Seveda ti zaupam, dokler …

Otroku je treba zaupati, da se lahko nemoteno fizično in psihično razvija. Zaupati, da zmore sam voziti kolo in zaupati, da bo zmogel sam rešiti težavo z bratom. Itak, da sama zelo zaupam svojima hčerama. Dokler večino reči (no, vsaj tiste pomembne) počneta tako, kot jaz mislim, da je najbolje zanju. To pa ne diši ravno po zaupanju, temveč veliko bolj smrdi po prikriti manipulaciji, ki je slišati nekako takole: seveda ti zaupam, da odločaš sama zase, saj verjamem, da se boš odločila tako, kot je dobro zate – tako kot te jaz vsak dan učim. Če te lepe besede prevedemo: zaupam ti, da boš sledila meni, ki kot odrasla oseba bolj kot ti vem, kaj je dobro zate. Pa smo spet na začetku in daleč od resničnega zaupanja. »Toda, otrok pa res ne more povsem sam odločati o svojem življenju, saj je vendar otrok. Zato je čisto prav, da mu povsem ne zaupamo in ga prepustimo samemu sebi, temveč se tudi odločamo zanj,« slišim tako glas v sebi kot druge starše, ki ne razumejo moje dileme z zaupanjem otroku. Ja, itak da 3-letniku ne bomo zaupali, da bo sam izklopil televizor, ko bo ene risanke konec, saj vemo, da se pri tej starosti enostavno težko sam kontrolira. Še posebno, ko gre za risanke, ki jih obožuje. Kaj pa, ko se otrok odloči, da se ne bo opravičil sestri, ki jo je udaril? Mu zaupamo dovolj, da ga ne silimo, da »stori, kar mora in je edino prav«, ter raje pustimo, da težavo v odnosu s sestro reši sam na svoj način? Morda tudi tako, da se pretvarja, da...

Piflarka ali ustvarjalka?

Pa je spet tu šola. Naša tretješolka se bo letos srečala z ocenami, s katerimi me nekateri starši strašijo že od vstopa v šolo: »Boš videla, prava šola se začne v tretjem razredu, ko se začnejo ocene. Takrat se boš pa morala učiti s hčerko in biti ves čas na tekočem, kaj se dogaja v šoli.« Iskreno priznam, da mi sploh ne diši, da bi ponovno obiskovala tretji razred. Sploh pa ne vsak dan brskala po hčerini šolski torbi, jo spraševala, ali je naredila domačo nalogo in ali se mora kaj učiti, z njo ponavljala snov in vadila račune. Še manj pa jo nenehno spominjala in opominjala, da je šola njena dolžnost, ter jo nagrajevala za dobre rezultate in kaznovala za slabe. Kakorkoli obrnem, prišel je skrajni čas, da se soočim z naslednjimi vprašanji: Kaj sploh pričakujem od hčerine šole in njenega šolanja? Zares hočem vzgojiti še eno »petkar’co« in odličnjakinjo, ki se uči le za ocene in bo zato kot odrasla ženska šokirana ugotovila, da je večino napiflanih podatkov itak pozabila? Gre za trening možganov, me poskušajo prepričati nekateri, toda jim ne uspeva najbolje. Sama sem imela v osnovnošolskem izkazu (kot smo mu takrat rekli) same petice, bila sem zlata odličnjakinja, toda kot blokovska punca, ki je naravo spoznavala le preko knjig in šolskih testov, še vedno težko prepoznam osnovne drevesne vrste in sem šele pri 40-ih čisto slučajno (s svojim prvim vrtičkom in selitvijo na vas) izvedela, da plodovi zrastejo iz cvetov. Slednje me je kar sram tako javno priznati, toda točno to dejstvo pomanjkanja osnovnošolskega znanja mi služi kot opomin, da iste napake ne ponovim pri...

Na pomoč, moj otrok preklinja!

Če se majhnemu otroku, ki se šele uči govoriti in izreče kakšno kletvico, po navadi smejimo, to ne velja pri nekoliko starejših otrocih, ki nas s preklinjanjem po navadi spravljajo v zadrego. Zakaj otroci preklinjajo in kaj lahko odrasli storimo, ne da bi situacijo še poslabšali? Kje si to slišal? Starši, ki sami redkokdaj ali nikoli v življenju ne preklinjajo, po navadi otroka zgroženi vprašajo, kje je to slišal. Ker otroci po navadi neradi tožijo, še posebno, ko gre za »prepovedane« vsebine, verjetno ne boste dobili pravega odgovora. Toda, tudi če bi vam povedal, ali je to res pomembno? Če vam razkrije, da je slišal sošolca v šoli, ali ga boste izpisali iz šole oz. posredovali v šoli, da porednega sošolca naučijo olike? Če je prebral kje na spletu, ali mu boste vzeli mobilni telefon in prepovedovali dostop do spleta? Če je slišal na dvorišču ali v trgovini, ga boste za vedno zaprli v stanovanje, da ja ne bo prišel v stik s temi »grdimi« besedami? Je to res prava pot? Grdi svet Otrok se bo prej kot slej srečal tudi s kletvicami. Tako kot z lažjo, krajo, vojno, posilstvom in pornografijo, če omenimo le nekatere sestavine življenja in sveta, ki bi jih otrokom najraje za vedno prikrili. Toda če se o nečem ne pogovarjamo, to še ne pomeni, da to ne obstaja. S takšnim vedenjem smo kot majhni otroci, ki si zakrijejo oči in mislijo, da če oni nas ne vidijo, da tudi mi ne vidimo njih. Otrok, ki se bo srečal s temi »težkimi« vsebinami in bo vedel, da starši ob njih vedno ponorijo, si bo informacije...

Kaj storiti z otroško agresivnostjo?

»Nehaj že tepst’ svojega brata!« ali »Au, to boli, ne ščipaj me!« sta le ena izmed zelo pogostih stavkov, ki jih starši vsakodnevno izrekamo v takšni ali drugačni obliki.  Seveda je popolnoma naravno in moralno opravičljivo, da ne maramo in prepovedujemo nasilje. Ker kam bi pa prišli, če bi vsak, ki mu nekaj ne paše, drugega popraskal, uščipnil, brcnil, udaril ali celo ubil?! In da ne ostanemo le pri fizičnem nasilju – le kam bi prišli, če bi vsakič, ko smo na nekoga jezni, nanj kričali, ga zmerjali, žalili, zaničevali in celo ubijali njegovo integriteto. Strokovnjaki pravijo, da je psihično nasilje celo bolj uničujoče od fizičnega. Pa vendar smo starši najbolj občutljivi predvsem na otroško telesno agresivnost. »Če ga kot majhnega ne bomo uspeli naučiti, da ne sme tepsti, le kaj bo, ko bo velik? Pretepač in bodoči kriminalec?!« se z grozo sprašujejo starši na misiji Zatrimo vsakršen znak telesne agresivnosti.  Ko poskušam takšnim staršem razložiti, da otrok potrebuje približno osem let, da lahko v večini primerov zadrži impulz po fizičnem agresivnem vedenju, vse otroštvo pa da se zares nauči konstruktivno izražati vsa agresivna čustva (pa tudi prijetna čustva, kot poudarja Jesper Juul!), me starši debelo gledajo. »Ja, a to pomeni, da mu moramo agresivno vedenje kar dovoliti, ali kaj?« Ko jim odgovorim, da tudi, če ga prepovejo, ga očitno ne morejo preprečiti, saj otroci še kar ščipajo, brcajo in se tepejo, zmedeni obsedijo. Kaj torej storiti z otroško agresivnostjo, ki se izraža na tisoč in en način? Dovoliti oz. bolje blagosloviti je ne moremo, ker to ni v skladu z našo osebno in družbeno moralno držo. Tudi prepovedovati...

Pekovka zarečenega kruha

Če bi zarečen kruh lahko zares jedli, bi bila naša družina s kruhom preskrbljena za vedno.  Iz mojih ust namreč redno prihajajo stavki, ki se začnejo s »Tega pa jaz nikoli …«, še posebno ko gre za materinstvo. In čeprav me sorodniki, ki me ne vidijo prav pogosto, vsakič znova začudeno gledajo, ker strastno zagovarjam nekaj, nad čemer sem se pred leti še bolj strastno zgražala, tudi to ne zadošča, da bi resno vzela slovenski rek, da se zarečenega kruha največ pojé. Nikakor me namreč ne prepriča drugi rek »Nikoli ne reci nikoli!«, saj imam vedno pripravljen nekoliko skrajni odgovor: »Nikoli ne bi psihično zdrava namerno in zavestno ubila svojih otrok.« Toda življenje je na srečo manj skrajno in tam mi vse to filozofiranje ne pomaga kaj dosti. Preden sem imela otroke, sem se zgražala nad mamami, ki si ne vzamejo niti toliko časa zase, da bi se uredile in posvetile svojemu telesu. Danes sem skrajno ponosna nase, če si uspem oz. najdem energijo in voljo, da si nalakiram nohte. »Jaz pa nikoli ne bom tako popuščala otrokovemu sitnarjenju«, sem pametovala pri 20-ih, ko sem opazovala izčrpane mame, ki bi naredile vse, da bi otroci končno nehali kričati. Pa se vsakodnevno večkrat (predvsem zvečer) zalotim pri tem, da rečem da (sicer skrajno nejevoljno in zadirčno), čeprav vse v meni kriči po ne, samo da bo mir pri bajti. In da ne pozabim tiste sicer povsem dobronamerne misli, s katero se še danes strinjam, da moji otroci pa nikoli ne bodo jedli toliko škodljivih sladkarij, smokijev in bonbonov. Danes jih seveda včasih bolj, drugič manj jemo vsi, tako hčerki kot...