnosti videvati koristno povratno informacijo, vaš otrok se bo lahko od vas veliko naučil, vi pa se boste po vsakem vajinem konfliktu namesto kot poraženec počutili bolj kompetentno.


Intervju je bil objavljen v reviji Jana, 17.1. 2017, z Juulom se je pogovarjala Helena Primic

V pdf obliki ga lahko preberete tudi tule.

 

Priporočena literatura:

Jesper Juul: Agresivnost – nov in nevaren tabu (MK, 2017)

Svoj izvod knjige Jesperja Juula Agresivnost – nov in nevaren tabu lahko naročite pri Familylab Slovenija na info@familylab.si ali pri Mladinski založbi na e-naslovu info@mladinska.com. Če želite v živo slišati Jesperja Juula (ki bo zaradi svoje bolezni sodeloval na daljavo) in se poglobiti v tematiko agresivnosti pri otrocih, 18. marca obiščite Familylabovo celodnevno konferenco na temo agresivnosti, na kateri boste lahko prisluhnili slovenskim in tujim strokovnjakom ter se udeležili različnih delavnic za starše. Dogodek je namenjen tako pedagoškim delavcem in strokovni javnosti kot staršem, starim staršem in vsem, ki vas zanima, zakaj je agresivnost postala tabu tema. Na konferenci boste lahko tudi kupili Juulovo knjigo o agresivnosti po konferenčni znižani ceni.


PREVERI TUDI:
celodnevna konferenca OTROCI IN AGRESIVNOST – NOV IN NEVAREN TABU
, sobota, 18. marec 2017, Ljubljana

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja