Agresivnost – nov in nevaren tabu (Jesper Juul, MK, 2017)

V tej knjigi nas Jesper Juul opozori na nov – in nevaren! – tabu, ki ga je ustvarila sodobna družba; to je agresivnost. Vse več otrok namreč doleti kazen, ker pokažejo jezo, frustracijo oziroma so »nasilni«, in s tem, je prepričan avtor, ogrožamo njihovo samospoštovanje in samozavest. Kajti agresija je nujna, trdi, in svoje prepričanje utemeljuje z eksistencialnimi in družbenimi vzroki za agresivna čustva, obenem pa nam pojasni, kako naj jih razumemo in obvladujemo. To je nujno ne le za zdrav razvoj otroka, temveč tudi za samopodobo v odrasli dobi.

 

Cena: 24,94 €
Strošek za poštnino: 1,90 €

Za člane Familylabovega vzgojnega kluba je poštnina gratis. 

Naročila na: info@familylab.si

Izdala: Mladinska knjiga
Uredila: Urška Kaloper
Prevedla: Irena Samide
Št. strani: 256
Vezava: mehka

 

Preberi Juulovo uvodno poglavje 

Polistaj po uvodnih straneh knjige:


Recenzije:
Renate Rugelj o knjigi v Bukli
Damjan Zorc na svojem blogu Peripetije
Nina Prešern na svojem blogu Bralnica


Predstavitev knjige
v oddaji Sobotno branje na Prvem (6. 5. 2017)

 

Kako otroci sodelujejo

 

Agresivno vedenje, ki ga občasno izražajo otroci, praviloma izvira iz dvojega: iz otrokovega občutka, da ni več vreden, in iz vedenja njegovih vzornikov. Doslej se je znanost zanimala samo za slednje, in narejenih je bilo kar nekaj obsežnih raziskav. Pri večini je šlo za vprašanje, ali so otroci odraščali z nasilnim očetom ali ne. In za vprašanje, ali so tisti otroci (fantje!), ki so izpostavljeni domačemu nasilju, kot odrasli prav tako agresivni in nasilni. Skoraj vse tovrstne raziskave so pokazale, da se to dogaja pri 48 do 54 odstotkih otrok. Potemtakem odraščanje z nasilnimi starši ne vodi nujno k temu, da se iz otrok razvijejo nasilni odrasli. Znanstvenikom, ki tičijo za temi raziskavami, pa je, kot se zdi, skupno dvoje: otroci in mladostniki jih ne zanimajo, in ne zavedajo se, da obstajata dve možnosti, po katerih otroci sodelujejo in se prilagodijo temu, kar se dogaja v družini.

 

Če želimo poenostaviti pojav, ki ga sam najraje imenujem sodelovanje, lahko trdimo, da otroci »kopirajo« tako notranje kot tudi zunanje vedenje svojih staršev. Zvečine bolj posnemajo enega od staršev kot drugega – to počnejo glede na to, kako starša ravnata drug z drugim. Predstavljajte si, da na kopirnem stroju naredite kopijo nekega dokumenta: vemo, da lahko izdelamo preprosto enostransko kopijo ali pa kopiramo obe strani. Približno polovica vseh otrok dela enostavne kopije – ena proti ena; druga polovica »kopira« tudi zadnjo stran. Kognitivni nevroznanstveniki so pred kratkim ugotovili, kaj omogoča izdelavo kopij ena proti ena: to so tako imenovani zrcalni nevroni. Upajmo, da nam bodo kmalu razkrili tudi, kako poteka kopiranje zadnje strani.

 

Ti dve vrsti sodelovanja se začneta že z rojstvom in odločitev za eno ali drugo nikakor ni posledica otrokove zavestne odločitve. Celo bratje in sestre, ki imajo iste starše, sodelujejo različno – vsak otrok po svoje. Tako je mogoče razložiti statistične podatke, ki sem jih omenil. V družini, v kateri pogostokrat prihaja do izbruhov besa in nasilja, bo en otrok (največkrat so to fantje) predstavljal enostavno »kopijo ena proti ena« in privzel destruktivno, agresivno vedenje. Drugi otrok se bo prav tako vedel agresivno, vendar bo agresivnost ponotranjil in jo usmeril proti sebi. Zgoraj omenjene raziskave tega samouničevalnega vidika ne upoštevajo ali pa ga ne označujejo kot »realno« nasilje.

 

Iz tega sledi: agresivnost – ne glede na to, iz katerega vira izhaja – vodi v umor ali samomor, če otrok »ne vidimo« v njihovem čustvenem in eksistencialnem kontekstu, temveč jih vedno samo opazujemo ter opominjamo in oštevamo. Z drugimi besedami: če se ne zmenimo za njihovo povabilo oziroma ga ne sprejmemo. Pri obeh načinih odzivanja na agresivnost, nasilje in zlorabo se družbi postavlja akutno etično vprašanje: Kako je mogoče, da tako obsojamo otroke, ki vzkipijo, medtem ko do otrok, ki vse »požrejo« vase, čutimo tako naklonjenost?

 

V nekoliko primitivnejši družbi brez kakršnihkoli socialnih regulativov bi bilo smiselno izključiti potencialne morilce in poskrbeti za tiste, ki so nevarni sami sebi. Zdi se, kot bi se celo želeli zaščititi pred tistimi, ki pokažejo svoj bes in agresivnost, ter biti vredni za tiste, ki so svojo agresivnost ponotranjili. V moderni družbi je to zelo velika krivica in kaže na resno pomanjkanje profesionalnosti – zlasti, če govorimo o eno- do petnajstletnih otrocih.

 

Primer:

 

Johann je trinajstletni fant, ki z intelektualnega vidika nima v šoli nobenih težav. Nekega dne pa se oglasi pri medicinski sestri v šolski ambulanti in prosi za preizkus sluha. Njegov sluh je v redu, zato ga sestra vpraša, zakaj želi narediti ta preizkus. Odgovori ji, da ima med poukom včasih težave s poslušanjem. Medicinska sestra – izkušena ženska okoli petdesetih let, sama mati in že dolgo časa v tem poklicu – ga sprašuje naprej:

 

»Veš, če imamo v življenju težave, se to lahko nepričakovano pokaže na različnih delih telesa.«

»Tega nisem vedel.«

»Poslušaj, Johann, povej mi, če te kaj teži.«

Johann se zazre v mizo in nekaj časa molči. Nato pogleda medicinsko sestro v oči, in ona opazi, da je pripravljen, da se ji bo zaupal.

»Ja, nekaj je …«

 

Nato ji začne pripovedovati: njegov oče – še pred kratkim samostojen mizar – je pred dvema letoma bankrotiral in ima zdaj neko živčno bolezen. Večino časa preživi na kavču in pogosto mora na psihiatrično kliniko. Njegova mama, močna ženska, ki ni od socialne službe hotela sprejeti nobene pomoči, skrbi zdaj za vso družino vključno z Johannovo štiriletno sestrico.

 

»Moj bog, Johann, potem imaš veliko odgovornosti! Gotovo ti je težko!«

»Vse skupaj ni tako hudo, ampak skrbi me, da sem morda podedoval očetovo bolezen.«

»Veš, Johann, o tem moram nekoliko razmisliti. Pridi čez nekaj dni spet k meni, prav?«

»Ja.«

 

Pred njunim naslednjim srečanjem si sestra natančneje ogleda Johannovo kartoteko in v njej odkrije, da je bil v zadnjih treh mesecih vpleten v dva »nasilna dogodka«. Prvi dogodek je bil povezan s sošolcem. Johann in njegov sošolec sta se prerivala sem in tja in sošolec je padel po stopnicah. Drugi dogodek je bil povezan s tem, da ga je učitelj prijel za nadlaht, da bi ga hitreje spravil v razred. Johann se je na njegovo kretnjo odzval tako, da se je obrnil in učitelja potisnil proč. Oba dogodka sta bila opisana samo z vidika obeh »žrtev«. (Že na tej zgodnji stopnji učinkuje tabu agresivnosti: »storilec« je izključen iz obravnave!)

 

Ko je medicinska sestra to prebrala, je vse še enkrat razmislila, nato pa se je na nesrečo odločila, da bo Johanna poslala k šolskemu psihologu. Formalno je bil njen postopek popolnoma pravilen. Če pa imamo pred seboj Johannove potrebe, je bila ta odločitev napačna – Johann je bil popolnoma normalen in odgovoren fant, ki svoje matere ni hotel obremenjevati s svojo žalostjo in skrbmi. Sam je opravil z vsem, nekajkrat mu je prekipelo in je šel čez rob, bil pa je tako zaposlen s svojo notranjostjo, da je s težavo sledil nekaterim stvarem (= pouku), ki so bile za njegovo trenutno življenje popolnoma nepomembne. Odzval se je zelo zdravo, iskal je pomoč in se odločil, da bo svoje težave zaupal odraslemu človeku, ki mu bo po njegovem mnenju lahko pomagal. Edino, kar bi potreboval, je bil petnajst do dvajset minut dolg pogovor z izkušenim človekom, in spet bi bil na nogah. Odlično bi končal šolo in vstopil v življenje odraslega kot samozavesten mlad mož, ki so ga življenjske okoliščine prisilile, da je dozorel. Namesto tega pa so ga ožigosali kot »agresivnega«, postal je klient (pacient) in prepustili so ga negotovi usodi. Vse to samo zaradi sistema, v katerega je bil vpet, sistema, ki misli samo na to, da bi se zavaroval, namesto na to, kar bi bilo za vsakega posameznega človeka primerno in pravilno. Johannova zgodba ni izjema, temveč pravilo. Tabu agresivnosti mu je zadal zadnji udarec.

 

(Odlomek iz knjige, str. 128 – 135.)

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja