Otroci in agresivnost, 10.10.2017

Predavanje je potekalo v Vrtcu Brezovica in je zajemalo tematiko agresivnost in otroci. Sama se veeeliko informiram v zvezi z vzgojo in raziskujem metode, ki bi meni in mojim otrokom bile pisane na kožo in ki bi nam vsem omogočale, da razvijamo svoje potenciale in odnose, ki jih prinese tako pestra dinamika, kot je pri nas (imam 3 otroke: hčerko 7 let in 2 sinova 4 leta in 8 mesecev). S hčerko sem zelo prijetno zaplavala v starševstvo, medtem ko moram reči, da mi fanta postavljata povsem nova vprašanja in izzive, in eden izmed njih je tudi agresivnost. Na predavanju pa mi je bilo precej podtem in vprašanj odgovorjenih ali pa vsaj predstavljenih tudi z drugih zornih kotov. Všeč mi je bilo, da sem s predavanja odšla vznemirjena, ker sem izvedela, da so moji otroci normalni (čeprav kdaj tudi ugriznejo in udarijo in “znorijo”) in da vseeno še nisem preizkusila vsega. Všeč mi je bilo, ko predavateljica omeni tudi svoje lastne izkušnje in jih predstavi za, ne zgolj ene in edine pravilne, ampak primer dobre prakse ali pa kdaj tudi slabe. Pomembno mi je, da stvari razumem, zato želim o vsem čimveč vedeti. Sama sem pristaš tudi sočutnega starševstva in z možem nekako slalomirava s takšno vzgojo, kjer ves čas potekajo pogovori in dogovori o načrtih in obveznostih, ki jih imamo kot družina. Tako da sem vas resnično rada poslušala, in čeprav spremljam vaš Familylab že dlje časa, je bilo to moje prvo predavanje. Z veseljem se ga bom udeležila še kdaj, ker sem se res počutila dobro, sproščeno, nenapadeno in sprejeto. Hvala vam še enkrat in kar tako...

Nekaj odlomkov iz knjige “EMPATIJA – POD DO SEBE IN DO DRUGEGA” (J. Juul et al., Didakta 2017)

Otroci in šola: empatija ter kakovostno učno in razvojno okolje Avtorji te knjige smo se odločili za sodelovanje predvsem zato, ker sta dva med nami – Helle Jensen in Jesper Juul – po desetletjih izkušenj kot psihologa, družinska terapevta in svetovalca po šolah in vrtcih zaskrbljeno ugotovila, da imajo tamkajšnji pedagogi velike težave pri zagotavljanju spodbudnega učnega in razvojnega okolja za otroke in mladostnike. Kratkoročno je najpomembneje, da se v razrede povrne mir. Zagotoviti je treba ustrezne razmere za delo, da bi bilo mogoče slediti učnemu načrtu. Dolgoročno pa je pomembno, da življenje v vrtcih in šolskih razredih – za otroka prvih večjih skupnostih zunaj matične družine – zaznamujejo prijateljstvo, spoštovanje in bližina. Tu se namreč razvijata otrokova empatija in pozornost, prav tu pa se gradi tudi temelj zavedanja o izjemnem pomenu medsebojne pripadnosti in skupnosti. Že v zgodnjih letih svojega profesionalnega dela s tako imenovanimi »težavnimi« otroki sta Helle Jensen in Jesper Juul ugotovila, da so to otroci, ki so dobesedno »povsem iz sebe«. Njihov način življenja je bil izredno zapleten in je zahteval od njih tolikšno posvečanje pozornosti zunanjemu, da jim je bil vpogled v to, kaj se dogaja v njihovi notranjosti, izredno omejen. Dolgotrajno vztrajanje v takšnem stanju je za prizadetega posameznika vse prej kot zdravo, za skupnost in za občutek medsebojne pripadnosti pa naravnost destruktivno. Ampak eno je diagnosticirati težavo, drugo pa njeno odpravljanje. Helle in Jesper sta ugotovila, da tedaj, ko so otroci kronično »iz sebe«, zgolj pogovori ne zaležejo. Bolj učinkovito se je izkazalo delo z odraslimi, s pedagogi, ki so v razredih skupaj z otrokom oziroma v njegovi bližini in ki potrjujejo...

J. Juul et al.: EMPATIJA – pot do sebe in do drugega (Didakta, 2017)

Knjiga je jedrnat teoretični in praktični vodnik, ki vam pomaga izboljšati stik s sabo in drugimi ljudmi. Odgovarja na vprašanje: „Kaj je najpomembnejša in najbolj dragocena stvar, ki jo lahko storimo za današnje otroke”.   Cena: 19,99 € Strošek za poštnino: 1,90 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba je poštnina gratis. Naročila na: info@familylab.si Založba: Didakta, 2017 Prevedla: Lidija Liberšar Št. strani: 127 Vezava: broširana Knjigo je mogoče naročiti tudi po konferenčni ceni 14,50 € hkrati s prijavo na dvodnevno konferenco z naslovom Empatija – odnos – dialog, ki bo potekala 26. in 27. januarja 2018 na OŠ Brezovica.   Vsebino knjige sestavlja celovita in razumljiva teorija ter 12 vaj, ki so bile preizkušene v mnogih učilnicah, s strani učiteljev in študentov pedagogike.  Poleg Jesperja Juula so vsebino knjige prispevali tudi Helle Jensen, Peter Høeg, Jes Bertelsen, Michael Stubberup, Steen Hildebrand. Beseda avtorjev: Šesterica avtorjev te knjige smo se prvič sešli v letu 2007. Profesionalno sicer delujemo na različnih področjih, vendar nam je vsem skupno predano raziskovanje okoliščin, v katerih odraščajo današnji otroci. Njihov svet zaznamujejo hitre zunanje spremembe, pa tudi dramatično upadanje pomena tradicionalnih vrednot. Vidimo, da smo sredi procesa, ki je in ki še bo povzročil mnoge preobrate in spremembe. Zato smo se odločili, da skupaj poiščemo odgovore na vprašanja, ki se nas posebno globoko dotikajo: Kaj lahko mi odrasli storimo za otroke? Kaj je pri tem najpomembnejše in najbolj dragoceno? V tej knjigi podajamo teoretična in praktična spoznanja ter sklepe, do katerih smo prišli po več letih medpodročnega strokovnega sodelovanja. V glavnem gre za to, da je po naših ugotovitvah danes najbolj pomembno otrokom pomagati, da najdejo notranjo gotovost...

O našem projektu TREZNO O ALKOHOLU

Medijski zapisi o Familylabovem preventivnem projektu Trezno o alkoholu, ki smo ga zasnovali l. 2015 in ga odtlej redno izvajamo po osnovnih in srednjih šolah: Preventiva = zdravo samospoštovanje (Revija Jana, september 2017) Otroci ne marajo moraliziranja in pedagogiziranja (Dnevnik, 7. 7. 2017) Z otroki se iskreno pogovarjajte o tveganem pitju (Medicina & Ljudje, 13. 10. 2017) Kako naj otrokom pojasnimo, da je alkohol nekaj slabega zanje, če je celo državna himna – Zdravljica? (Siolnet, 1. 6. 2017)    ...

O šolskih copatih

Tudi meni se je prižgala žarnica v možganih. In občutek, da gre pri copatih za več kot le zaščito nogic pred umazanijo. Na simbolni ravni gre tudi za “vstopno kodo”, pravilo, ki ga vzpostavlja šola kot skupnost oz. sistem. A se v šoli nosijo copati? Pravzaprav, ali učenci v šoli nosijo copate? Po mnenju večine učiteljev naj bi učenci seveda nosili copate. Po mnenju učencev pa je zadeva mnogo bolj kompleksna. Copate lahko pozabiš. Ali pa jih nimaš časa vzeti iz omarice. Ali pa jih sicer imaš v omarici, a meniš da so nogavice bolj kul. Lahko pa si načelen in jih zavračaš, saj jih tudi učitelji zelo redko uporabljajo. Na razredni stopnji zadeva s copati ni vprašljiva. Drugače je na predmetni. Tako pridemo do 6. razreda in mojega sorazredništva v njem ter seveda do copatov. “Lina, copati.” “Pozabila sem, gospa.” “V omarici ali doma.” Tišina. “Greva do omarice.” “Gospa, a res nimate drugega dela?” Dejstvo je, da učenci znajo postaviti “žebljico na glavico”. Res. A prav zares nimam drugega dela, kot da letam po šoli za 11-letniki in jih prepričujem v obuvanje copat? Še preden sem temeljito razmislila, so me noge učencev, obute samo v nogavice, spravljale ob živce. Najprej mogoče res bolj osebno – kot gospodinjo in mamo. Takoj sem namreč pred sabo videla tla v šoli, črne nogavice in seveda tudi bacile, pa pranje na visokih temperaturah in čevlje od znotraj čisto črne zaradi umazanih nogavic … Predstavljala sem si tudi svoje otroke, kako s svojimi nogavicami sodelujejo pri brisanju tal njihove šole in bila seveda ogorčena. Pa še sebe, ki vsak mesec finančno suportiram nogavičarsko industrijo. Prepričana...