Materinska krivda – dragulj?

V resnici še nisem dokončno odkrila, kje je pravi vzrok moje materinske krivde, ki jo pogosto čutim, ko sem sama s sabo in razmišljam o svojih hčerkah in odnosu, ki sem ga zgradila z njima. Toliko je namreč mojih spodrsljajev, napak, zmot, dogodkov in občutkov, zaradi katerih se kot mama včasih počutim tako strašansko krivo zločina slabe mame, da bi težko izpostavila točno določen dogodek ali trenutek. Je to porod oz. carski rez pri prvi hčeri, ko sem bila tako zelo telesno šibka, da v prvih najbolj občutljivih urah in dneh enostavno nisem zmogla biti ne telesno, kaj šele čustveno na voljo svoji novorojenčici, ki je jokala v inkubatorju in potrebovala mamino bližino? Ali morda tisti trenutek, ko sem zaradi prepričanja, da otrok pri treh letih pač mora po kosilu počivati, še posebno, če se mu že na kilometre pozna, da je smrtno utrujen, svojo hči tako dolgo silila zaspati, da je zares na silo zaspala, ko se je zbudila, pa je bila videti kot pobita žival, ki so ji ubili duha? Ali noči, ko sem od jeze, strahu, nemoči in sramu dvoletni hčeri, ki je sredi noči kričala na ves glas, z roko zaprla usta, da bi vendarle nehala kričati? Priznam, težko mi je takole javno govoriti o teh trenutkih, ki bi jih najraje skrila pred sabo, kaj šele pred drugimi. Čeprav namreč razumsko vem, da vsaka mama oz. starš svojega otroka rani, se s cmokom v grlu spominjam trenutkov, ko sem kot mama zatajila. Še posebno, ko gre za tiste trenutke, ko vem, da sta bili hčeri v stiski in sta me zares potrebovali, vendar sem zaradi...

Skriti strahovi

Hčerina prva dva razreda sem se ponosno šopirila, kako v resnici sploh ne vem, da hči hodi v šolo. Tako zelo je za vse glede šole hči poskrbela sama. Kdaj tudi kaj pozabila in zafrknila, toda se je iz tega veliko naučila. Pa smo prišli v tretji razred, s katerim me je veliko staršev že prej strašilo. Seveda jim nisem verjela. Tudi, ko sem hčeri pomagala se učiti za preverjanje znanje iz okolja in pri tem ugotovila, da hči v resnici sploh ne zna ponavljati snovi oz. se učiti in da si vsake toliko nekaj kar izmisli.To je seveda res znak inteligence in iznajdljivosti, toda ne ravno lastnost, za katero bi želela, da hči vodi v življenju. In je domov prinesla testno preverjanje znanja iz matematike. Več kot polovica napak, nekaj nalog rešenih na pol ali sploh nič. “To bi bil cvek,” sem zgrožena ugotavljala tako sama pri sebi kot na glas. In že mlela misli, kako očitno moja hči ni ravno matematičarka. Kar je seveda logično glede na njene umetniške talente. Očitno ni po mami, ki je blestela v matematiki in logiki. Kot bi se en del mene sramoval te njene matematične nesposobnosti. Kaj pa se greš, sem slišala samo sebe v notranjem dialogu, pač ne razume in ji boš ti pomagala. In sva začeli z domačo učno uro matematike. Hči je vse manj znala, jaz pa sem postajala vse bolj nestrpna. Ni čudno, da je bilo hčerki vse bolj neprijetno, tako da me sploh ni zmogla poslušati, temveč je postajala iz sekunde v sekundo vse bolj nemirna – risala po mizi, si zlagala peresnico, šla pit vodo...

Kdo bo koga?

Čeprav tako teoretično kot praktično vem, da se z otroki ni ne smiselno ne zdravo zapletati v bitke »kdo bo koga«, se seveda še vedno kdaj ujamem v to dobro znano igro. Tisto igro, ko vse celice v meni kričijo, da tokrat pa zares mora biti po moje, sicer bom to nespametno odločitev, da zmaga hči, v prihodnosti pošteno obžalovala. Predvsem pa mora biti po moje zato, da bo hči vedela, kdo je šef v najinem odnosu, sicer sem obsojena na vlogo tlačanke, služkinje, sužnje in kar je še podobnih vlog, ki jih lahko igramo nemočne mame, ki smo izgubile vodstveno pozicijo. Toda, ali biti vodja družine zares pomeni le to, da vedno zmaga moja beseda oz. odločitev? Ali ni ravno to moje dokazovanje, da sem močnejša, znak, da mi v resnici primanjkuje prave vodstvene moči, ki je umirjena, empatična in kdaj tudi usmiljena? Ko na situacijo pogledam iz tega zornega kota, ugotavljam da se v te bitke »kdo bo koga« najpogosteje zapletam ravno takrat, ko sem najmanj prepričana vase oz. ko je moja starševska samozavest najnižja. Saj zato sem v tej svoji poziciji zmagovalca tako trmasta in histerična – ker me je strah, da me bo hči razkrinkala. Ugotovila, da v resnici nimam pojma, kaj počnem oz. kaj bi kot mama rada. Pa smo spet tam – pri negotovi mami, ki mora voditi, pa v tistem trenutku ne ve, kako. Zakaj hudiča je tako težko biti vodja? Če sem zares iskrena sama s sabo, v resnici točno vem, kaj bi rada tako zase kot za svoje otroke. Zakaj torej tolikokrat mečkam in omahujem? Kaj me zadržuje, da ne...

Seveda ti zaupam, dokler …

Otroku je treba zaupati, da se lahko nemoteno fizično in psihično razvija. Zaupati, da zmore sam voziti kolo in zaupati, da bo zmogel sam rešiti težavo z bratom. Itak, da sama zelo zaupam svojima hčerama. Dokler večino reči (no, vsaj tiste pomembne) počneta tako, kot jaz mislim, da je najbolje zanju. To pa ne diši ravno po zaupanju, temveč veliko bolj smrdi po prikriti manipulaciji, ki je slišati nekako takole: seveda ti zaupam, da odločaš sama zase, saj verjamem, da se boš odločila tako, kot je dobro zate – tako kot te jaz vsak dan učim. Če te lepe besede prevedemo: zaupam ti, da boš sledila meni, ki kot odrasla oseba bolj kot ti vem, kaj je dobro zate. Pa smo spet na začetku in daleč od resničnega zaupanja. »Toda, otrok pa res ne more povsem sam odločati o svojem življenju, saj je vendar otrok. Zato je čisto prav, da mu povsem ne zaupamo in ga prepustimo samemu sebi, temveč se tudi odločamo zanj,« slišim tako glas v sebi kot druge starše, ki ne razumejo moje dileme z zaupanjem otroku. Ja, itak da 3-letniku ne bomo zaupali, da bo sam izklopil televizor, ko bo ene risanke konec, saj vemo, da se pri tej starosti enostavno težko sam kontrolira. Še posebno, ko gre za risanke, ki jih obožuje. Kaj pa, ko se otrok odloči, da se ne bo opravičil sestri, ki jo je udaril? Mu zaupamo dovolj, da ga ne silimo, da »stori, kar mora in je edino prav«, ter raje pustimo, da težavo v odnosu s sestro reši sam na svoj način? Morda tudi tako, da se pretvarja, da...

Piflarka ali ustvarjalka?

Pa je spet tu šola. Naša tretješolka se bo letos srečala z ocenami, s katerimi me nekateri starši strašijo že od vstopa v šolo: »Boš videla, prava šola se začne v tretjem razredu, ko se začnejo ocene. Takrat se boš pa morala učiti s hčerko in biti ves čas na tekočem, kaj se dogaja v šoli.« Iskreno priznam, da mi sploh ne diši, da bi ponovno obiskovala tretji razred. Sploh pa ne vsak dan brskala po hčerini šolski torbi, jo spraševala, ali je naredila domačo nalogo in ali se mora kaj učiti, z njo ponavljala snov in vadila račune. Še manj pa jo nenehno spominjala in opominjala, da je šola njena dolžnost, ter jo nagrajevala za dobre rezultate in kaznovala za slabe. Kakorkoli obrnem, prišel je skrajni čas, da se soočim z naslednjimi vprašanji: Kaj sploh pričakujem od hčerine šole in njenega šolanja? Zares hočem vzgojiti še eno »petkar’co« in odličnjakinjo, ki se uči le za ocene in bo zato kot odrasla ženska šokirana ugotovila, da je večino napiflanih podatkov itak pozabila? Gre za trening možganov, me poskušajo prepričati nekateri, toda jim ne uspeva najbolje. Sama sem imela v osnovnošolskem izkazu (kot smo mu takrat rekli) same petice, bila sem zlata odličnjakinja, toda kot blokovska punca, ki je naravo spoznavala le preko knjig in šolskih testov, še vedno težko prepoznam osnovne drevesne vrste in sem šele pri 40-ih čisto slučajno (s svojim prvim vrtičkom in selitvijo na vas) izvedela, da plodovi zrastejo iz cvetov. Slednje me je kar sram tako javno priznati, toda točno to dejstvo pomanjkanja osnovnošolskega znanja mi služi kot opomin, da iste napake ne ponovim pri...