Biti moški

(Tomaž Flajs)
Kaj pravzaprav pomeni biti moški? Odgovor na to vprašanje je bil nekdaj preprost, saj so bile spolne vloge v okviru tradicionalnih družb mnogo bolj jasno opredeljene. Dandanes, v času skokovitega tehnološkega napredka in spremljajočih sprememb v načinu življenja ter relativizacije ustaljenih predstav, ni več tako. Ob tem mnogi moški doživljajo krizo identitete. Da bi bil položaj še bolj zapleten, so zapovedi in norme preteklosti glede tega, kakšen mora biti moški, ohranile svoj vpliv in zavirajo njeno razreševanje. Pravzaprav je že samo načenjanje te teme prelamljanje tabuja, kajti ideal moškosti terja svoj davek v obliki zapiranja vase, zanikanja težav in odklanjanja pomoči, ker bi to pomenilo priznanje lastne občutljivosti, nemoči in odvisnosti od drugih.Toda glave se ne da v nedogled tiščati v pesek. Ne gre namreč zgolj za ‘notranje’ težave posameznikov, ki bi se dotikale samo in zgolj njih samih. Zmeda in dezorientiranost sodobnih moških je pojav, ki vznika iz širšega kulturnega in civilizacijskega ozadja in ima svoj konkretni vpliv na medosebne odnose ter na družbeno klimo nasploh. Odraža se na različne načine in na različnih ravneh.

Eno od teh ravni predstavljajo žensko-moški partnerski odnosi. Ko sem se pripravljal na pisanje pričujočega članka, sem v razmiku dveh dni po naključju ujel na uho drobce ženskih razgovorov o moških. V obeh primerih so sogovornice, ki so pripadale srednji generaciji, izražale nezadovoljstvo in resigniranost, ki sta obakrat svoj vrhunec dosegla v izjavi: »Razmišljam, da bi postala lezbijka!« Verjetno je bilo vse skupaj mišljeno bolj kot grenko ironična šala, a po drugi strani gre tudi za resen izraz nezadovoljenosti, ki jo vse več žensk doživlja v intimnih partnerskih odnosih. Osvobojene spon tradicionalne vloge gospodinje in po drugi strani vse bolj podvržene pritiskom enakovrednega položaja v prizadevanju za čim boljši gmotni položaj, v svojih pričakovanjih glede partnerskega odnosa postajajo vse bolj zahtevne. Vse manj pristajajo na dodeljeno jim vlogo tihe in potrpežljive podpornice treh hišnih vogalov, ki se ob koncu dneva, čeprav utrujene in brezvoljne, dajejo na voljo za posteljne radosti svojih kruhoborcev. Nekatere privzemajo moške vzorce doživljanja in delovanja, na kar se moški večinoma odzivajo z občutkom ogroženosti. Druge pa se vse bolj zavedajo in nekatere med njimi tudi jasno izražajo potrebo po bližini, intimnosti in medsebojni podpori. Logična posledica je tisti značilni stavek, ob katerem večino moških obidejo občutki negotovosti in nemoči: »Veš dragi, meni sploh ni do seksa, če se pred tem nič ne pogovarjava.«

Zavedam se, da se ob zgornjih opažanjih gibljem po nevarnem robu posploševanj, od koder bi mi hitro lahko zdrsnilo v stereotipno slikanje moških in žensk. Jasno je, da nobeno, še tako lucidno opažanje nekih splošnih pojavov ne more zaobjeti vseh posameznih primerov. Ne trdim torej, da so vse ženske ali vsi moški (samo) takšni, kot jih opisujem v prejšnjem odstavku in kot jih bom opisoval v nadaljevanju. Poleg tega je vsakršno opisovanje realnosti – tudi tisto, ki si nadeva pridevnik znanstveno, – le poskus njene preslikave na neko drugo, simbolno raven, ne pa realnost sama. Dejstvo je, da je vsak posameznik, ne glede na spol, enkraten in neponovljiv. Poleg tega je ob načenjanju ‘moške problematike’ potrebno upoštevati, da se kljub nekaterim temeljnim skupnim karakteristikam njena specifika skozi čas, sočasno z drugimi spremembami širšega okolja, tudi spreminja. Zato ne kaže spregledati, da se moški lahko med sabo razlikujejo tudi glede na pripadnost različnim generacijam.

Vendar pa smo vsi izpostavljeni vplivom istih civilizacijskih in kulturnih vzorcev. V svojem razmišljanju se želim osredotočiti na še vedno globoko zakoreninjene predstave in zapovedi zahodne civilizacije glede tega, kakšen da moški je in kakšen da mora biti (kar seveda kot zrcalno sliko vključuje tudi predstave ter zapovedi, kakšen da moški ni in da ne sme biti). To, kar trdim in na kar želim pokazati je, da so te predstave in zapovedi sestavni del patriarhalnih mehanizmov socialne kontrole. Čeprav izhajajo iz preteklosti, ko so bile življenjske razmere bistveno drugačne, so ti mehanizmi še vedno živi in v večji ali manjši meri omejujejo ustvarjalno prilagoditev konkretnih moških na spreminjajoče se razmere sodobnega sveta. Morda zveni nenavadno, toda v bistvu zagovarjam tezo, da so moški v patriarhatu prav tako deprivilegirani kot ženske, le da se to kaže na drugačen način. Pri tem seveda nimam v mislih ekonomskih, socialnih ali političnih privilegijev, ki so kljub občutni emancipaciji žensk še vedno pretežna domena moških, temveč možnosti doživljanja in izražanja sebe kot celovitega bitja.

Če vzgoja pri deklicah praviloma vzpodbuja čustveno dovzetnost in nežnost, ne daje pa dovolj pozitivnih vzpodbud za aktivno uveljavljanje lastnih interesov, je pri fantkih večinoma ravno nasprotno. Znati se morajo postaviti zase in biti karseda odločni, ob tem pa se morajo naučiti tudi zatreti svoje občutke. Tako od žensk kot tudi od moških se v času odraščanja in socializacije pričakuje, da če naj bodo sprejeti kot del družbe, amputirajo del sebe. Temeljno ‘orodje ‘ za doseganje tega vzgojnega cilja je, kot bom poskušal prikazati v nadaljevanju, vzbujanje občutkov sramu.

RAZVOJNI VIDIK

Zdrav sram in nevrotični sram

Doživljanje sramu je v bistvu pokazatelj medčloveške odvisnosti in povezanosti. Je izraz potrebe po sprejemanju in potrditvi s strani drugih ter občutljivosti za njihove odzive, ki so osnova za oblikovanje samopodobe in odnosa do sebe. Sartre je v svojem delu ‘Bit in nič’ med drugim zapisal: »Drugi je neogiben posrednik med mano in mano samim: sramujem se sebe takšnega, kot se prikazujem drugim ljudem.« Kot to nakazuje že mit o Adamu in Evi, je doživljanje sramu možno šele, ko je človek jedel z drevesa spoznanja dobrega in zla. Če to prevedem v nebiblijski, bolj ‘posvetni’ jezik: ko se v stiku z okoljem, kamor ga ženejo njegova radovednost, potrebe in želje, začne zavedati sebe, svoje golote (ki ni samo telesna) ter izpostavljenosti pogledu in sodbi drugega. Različni avtorji razlikujejo med dvema temeljnima vrstama sramu, ki pa ju različno poimenujejo. Jaz ju bom, po zgledu Boba Resnicka, poimenoval zdrav sram in nevrotični sram.

Zdrav sram človek občuti, ko se zave dela sebe, ki je v neskladju z njegovimi lastnimi etičnimi vrednotami. Na primer: po televiziji gledam prizore nasilja in nenadoma se zavem, da se nad njimi naslajam. Ob tem me oblije sram. Nenasilje je vrednota, ki sem jo v procesu socializacije privzel iz okolja. Ta vrednota mi ni bila vsiljena, temveč sem jo preko lastne življenjske izkušnje in samostojnega razmisleka dovolj temeljito ‘prežvečil’, ‘prebavil’, jo vgradil v lastni sistem vrednot in jo kot tako sprejel za svojo. Predstavlja Drugega in odnos do Drugega v meni samem. Sram, ki me v tem primeru oblije, je znamenje zavedanja dela sebe, ki ni v skladu z mojo lastno vrednoto nenasilja, in obenem energija, ki mi omogoča preoblikovanje tega dela sebe. Kdor ne zmore občutiti zdravega sramu, je obenem tudi brez občutka za drugega in je etični invalid. Lahko je navzven celo zelo uspešen, saj je sposoben brezobzirno izkoriščati in spretno manipulirati z drugimi ljudmi, v bistvu pa je motena osebnost. Zdrav sram je občutek, s pomočjo katerega človek ohranja in varuje svojo osebno integriteto.

Kaj pa nevrotični sram? Če citiram Boba Resnicka: »Nevrotični sram je /…/ družbeni artefakt in ne nedeljiv, prvobiten občutek. Sram je v prvi vrsti metoda socialne kontrole in vzgoje otroka /…/ v razvojnem obdobju, ko otrok za svoje čustveno preživetje potrebuje ljubečo potrditev in podporo.«

Načini, kako vzbuditi občutek sramu, so raznovrstni. Skupni imenovalec vseh pa je, da otrok odziv druge osebe, ki izraža zavračanje, zaničevanje ali celo gnus do njegovega nezaželenega vedenja, dojame kot sporočilo, da je z njim, takšnim kot je, nekaj narobe. Med otrokom in pomembnim drugim, v odnosu s katerim otrok doživlja sram, obstaja hierarhičen odnos. Drugi je v poziciji močnejšega in predstavlja avtoriteto, ki določa kakšen otrok lahko je in kakšen ne sme biti. Ker je materialno in čustveno odvisen od njega, otrok, da bi lahko ohranil povezanost z njim, njegove vrednote in merila ponotranji kot svoje, ne da bi jih v resnici ‘prežvečil’ in ‘prebavil'[1]. To pa je možno le, če obenem zanika in se izolira od tistih delov sebe, ki so s temi vrednotami in merili v neskladju.

Zasramovanje kot ‘orodje’ socializacijskih ritualov

Zasramovanje kot ‘orodje’ socializacije je pogosto uporabljeno prav pri oblikovanju spolne identitete v skladu z normami in predstavami socialnega okolja, ki mu otrok pripada. Konkretni načini se lahko razlikujejo, temeljne prvine teh načinov pa so si zelo podobne. Vcepljanje meril, kaj pomeni biti moški, se bolj izrazito začne v obdobju, ko je otrok moškega spola star od 4 do 5 let in se stopnjuje vse do prehoda v puberteto. V mnogih plemenskih oblikah skupnosti doseže takrat svoj višek s tako imenovanimi ‘rituali prehoda’. Neposreden in nazoren opis takšnega vpeljevanja v skrivnost moškosti in bolečih občutkov sramu, ki jih ob tem doživlja deček, najdemo v avtobiografiji Nelsona Mandele ‘Long Walk to Freedom’, ko opisuje ritual obrezovanja, kot ga je sam doživel:

»Nenadoma sem zaslišal, kako je prvi deček vzkliknil: ‘Ndiyindoda!’ (Jaz sem moški!), tako kot so nas naučili, da moramo reči v trenutku obrezovanja. Nekaj sekund kasneje sem slišal, kako je Justiceov pridušeni glas izgovoril isti stavek. … Preden sem se zavedal, je stari mož klečal pred mano. Gledal sem mu naravnost v oči. Bil je bled in čeprav je bil hladen dan, se je njegovo čelo svetilo v potu. … Brez besed je prijel mojo kožico na koncu penisa, jo potegnil naprej in nato z eno samo kretnjo zarezal s svojim asedžaijem. Imel sem občutek, kot da bi mi skozi žile šinil ogenj; bolečina je bila tako huda, da sem zakopal brado v prsi. Zdelo se je, da so minile mnoge sekunde preden sem se spomnil, da bi zavpil in potem sem si opomogel in vzkliknil: ‘Ndiyindoda!’

… Bilo me je sram, ker se je zdelo, da so bili drugi dečki mnogo močnejši in pogumnejši kot sem bil jaz: vzkliknili so bolj urno kot jaz. Bil sem obupan, da sem nesposoben… in kakor sem najbolje mogel, sem prikril svojo muko. Deček lahko joče; moški mora prikriti svojo bolečino.«

Vstop v svet moških se tu začenja z občutki sramu ob vtisu, da so drugi ‘mnogo močnejši in pogumnejši’. Zato deček, da bi ohranil svoje mesto v skupnosti, svojo ‘nesposobnost’ in muko prikrije pred pogledi in sodbo drugih, tako da v skladu z navodili vzklikne: »Jaz sem moški!« Na ta način ponotranji temeljno sporočilo obreda: ‘Moški mora prikriti svojo bolečino,’ ki odslej določa njegovo identiteto moškega pripadnika svojega plemena. V antropoloških študijah lahko najdemo opise podobnih ritualov, ki jih izvajajo različna plemena tudi drugje na afriški celini. Dečki iz plemena Amhara se morajo na primer spopasti z biči, dokler niso vsi marogasti in krvavi. Če kdorkoli med njimi pokaže znamenja šibkosti, ga odrasli moški, ki opazujejo dogajanje, karajo in ga sramotijo tako, da se mu posmehujejo.

Res je, da bi v sodobni zahodni civilizaciji na obrede, ki bi na tako drastičen način uvajali v svet moških, le težko naleteli. Kar pa ne pomeni, da prakse, ki bolj ali manj oddaljeno spominjajo nanje, v našem delu sveta ne obstajajo. Kot v svoji knjigi o prikriti moški depresiji ‘I Don’t Want to Talk About It’ ugotavlja Terence Real, je skupna značilnost vseh postopkov uvajanja v moškost, ki so značilni za patriarhalne družbe, povzročanje bolečine: »Prehod iz deške v moško dobo se dogaja preko ritualnega prizadevanja bolečine. Gre za odpoved od tistih delov sebe, ki se ne skladajo z omejitvami vloge. Gre za bolečino in zoperstavljanje bolečini.« Deček svojo moškost razvija tako, da se uči ‘stisniti zobe’ in svojo bolečino skriti za masko neranljivosti. Na ta način se odreže od najbolj občutljivih delov svoje psihe. Podoba moškega, ki jo na ta način sprejema vase je podoba vzvišenosti nad čustvi. Čustvenost pritiče ženskam, pri moškem pa naj bi bile znak, da je z njegovo moškostjo in z njim samim nekaj narobe.

V Realovi knjigi je med številnimi drugimi opisan naslednji primer iz njegove terapevtske prakse, ki nazorno ilustrira pravkar povedano in je postavljen v kontekst zahodne kulture: »James se spominja, kako se z očetom pelje domov od pouka glasbe. Star je sedem ali osem let. Oče ga vpraša, če mu je novi učitelj glasbe všeč. Ne le da mu je všeč, James je nad njim navdušen. ‘Nor sem nanj, očka,’ mi pove, je bil njegov odgovor. Oče ga močno, kot v šali boksne v roko. ‘Ne govori, da si ‘nor’ na moškega, James. Tako govorijo dekleta.’ ‘To me boli,’ protestira James. ‘Kar sem tudi hotel.’ ‘Ampak zakaj?’ ‘To je samo za okus, James. Tako da si boš zapomnil. Sedaj pa se ne cmeri zaradi tega. Spet boš slišati kot kakšna deklica.’ V toku najine seanse se James spomni svoje zmede, ko je gledal skozi okno vozečega avtomobila in se boril s solzami, ki se jih je sramoval, obenem pa je kljub temu čutil uteho in toplino očetove roke na svojem ramenu.«

Aktivna in pasivna travma

Ena od dveh temeljnih razlik med plemenskimi skupnostmi in t.i. razvitimi zahodnimi družbami je predvsem v tem, da prizadevanje telesne bolečine v imenu moškosti v sodobni družbi ni več del kulturnega vzorca oblikovanja moške identitete. Čeprav v določenih situacijah, tako kot denimo v zgoraj opisanem primeru, prizadevanje telesne bolečine še vedno lahko nastopa kot del socializacijskega rituala, pa uvajanje v svet moških namesto tega dandanes poteka preko zadajanja čustvene bolečine.

Pri tem pogosto ne gre za drastične posege v otrokove meje, na primer zmerjanje, smešenje pred večjo skupino ljudi, izražanje zaničevanja, čustveno izsiljevanje, grožnje, zastraševanje in druge oblike čustvenega nasilja, ki jih Real, vključno z uporabo fizičnega nasilja, uvršča v kategorijo aktivne travme. Otrok namreč utrpi psihološko škodo tudi če ga starši ali tisti, ki skrbijo zanj, zanemarjajo in spregledujejo njegove telesne in čustvene potrebe. Zato uvede kategorijo pasivne travme, katere temeljna značilnost je odsotnost čustvene povezanosti med otrokom in njegovimi skrbniki. Sem na primer lahko uvrstimo dandanes ne tako redek pojav, ko starši zaradi svoje preobremenjenosti ali preokupiranosti s kariero nimajo časa in jim zmanjkuje energije za ukvarjanje s svojimi otroki. Vendar pa v ožjem kontekstu socializacije otroka moškega spola ne gre toliko za pomanjkanje časa ali volje, temveč bolj za zanikanje in prezrtje njegovih potreb po bližini, nežnosti, toplini, varnosti, tolažbi, zaščiti…, ki so znak njegove občutljivosti, ranljivosti in čustvene odvisnosti.

Ko sem na neki gimnaziji pred časom imel delavnico z naslovom ‘Moški ne jokajo’, je dijak tretjega letnika na glas začel prepoznavati, da je v bistvu cel dan, od trenutka ko vstane, pa do takrat ko gre spat, pretkan z drobnimi dogodki, iz katerih lahko vedno znova izlušči sporočilo, kaj pomeni to, da je moškega spola. Navajam enega od njegovih nazornih primerov: »Če me na primer boli trebuh, me mama odpravi zelo na kratko, da si samo izmišljujem, zato da mi ne bi bilo treba v šolo. Če zaradi iste težave potarna moja mlajša sestra, pa ji takoj začne kuhati čajčke in plesati okoli nje.«

Ko sem dijake na delavnici vprašal, kdaj se po njihovem začne delati takšne razlike med fanti in dekleti, so mi fantje skoraj v en glas odgovorili, da že v vrtcu. Nekateri so ob tem dodali, da se še vedno medlo spominjajo, kako so vzgojiteljice, če so na primer jokali, z njimi postopale drugače kot so v podobnih primerih ravnale z deklicami. Medtem ko so deklicam posvetile veliko časa, da so se z njimi pogovorile in jih potolažile, so njih ponavadi odpravile bolj na kratko, s sporočilom, da »ni tako hudo«, ali pa so njihovo pozornost preusmerile drugam. (Upanje, da se stvari glede tega spreminjajo na bolje, mi je pred kratkim vzbudila vzgojiteljica, ko sem bil priča, kako se je posvetila mojemu štiriletnemu sinu, ki je jokal, ker se ni smel igrati z glineno posodico, ki jo je hotel vzeti s prodajnega pulta. Ob tem moram seveda povedati, da sem bil jaz prepričan, da joče ker je jezen, medtem ko je ona ravnala z njim, kot da je žalosten. Ko sem naslednji dan, ko sva šla mimo istega pulta preveril, kako se je ob tem počutil, se je izkazalo, da je imela prav ona in ne jaz.)

Povzročanje pasivne travme je podobno kot ritual prehoda mnogokrat hoteni postopek oblikovanja moške identitete. Njegov namen je otroku posredovati sporočilo, da se določene potrebe in načini obnašanja zanj kot nekoga, ki postaja moški, ne spodobijo več in da jih mora preprosto zatreti. Velikokrat pa starši in bližnja okolica niti ne pomislijo, da bi si deček sploh lahko želel, da ga kdo objame, ga potolaži, se z njim pogovori, potrdi pomembnost njegovih občutkov… Preprosto zato, ker to pač ne spada v okvir splošnih družbenih predstav o ‘moški naravi’.

Kumulativna travma

Druga temeljna razlika v pristopu k oblikovanju družbeno sprejemljive spolne identitete posameznikov med plemenskimi skupnostmi in tehnološko razvitimi družbami zahodne poloble je v tem, da pri slednjih ta proces ne privzema oblike enkratnega, intenzivnega transformativnega dogodka. Čeprav gre še vedno za ritual, pa je bistvo njegove ritualnosti v ponavljanju ‘drobnih’ travmatičnih dogodkov v daljšem časovnem razponu.

Izraz, ki ga znani ameriški psihoterapevt Richard Erskine uporablja za kopičenje drobnih, ponavljajočih se travmatičnih dogodkov, je kumulativna travma. Gre za navidez nepomembne dogodke, ki se zdijo sestavni del vsakdanjega življenja. Kljub temu da ne gre za dramatične pretrese, pa opravljajo isto funkcijo kot rituali prehoda.

Pri obeh, navzven sicer zelo različnih načinih socializacije dečkov, gre za dogodke, ki jih ‘poganjajo’ omejujoče normativne predstave o moškosti. In učinek ‘drobnih dogodkov’ je prav tako, ali pa še bolj, travmatičen kot enkraten ritual. Z njihovim ponavljanjem in seštevanjem se namreč postopoma krepi tudi njihovo delovanje na dečkovo psiho, dokler se slednjič njihovo sporočilo ne zareže globoko vanj in začne pogojevati njegovo doživljanje sebe in okolja. V določenem trenutku se deček tako zave, da se okolje na njegove temeljne potrebe po bližini in povezanosti ne odziva in da ne sprejema izrazov njegove nežnosti in občutljivosti. To spoznanje je boleče, nič manj boleče kot izkušnja malega Mandele, ko je skozi enkraten ritual obrezovanja ponotranjal zapoved svoje plemenske skupnosti, da mora kot moški prikriti svojo bolečino.

Sram: tesnoba in gnus

To, kar je najbolj boleče, je spoznanje, da on sam, takšen, kot je, ni sprejet, ne glede na to, ali se s strani okolja to kaže kot pasivna neodzivnost ali pa kot aktivno zasramovanje. Potreba po sprejetosti in potrditvi s strani drugih je ena od osnovnih potreb človeka kot socialnega bitja, ne le otroka, temveč tudi odraslega. Ko zaznamo, da takšni, kakršni smo, pri tistih, ki nam nekaj pomenijo, nismo sprejeti, se pred nami razpre strašljivo brezno osamitve. Drugo ime za bolečino nesprejetosti in strah pred popolno osamljenostjo je – sram. Kot je v svoji knjigi ‘Sram, senca med idealom jaza in seboj’ zapisal Hultberg: »Sram je tesnoba pred popolno samoto, pred izničenjem, ki ni fizično, temveč psihično.« (To seveda velja tudi za ženske, ne le za moške. Temeljna dinamika sramu je pri vseh ljudeh ista, le da se pri različnih posameznikih pojavlja v različnih kontekstih, pač glede na to, kaj v okolju, v katerem živijo, velja za nesprejemljivo.)

Temeljna izbira, s katero je soočen posameznik v takšnih trenutkih, je vezana na to, kaj bo naredil s sporočili o sebi, ki jih dobiva iz okolja. Če ne bi bilo tesnobe, če se ne bi počutil v temelju ogroženega, bi ta sporočila seveda refleksno zavrgel, saj predstavljajo tujke v njegovem organizmu, ki se zoperstavljajo zadovoljevanju njegovih potreb. Organizmični refleks zavračanja ‘škodljivega materiala’ iz okolja je gnus. Druga možnost, ki jo lahko izbere je, da se v želji, da ohrani povezanost z drugimi, prilagodi njihovim pričakovanjem in ta isti gnus obrne proti sebi – proti tistim delom sebe, ki so predmet nesprejemanja s strani drugih. Zato Peter Philippson sram opredeljuje kot vase usmerjen (ali v jeziku gestalt terapije – retroflektiran) gnus[2]. Ob tem, ko gnus obrnemo proti sebi, se istočasno poistovetimo z drugimi in z njihovimi sodbami o nas samih. Večjo moč imajo drugi (ali pa jim jo pripisujemo), bolj se počutimo odvisni od njih in večja je verjetnost, da bomo izbrali to drugo možnost.

Otrok prave izbire seveda nima, saj je za svoje preživetje dejansko odvisen od drugih. Bolj kot je zgodaj izpostavljen različnim oblikam zasramovanja, bolj kot so drastične neprijetne izkušnje zavrnitve ter nesprejemanja in večkrat kot se ponovijo, globlje ga te izkušnje zaznamujejo tudi v kasnejšem življenju.

Čeprav je pričujoči zapis posvečen tematiki moškega sramu na splošno, je seveda treba poudariti, da glede akutnosti same problematike med posameznimi konkretnimi moškimi lahko obstajajo velike razlike in da mnogih stvari pri tem ne kaže posploševati. Kljub temu pa se ji, ob še tako sprejemajočem in njegovo avtentično doživljanje potrjujočem družinskem okolju, nihče ne more povsem izogniti. Poleg tega, kot bom poskušal pokazati v nadaljevanju, lahko govorimo o specifično (ali vsaj pretežno) moški psihopatologiji, ki temelji prav na doslej opisanih pojavih.

Spol kot biološka danost in spol kot družbeno-kulturni konstrukt

Preden si nekoliko pobližje ogledamo nekatere posledice represivnega patriarhalnega modela socializacije moških, se pomudimo še nekoliko pri vprašanju vzrokov. Zakaj in kako je sploh možno, da mora nekdo v očeh drugih šele postati moški, če pa se kot moški že rodi? Odgovor, ki ga ponujam, je: razlog za to tiči v zamenjevanju spola kot biološke danosti (angl. sex) s spolom kot družbeno-kulturnim konstruktom (angl. gender).

Spol kot družbeno-kulturni konstrukt je sestavljen iz predstav določenega kulturnega okolja o tem, kaj pomeni biti moški in kaj pomeni biti ženska. Za to, da je nekdo sprejet in potrjen kot moški, biološki spol v okviru patriarhalnega okolja ne zadostuje, temveč se mora tudi obnašati v skladu z ustaljenimi predstavami o moškosti. Moškost kot navzven razpoznavna identiteta moškega na ta način ni pojmovana kot biološka kategorija, ki izhaja iz anatomskih in fizioloških danosti moškega telesa, temveč kot socialna kategorija, ki opredeljuje normativni okvir doživljanja in obnašanja. Na ta način je moškost vzpostavljena kot merilo, na osnovi katerega družba presoja ustreznost in neustreznost posameznika.

Odstopanje od tega merila je predmet obsodb, zavračanja ali prezrtja, ki se lahko dogajajo na bolj ali manj očiten način. Da bi se izognil neprijetnemu doživljanju sramu, ki ga v njem vzbujajo ti izrazi nesprejemanja s strani okolja, se posameznik odpove delu svoje individualnosti in se prilagodi družbenim normam. Projekcija moškosti kot družbeno-kulturnega konstrukta tako deluje kot samouresničujoča prerokba: kar je v osnovi družbena predstava, se sčasoma potrdi kot dejanskost.

Projekcija spola kot družbeno-kulturnega konstrukta

Proces nezavednega zamenjevanja spola kot biološke danosti s spolom kot družbeno-kulturnim konstruktom se začne zelo zgodaj, pravzaprav takoj po rojstvu, o čemer nas zgovorno pouči raziskava odzivov staršev na novorojenčke v prvih 24 urah po porodu[3]. Raziskovalci so izbrali novorojenčke, ki so si bili primerljivi po teži, višini, živahnosti in moči (pri čemer ni bilo nobenih bistvenih odstopanj med dečki in deklicami) in njihove starše prosili, da jih opišejo. Tako mame kot očetje so novorojene sinove videli kot ‘bolj živahne, močnejše, večje, bolje koordinirane in trdnejše’ in novorojene deklice kot ‘manj pozorne, šibkejše, nežnejše, slabše koordinirane, mehkejše, manjše, bolj krhke in bolj ljubke’.

Način, kako starši dojemajo otroka, pa seveda vpliva tudi na to, kako se vedejo do njega, na kar nas posredno opozarjajo rezultati raziskave[4], ki sta jo opravila John in Sandra Cundry. Na video sta posnela devetmesečnega dojenčka in njegove odzive na različne igračke. Nato sta posnetek prikazala 204 moškim in ženskam ter jih naprosila, naj interpretirajo to, kar so videli. Nekaterim med njimi sta rekla, da je dojenček moškega, drugim pa da je ženskega spola. Tako moški kot ženske so dojenčkov jok, če jim je bilo rečeno, da gre za deklico, raztolmačili kot izraz strahu, in če jim je bilo rečeno, da gre za fantka, kot izraz jeze. Avtorja raziskave se sprašujeta: »Če misliš, da je tvoj otrok jezen, ali se boš do njega enako obnašal, kot če misliš, da je prestrašen?… Zdelo bi se logično domnevati, da bomo otroka, za katerega mislimo, da je prestrašen, bolj pestovali in ga ljubkovali kot pa otroka, za katerega mislimo, da je jezen.«

Omenjeni raziskavi nas opozarjata na dejstvo, da zaznavanje ni pasivno sprejemanje čutnih vtisov, temveč da predmet zaznave, v tem primeru otroka in njegov ‘spol’, aktivno soustvarjamo. V obeh primerih so odrasli ‘videli’ ne samo dojenčka, temveč tudi svojo, iz kulturnega ozadja izhajajočo predstavo njegovega spola. Toda te svoje predstave se niso zavedali kot predstave, saj je bila zanje neločljivo zlita in na ta način identična s ‘fantkom’ ali ‘punčko’, ki so ju opazovali. Zato so bili v prvem primeru prepričani, da so tudi dejansko in ne le v njihovih predstavah novorojene deklice bolj krhke in novorojeni fantki bolj robustni, v drugem primeru pa so jok ‘deklice’ pripisali strahu in jok ‘fantka’ jezi, čeprav je šlo za enega in istega dojenčka. V obeh primerih je njihovo dojemanje tega, kar so videli, več povedalo o prevladujočih spolnih stereotipih kot pa o dejanskem otroku. Realnost pa je, kot zatrjuje Real, povsem drugačna: »Psihološki profil fantkov in deklic je ob štartu v življenje podoben. Oboji so enako čustveni, ekspresivni in odvisni, enako si želijo telesne nežnosti. V najzgodnejšem obdobju so oboji, tako fantki kot deklice, bolj podobni stereotipni deklici. Če že obstajajo kakšne razlike, so majhni fantki v bistvu za spoznanje bolj občutljivi in ekspresivni kot majhne deklice. Prej zajokajo, zdi se, da jih je lažje frustrirati in kažejo večjo vznemirjenost, ko njihov skrbnik zapusti sobo. Do četrtega ali petega leta oboji, fantki in deklice, ostajajo udobno zaobjeti v to, kar je eden od raziskovalcev poimenoval ‘ekspresivna afiliativna modalnost[5]’. Študije kažejo, da je deklicam dovoljeno ostati v tej modalnosti, medtem ko so fantje pretanjeno ali nasilno izrinjeni iz nje.«

Čeprav se proces ukalupljanja na podlagi apriornih predstav o njihovi ‘moški naravi’ začne že takoj ob rojstvu, je v najnežnejšem obdobju zgodnjega otroštva dečkom torej v dokajšnji meri dopuščeno, da doživljajo in se vedejo podobno kot deklice. Ko pa se razvijajo in odraščajo, jim okolje pošilja vse jasnejša sporočila, da imajo ‘trdo kožo’ in mnogo manjše potrebe po čustveni povezanosti kot njihove vrstnice. Ob tem se prepričanje, da gre za dejstvo v smislu nekakšne prirojene moškosti, nerazpoznavno prepleta s strahom, da bi se, če jih ne bi ‘utrjevali’, poženščili, z vsem, kar to lahko potegne za sabo. (Običajno je v tej zvezi na prvem mestu strah pred tem, da bi postali homoseksualci, takoj za njim pa skrb, da se v življenju ne bi znašli in bi bili ‘navadne zgube’.)

‘MOŠKE’ TEŽAVE

Lažni self

Tudi ko deček odraste v moškega, spričo travmatičnih izkušenj ostaja ranljiv na zasramovanje. Nevarnost, da ga neprijetno čustvo sramu znova preplavi in ohromi, visi nad njim kot Damoklejev meč. To se lahko zgodi v vsaki situaciji, kjer na osnovi preteklih, v polpozabo nezavednega izrinjenih situacij vidi možnost, da se v očeh drugih (znova) pokaže kot ranljiv, šibek, občutljiv, nezmožen ali neustrezen. Da bi se izognil preteči nevarnosti zavrnitve, se v procesu odraščanja prilagodi normam moškosti tako, da jih mehansko ponotranji, ne da bi jih v resnici ‘prežvečil’ in ‘prebavil’, se z njimi poistoveti[6] in poslej v skladu z njimi oblikuje svoje samoizražanje.

Posledica tega mehanizma je, kot ta pojav poimenujeta Gordon Wheeler in Daniel E. Jones, globok razcep v doživljajskem polju: »V tem primeru gre za razcep med dejanskim doživljanjem moškega in njegovim doživljanjem, kot ga predstavlja drugim – kar je Winnicott poimenoval lažni self. In seveda vemo, da sta ti dve stvari – dejansko doživljanje in doživljanje, kot ga predstavljamo drugim – daleč od tega, da bi bili popolnoma različni področji. Doživljanje, ki ga občutimo, a ga ne moremo deliti z drugimi, ga predstaviti, artikulirati, dobiti odziv nanj in ga tako integrirati v celotno socialno polje, teži k temu, da postane v najboljšem primeru okrnjeno in zavrto, če že ne izgine popolnoma iz občutene realnosti. Zgodnejša je omejitev govorjenja in razmišljanja o njem, večja je verjetnost, da bo tako. Na ta način lažni self pri mnogih moških teži k temu, da postane edini dostopni self proces, medtem ko poln razpon, polna sposobnost za notranje doživljanje, ostane na pomembne načine nerazvita.« Ali povedano bolj preprosto: tistih vidikov sebe, ki jih ne izražamo in nanje pri drugih ne dobimo odziva, ne moremo razvijati. Pogosto zato tudi sami izgubimo stik z njimi in se jih slednjič ne zavedamo več.

Za kaj konkretno gre? Kateri so tisti vidiki sebe, ki jih moški zavoljo doslej opisanih značilnosti svoje socializacije ne morejo, ali pa jih mnogo težje razvijajo kot to v splošnem velja za ženske?

Omejeno doživljanje in izražanje čustev

Enega od nazornih odgovorov na to vprašanje sem dobil od že prej omenjenega gimnazijca, ki se je udeležil moje delavnice ‘Moški ne jokajo’: »Ko pridemo zjutraj v šolo, sošolke na glas izrazijo veselje, da se spet vidijo in se ob tem tudi objemajo. Čeprav sem tudi sam vesel, da vidim svoje sošolce, jim tega ne pokažem, sploh pa ne na takšen način.« Malo je zastal in nato nadaljeval: »Pa saj ne, da bi se želel tudi jaz objemati,« kar so drugi fantje pospremili s tistim značilnim fantovskim smehom, ki ti da dovolj jasno vedeti, da so na robu zadrege.

Zgornji primer je le ena od možnih konkretnih ponazoritev moških težav z izražanjem čustev. Čustva, predvsem tista nežnejša, naj bi bila izrazito ‘žensko’ področje in so zato iz ideala moškosti izključena. Moški, ki jih brez pridržkov izraža, je s strani okolja, še posebej če odkrito kaže naklonjenost do drugega moškega, lahko hitro označen kot ‘peder’. V okviru patriarhalne miselnosti je homoseksualnost pojmovana kot sprevrženost in znak, da je bilo v psihološkem zorenju dečka nekaj hudo narobe, zaradi česar se ni mogel razviti v ‘pravega moškega’. Ne glede na dejanske vzroke za homoseksualnost, okoli katerih se v znanstvenih krogih še vedno krešejo različna mnenja, gej zavoljo svoje seksualne orientacije predstavlja prototip ženskosti v moškem, ki je v ideologiji ‘prave moškosti’ smatrana kot nekaj manjvrednega, nekaj, kar vzbuja odpor in gnus in čemur se mora moški, da bi sploh zares postal moški, odpovedati in prerasti.

Izguba odnosnega

Problem čustvene zavrtosti/zablokiranosti in neizraznosti se odraža različne načine, predvsem na področju medčloveških odnosov. Real s tem v zvezi govori o izgubi odnosnega: »… tiste rane v življenju dečkov, ki gradi temelje za njihovo dovzetnost za depresijo, ko odrastejo v moške.«

Občutki in čustva predstavljajo pomemben del človekovega doživljanja. Čeprav dajejo ton in kvaliteto našemu življenju, niso sama sebi namen. Zdravo čustvovanje je usmerjeno v okolje in predstavlja spontan odziv na našo zaznavo dogajanja. Po eni strani je čustvo, ki ga v danem trenutku doživljamo, glede na njegovo intenzivnost ter prijetnost ali neprijetnost, neposredna informacija o pomenu, ki ga ima določena situacija za nas. Po drugi strani pa z izražanjem čustev kažemo svojo naravnanost do določenih stvari, dogodkov, oseb… Čustva in njihovo izražanje na ta način določajo stopnjo intimnosti in s tem intenzivnost ter globino naše medsebojne povezanosti. Bolj ko smo si z nekom v danem trenutku intimni, bolj neposredno smo pripravljeni kazati svoja dejanska čustva in sprejemati njegove čustvene izraze. Ta pripravljenost je znak, da drugemu do te mere zaupamo, da smo se pripravljeni prepustiti spontanemu dogajanju med nami in njim, ne da bi se skušali prikazati drugačne, kot v danem trenutku smo. Zdrava intimnost pa seveda ni nekaj statičnega, temveč je del nenehnega procesa medsebojnega približevanja in oddaljevanja, kjer se izmenjujeta diametralni odnosni potrebi: potreba po povezanosti na eni ter potreba po avtonomiji na drugi strani.

Potreba po povezanosti je izraz dejstva, da smo ljudje po svoji naravi odnosna bitja. Svojo identiteto oblikujemo v stiku z okoljem, in čeprav v procesu osebnega zorenja postajamo vse bolj avtonomni, osebna rast po drugi strani pomeni tudi rastočo sposobnost vse bolj zrelega povezovanja z drugimi. V nasprotju z ustaljenimi pojmovanji zahodne civilizacije, ki je izrazito individualistično naravnana, po mojem mnenju merilo zrelosti posameznika ni odraslost v smislu popolne neodvisnosti, nenehnega samoobladovanja in brezhibnega obvladovanja življenjskih situacij. To je le ideal, ki ga je v realnosti nemogoče uresničiti. Krut ideal, kajti v meri, v kateri smo ga ‘pogoltnili’, nas notranje razdvaja in v nas poraja občutke krivde in sramu zaradi lastne ‘neustreznosti’. Od nas terja popolnost in duši našo spontanost, avtentičnost ter ljubezen do sebe, do drugih in do življenja nasploh. Ljubezen v smislu dopuščanja, globokega razumevanja in sprejemanja stvari takšnih, kot so, ki ne pomeni pasivne vdanosti v usodo, temveč moč, da sprejmemo dejstva brez moralističnega obsojanja in na tej osnovi delujemo. In eno od neizpodbitnih dejstev je, da smo kot človeška bitja nepopolni, da smo ne le močni, temveč tudi šibki in da kljub svoji samostojnosti potrebujemo tudi drug drugega. Prav to pa si mnogi moški težko priznajo, kajti v idealu moškosti ni prostora za šibkost, ki je, če se malo bolj poglobimo, le drugo ime za čustveno ranljivost in soodvisnost.

Žalostna posledica ‘diktature neranljivosti’ so občutki globoke osamljenosti in nerazumljenosti, za katerimi, skriti za fasado lažnega selfa, trpijo mnogi moški (in v zadnjem času tudi vse več žensk). Skupna poteza pojavnih oblik te ‘fasade’ – najsi je to uspešen poslovnež, bogataš, strokovnjak, cvetoč umetnik, silak, akademski intelektualec, atlet z manekensko postavo, veliki dobrotnik, garač, glava družine, mogočni vodja, karizmatični terapevt, goreči idealist itd. – je težnja po popolnosti, kjer ni mesta za lastno šibkost in ranljivost in s tem tudi ne za potrebo po drugih, ki bi ga ljubeče podpirali v trenutkih zmedenosti in negotovosti. Možno je kvečjemu nasprotno – da so oni tisti, ki drugim pomagajo. Potrebovati pomoč je namreč isto kot priznanje, da v resnici nisi tako zelo močan, kar je v temeljnem neskladju s patriarhalnim idealom moškosti. Vsak odklon od tega ideala pa v moškem, ki ga je ponotranjil in se z njim poistovetil, poraja sram. Zato marsikateri moški živi v nenehni tesnobni napetosti. Kot ugotavljata Wheeler in Jones: »Po najini izkušnji, tako klinični kot osebni, mnogi moški v tej kulturi (vključno z mnogimi navzven ‘uspešnimi’ moškimi, ki izredno dobro funkcionirajo) govorijo o nenehnem občutku ‘življenja pred polomijo’, občutku sebe in lastne vrednosti, ki je pogojen z razrešitvijo naslednje, po možnosti nepremostljive težave – skratka občutka, v katerem sva prepoznala razjedajoč občutek pretečega sramu.« Moški naj bi namreč: »… vse rešil, vse vedel, vse uredil, za vse poskrbel in vse plačal ter bil večino časa v stanju pripravljenosti, da prepreči katastrofo, ki bi se lahko pripetila sinu, družini in njemu samemu.«

Moški mora torej biti močan. Real navaja raziskavo o tem, kako odraščajoči fantje opisujejo moškost. Rezultati so zanimivi. Zgovorno je predvsem to, da naj bi za opis nečesa, kar naj bi bila pozitivna kategorija, večinoma uporabljali dvojne negacije, kot na primer: »Biti moški pomeni ne biti šibek, ne biti odvisen…« Skratka: biti moški pomeni ne biti ženska. Odraščanje v moškega torej v prvi vrsti pomeni odpoved nečemu, kar je v patriarhalnem vrednostnem sistemu pojmovano kot manjvredno. »Ne obnašaj se kot kakšna baba!«; »Ne bodi no tako histeričen!«; »Fantje pa ja ne jokajo!« Le redkokateri, če sploh kateri moški v času svojega odraščanja ni bil deležen takšnih ali podobnih sporočil, ki jih nato tudi sam začne prenašati naprej. Kot ponazoritev si lahko znova sposodim besede srednješolca z moje delavnice: »Če sošolka dobi nezadostno oceno, jo med odmorom obkrožijo sošolke in jo sočutno tolažijo. Če nezadostno oceno dobi kdo od nas fantov, ga drugi fantje ponavadi zafrkljivo boksajo in se smejejo, dokler se ne začne smejati tudi sam, čeprav je mogoče na začetku kazal znake potrtosti, češ ‘saj to pa res ni nič takšnega’.«

Stres

‘Davek na moč’ je nedvomno visok, kajti biti močan na zgoraj opisani način v bistvu pomeni ne biti zares povezan z drugimi, biti izoliran, biti sam s svojo stisko. Wheeler in Jones opozarjata, da je logična posledica naravnanosti ‘vse je na meni’ – stres. Pri tem stres opredeljujeta odnosno, z vidika medsebojne (ne)povezanosti: »Stres doživljam, ko moram narediti nekaj čisto sam, medtem ko bi v resnici potreboval podporo drugih ljudi.«

Seksualizacija intimnosti

Kaj se zgodi s potrebo po intimni medsebojni povezanosti? Jo je mogoče res povsem izriniti iz polja doživljanja in izražanja ali pa si morda poišče druge, bolj posredne načine vsaj delne zadovoljitve? Glede na to da gre za eno od temeljnih potreb človeškega bitja, upravičeno lahko predvidevamo, da je bolj verjetna druga možnost. Vendar pa nadomestni načini praviloma ne prinašajo polnega zadovoljstva. Poleg tega težijo k temu, da se razvijejo v avtomatizme[7], ki sčasoma postajajo vse bolj nezavedni. V končni fazi, tudi ko se spremenijo zunanje okoliščine, ki so ovirale neposredno zadovoljitev, blokirajo možnost ponovne zavestne izbire ter spremembe.

Eden od najpogostejših ‘moških’ nadomestnih načinov zadovoljitve potrebe po intimnosti je njena omejitev na področje spolnosti. Ali kot pojasnjujeta Wheeler in Jones: »… ker je spolno izražanje (heteroseksualno seveda!) eno od dokaj svobodnih področij izražanja za moške, ni presenetljivo, če heteroseksualni moški težijo k temu, da seksualizirajo te stike – ali, kot midva raje rečeva, da ‘genitalizirajo’ čutno/seksualno dimenzijo energije vseh intimnih človeških stikov.« Kot sem nakazal že v prejšnjem odstavku, pa ta nadomestna rešitev s seboj prinaša tudi nove težave. Eden od najpogostejših ženskih odgovorov, kaj jih pri moških moti je, da: »… jim je samo do seksa.« Pa tudi s kvaliteto spolnih odnosov so večinoma nezadovoljne, saj: »… jim je samo do orgazma, medtem ko so meni za to, da resnično uživam, pomembna tudi čustva.« In tako se znova znajdemo pri osnovnem problemu izgube odnosnega kot posledice zavrtega/blokiranega čustvovanja.

Toda ali res drži, da moški (naj mi bo oproščeno, ker spet posplošujem) v spolnost ne investirajo tudi svojih čustev? Kot utemeljujeta Wheeler in Jones, moški v spolnem odnosu intenzivno čustvujejo, le da tega zaradi odtujenosti od svojih čustev niti sami ne prepoznajo. Vsa čustvena energija je namreč osredotočena in ‘eksplodira’ prav v – orgazmu: »… genitalna spolnost pri mnogih moških ‘nosi težo’, je prenosno sredstvo in pomeni sprostitev mnogih, mnogih drugih občutkov. Kot je nek drug član ene od najinih skupin izpovedal s poetično resnicoljubnostjo, ki je pri drugih moških v prostoru povzročila, da so osupnili od prepoznanja: ‘Nikoli ne jočem. Toda moj orgazem nosi vse neizjokane solze.’ Prav zares, tako kot nosi tudi mnoge druge občutke in potrebe. In na podoben način neizjokane solze osamljenosti in neustreznosti in sramu, ki jih s takšno muko brzdajo, najdejo svoj nadomestni izraz na toliko drugih področjih moških dejavnosti, ki so še neizmerno bolj problematične kot pa napeta in le napol zadovoljujoča sprostitev v orgazmu, v katerega investirajo in ki je obtežen s toliko drugimi s sramom povezanimi omejitvami in občutki.«

Alexithymia

Omejevanje doživljanja in izražanja čustev pri dečkih ima za posledico, da nemalo moških ne le da svojih čustev ne izraža, temveč jih tudi težko prepoznava. V skrajnem primeru to vodi v alexithymio, kar je strokovni izraz za čustveno otopelost.

Real, ki se v svoji knjigi posveča problemu prikrite depresije pri moških, zatrjuje: »Povezava med čustveno otopelostjo in odkrito depresijo je dobro dokumentirana. V bistvu je odsotnost občutkov eden od dveh temeljnih kriterijev za diagnozo odkrite depresije. Manj znana pa je povezava med alexithymio in obrambnimi mehanizmi zasvojenosti, ki so uporabljeni pri prikriti depresiji. Različne oblike zasvojenosti so ponavadi razumljene kot pomirjanje in zdravljenje bolečine. Zadnjih nekaj desetletij pa so raziskovalci, kot na primer Edward Khantzian, začeli postavljati hipotezo, da določene zasvojenosti, na primer z alkoholom ali kokainom, delujejo kot ‘samozdravljenje’ posameznika ne s tem, da ga pomirjajo, temveč prej s tem, da ga ‘oživljajo’ oziroma ‘poživljajo’ mrtve občutke. Ti odvisniki od substanc so ‘iskalci dražljajev’ – ljudje katerih običajna psihična stanja so udušena. Vemo, da ogromno moških v naši kulturi duši čustveno doživljanje. Vemo, da število moških narkomanov in alkoholikov za več kot dvakrat presega število zasvojenih žensk. Povezava med moško socializacijo, alexithymio, prikrito depresijo in zlorabo substanc se zdi očitna.« V nadaljevanju opozarja, da obstajajo tudi drugi, prav tako problematični načini, ki jih praviloma uporabljajo bolj moški, da bi umetno stimulirali svoje omrtvičeno čustveno doživljanje. Na primer: iskanje ali povzročanje tveganih situacij, hazarderstvo, besnenje in nasilno vedenje, samopohabljanje, zasvojenost s spolnostjo…

Prikrita depresija

Odkrita (psihogena) depresija je avtoagresivna bolezen, psihični napad nase in kot takšna predstavlja motnjo samospoštovanja, v osnovi katere sta (nevrotična) krivda in sram. V primeru odkrite depresije je to precej očitno, saj občutki lastne nevrednosti predstavljajo enega od kriterijev za njeno diagnozo, v primeru skrite depresije pa so ti občutki skriti za različnimi strategijami njihovega odvračanja. Skupna značilnost teh strategij je samozaslepljevalni poskus preseči omejitve ‘navadnih’, ‘vsakdanjih’, ‘običajnih’ okvirov doživljanja in delovanja. Gre v bistvu za različne oblike zasvojenosti z iluzornimi občutki moči, samopomembnosti in/ali evforičnosti, ki jih spremlja odvisnost od sredstev, s pomočjo katerih prikrito depresivni posameznik dosega ta ‘privzdignjena’ stanja. Glede na položaj, ki ga pri tem zavzame, lahko govorimo o dveh temeljnih tipih prikrite depresije.

Pri prvem tipu gre za zavzemanje mazohističnega položaja, kjer se posameznik skuša ‘odlepiti’ od občutkov lastne nevrednosti, življenjske praznine in brezvoljnosti preko opoja samopozabe v podrejanju in zlivanju z nečim, kar (vsaj v njegovih predstavah) presega tako njega kot življenje samo. Da bi dosegel to stanje zlivanja, t.i. stanje ‘oceanske blaženosti’, posega po alkoholu, drogah, spolnosti, hrani, prekomernem trošenju…

Pri drugem tipu pa gre za zavzemanje sadističnega položaja. Mazohističnemu je nasproten po tem, da posameznik goji iluzijo lastne vsemogočnosti, kot da bi on sam bil tista sila, ki je nad življenjem samim in mu zato lahko vlada. Tudi ta tip prikrite depresije se kaže v različnih oblikah. Da bi dosegel stanje povzdignjenja prikrito depresiven posameznik lahko na primer izkorišča svoj formalni položaj za manipuliranje in zlorabljanje podrejenih in šibkejših, se povsem poistoveti s svojim materialnim in družbenim statusom, s svojimi uspehi, kopiči spolne ‘trofeje’… Vendar pa gre tudi tukaj za bolj ali manj zavedne obupne sizifovske poskuse ubežati hromečim občutkom sramu, ki nenehno prežijo iz ozadja.

V kategorijo sadističnega tipa prikrite depresije spada tudi pojav fizičnega nasilja. Problematika nasilja je kompleksna in odpira nekatera ključna vprašanja o človeški naravi, v katera se na tem mestu ne bom podrobneje spuščal, ker presegajo zastavljeni okvir pričujočega zapisa. Kljub temu se mi zdi pomembno, da jo v kontekstu prikrite depresije še posebej izpostavim, saj je nasilnost po mojem mnenju ena od skrajnih in najbolj problematičnih posledic patriarhalnega represivnega mehanizma socializacije, kjer je deček zaradi izražanja svoje občutljivosti najprej zasramovan, nato pa kot moški, predvsem v odnosu do ženskih članic skupnosti, povzdignjen kot večvreden. Vendar pa superiornost moškega v patriarhalnem okolju ni brezpogojna, temveč je vezana na njegovo nenehno dokazovanje lastne moškosti. To seveda pomeni tudi nenehno ogroženost njegovega privilegiranega položaja ter nevarnost padca iz grandioznih višav nazaj v nižave sramu. Nasilno vedenje, tako kot tudi druge oblike vedenja, ki so značilne za sadistične mehanizme prikrite depresije, deluje kot sprostitev napetosti in obenem kot sredstvo za ohranjanje iluzije lastne vsemoči, v kateri nasilnik svojo nemoč in nebogljenost projicira v žrtev, ob tem pa lastne (skrajno mučne) občutke nemoči in sramu preobrne v prezir in zaničevanje do nje..

Čeprav za odkrito depresivnostjo trpijo tudi moški, je statistično gledano to bolj ‘ženska bolezen’, saj jo pogosteje srečamo pri ženskah, medtem ko različne oblike prikrite depresije bolj prevladujejo pri moških. Ali gre takšno stanje pripisati biološkim razlikam med spoloma, ali pa je morda bolj pogojeno s širšim kulturnim ozadjem in z razlikami med moško in žensko socializacijo? Zdi se mi, da bolj drži slednje, čeprav pri tem ne želim zanikati pomembnosti nevrofiziologije in njene neločljive, vzajemne prepletenosti z duševnimi procesi. K takšnemu stališču se nagibljem zaradi dejstva, da si moški glede na moška socialna merila ustreznosti mnogo težje odkrito prizna, da trpi zaradi depresivnosti, saj to hkrati pomeni odkrito priznanje njegove lastne ranljivosti. Biti ranljiv je za večino moških nekaj sramotnega in si zato to prizadevajo skriti tako pred drugimi kot pred seboj. Poleg tega Real glede na izkušnje iz lastne klinične prakse ugotavlja, da pot zdravljenja skrite depresije vodi preko odkrite depresije. Potemtakem so različne oblike prikrite depresije, vključno z nasilnim vedenjem, v bistvu strategije ‘maskiranja’ odkrite depresije in ne neka druga, depresiji sorodna in na fizioloških razlikah temelječa ‘moška’ motnja razpoloženja.


ALTERNATIVE?

Gestalt terapija: antropologija in patologija

»Če smo se prilagodili družbi, ki je nora, smo postali nori; če se ne bi prilagodili edini družbi, ki obstaja, bi postali nori.« Paul Goodman

Doslej sem skušal osvetliti mehanizme, ki vzdržujejo in ohranjajo patriarhalne predstave o moškosti kot ideološkem merilu za vrednotenje posameznikov moškega spola. Prav tako sem se dotaknil posledic teh omejujočih predstav na krnitev doživljajskih in izraznih zmožnosti, ki privzemajo različne oblike simptomov pretežno ‘moške’ psihopatologije. V nadaljevanju se bom posvetil iskanju možnih načinov preseganja obstoječega stanja. Še prej pa bom na kratko razgrnil svoja temeljna teoretska izhodišča. Na ta način bom naredil neke vrste metateoretski povzetek doslej povedanega, obenem pa ‘pripravil teren’ za predstavitev svoje zasnove projekta moških skupin.

Pri svojem izvajanju se vseskozi naslanjam na teoretska izhodišča gestalt terapije, ki človeka obravnava v njegovi neločljivi, temeljni povezanosti z okoljem. Človek je celovit organizem in skupaj z okoljem, ki ga obkroža v vseh vidikih življenja, tvori enovito polje organizem/okolje. Temeljna dejavnost, s katero si omogoča preživetje in rast in na podlagi katere oblikuje svojo identiteto, je kontakt. Kontakt v jeziku gestalt terapije pomeni oblikovanje enovitih celot – gestaltov zaznave in vedenja, preko katerih organizem uravnava energijsko izmenjavo z okoljem. Kriterij zdravja v gestalt terapiji je v skladu s tem kvaliteta kontakta. Lastnosti, ki opredeljujejo zdrav kontakt, so neposrednost, moč, fleksibilnost, gracilnost in ekonomičnost. Zdrav kontakt je kontakt, ki organizmu omogoča ustvarjalno prilagoditev.

Pojem ustvarjalne prilagoditve je na tem mestu, ko se postopno usmerjam k možnostim sprememb obstoječega stanja, ključnega pomena. Odvrača me od skušnjav iskanja nekih načelnih, splošnih rešitev, ki bi jih nato vsiljeval kot nekakšne čarobne odrešilne formule za vse in vsakogar. Vsak posameznik je namreč ustvarjalen na le sebi lasten način in se prilagaja v skladu s svojim edinstvenim položajem v okolju. Kot že rečeno, proces ustvarjalnega prilagajanja poteka preko kontakta – njegove neposredne zaznave lastnih potreb in zunanjega dogajanja, na osnovi katerega oblikuje svoje odzive. Ustvarjalna prilagoditev pomeni, da se prilagodi trenutnim razmeram v polju organizem/okolje in jih obenem dejavno sooblikuje na način, ki mu zagotavlja najboljšo možno zadovoljitev njegovih potreb.

To, kar običajno imenujemo psihopatologija, je v gestalt terapiji obravnavano kot omejitev zmožnosti ustvarjalne prilagoditve. V jedru okrnjene zmožnosti ustvarjalne prilagoditve so najpogosteje potrebe, ki jih je posameznik v težavnih razmerah, ko jih zaradi omejitev v okolju ni mogel zadovoljiti, izrinil iz polja zavestnega doživljanja, ne da bi pri tem predelal žalost, jezo, bolečino in druge neprijetne občutke nezadovoljenosti. To v jeziku gestalt terapije imenujemo nedokončana situacija. Situacijo, ki je ostala nedokončana, organizem, v svojih obupnih poskusih, da bi vendarle dosegel zadovoljitev, nato nezavedno ponavlja v obliki nefleksibilnih vzorcev kontaktiranja – fiksnih gestaltov.

Primer: XY sta oče in starejši brat kot dečka pogosto zasmehovala, ko je izražal svojo stisko. Obenem je oče materi vsakič preprečil, da bi ga vzela v naročje in ga potolažila. Ko je postal najstnik, se mu je brat večkrat pohvalil s svojimi podvigi pri ženskah in pri tem izražal prezirljiv odnos do njih. Sedaj, v svojem odraslem življenju se XY, ko je v stiski, pred ženo in prijatelji skrije za fasado neranljivosti in nikogar ne pusti blizu. Tako kot se je naučil v prvotni situaciji, da bi se izognil posmehu in sramu. Ne da bi se zavedal svoje potrebe po bližini, njeno zadovoljitev išče v spolnih pustolovščinah. Kljub njihovi vznemirljivosti pa s svojimi ‘podvigi’ ne more zapolniti mučnega občutka praznine. Zato je zagrenjen. Počuti se osamljen in nerazumljen. Z ženo sta se povsem odtujila, zaradi česar je predlagala ločitev. Na previdne poskuse prijatelja, ki se je sam pred časom ločil, da bi se z njim pogovarjal o njegovi situaciji, odgovarja z grenkim nasmeškom in brezbrižnim zamahom roke, češ ‘ saj to ni nič takega’ in pogovor spelje v druge, bolj šaljive vode.

Komentar: Kljub temu da so se razmere v času od njegovega otroštva spremenile, XY ponavlja fiksni gestalt, ki ga je izoblikoval v otroštvu: ko potrebuje bližino, se umakne, saj bližino, ne da bi se tega jasno zavedal, doživlja kot tveganje, da ga bodo drugi (znova) ranili. Od njih avtomatično, ne da bi to možnost preveril in še celo ko se mu drugi sami želijo približati, pričakuje posmeh zaradi svoje ‘šibkosti’. Na ta način ravna v skladu z ‘zapovedjo’: »Moški mora prikriti svojo bolečino,« ki jo je ponotranjil v času odraščanja. Obenem je ponotranjil tudi predstavo o ženski kot predvsem spolnem objektu, na osnovi katere svojo potrebo po bližini omejuje na spolnost, ki pa kot taka, sama po sebi ne more zadovoljiti njegovih čustvenih potreb po razumevajoči, pristni zaupnosti in toplini.

V skladu z diagnostičnimi kriteriji, kot jih najdemo v diagnostičnem statističnem priročniku DSM IV, XY izraža simptom ‘Seksualne motnje, ki ni drugače specifizirana’ (Sexual Disorder not Otherwise Specified).

Pri oblikovanju in ohranjanju fiksnih gestaltov zelo pomembno vlogo igrajo razmere v okolju. Eden od bistvenih dejavnikov v težavnih situacijah, od katerega je odvisna sposobnost posameznika, da ohranja psihofizično ravnovesje, je podpora okolja. Simptomi različnih motenj, katerih osnovo tvorijo fiksni gestalti, so tako v veliki meri odraz širše socialne patologije, ki se kaže predvsem v nesposobnosti okolja, da posamezniku nudi ustrezno podporo za preživetje in rast. Gledano iz tega vidika so simptomi v času svojega nastanka v bistvu ustvarjalna prilagoditev na patologijo danega okolja. Prvotno so bili izraz psihičnega zdravja, saj je z njihovo pomočjo posameznik preživel na zanj najboljši možni način. Njihova problematičnost je v tem, da ne predstavljajo več ustreznega odziva v spremenjenih razmerah in so zato vir novih težav.

Takšno razumevanje psihopatologije ne pomeni zvračanja vse odgovornosti za psihično zdravje posameznika na dejavnike okolja. Prav tako cilj gestalt terapije ni odpravljanje simptomov in doseganje vedenjskih sprememb v skladu z nekimi od zunaj postavljenimi ‘objektivnimi’ merili psihičnega zdravja, temveč vzpodbujanje neposrednega zavedanja sebe in okolja. Temeljni poudarek je tako na posameznikovi lastni odgovornosti. Simptomi njegovih težav so namreč njegova lastna ‘stvaritev’, ki jo kot ‘slabo umetnost’ mehansko ponavlja ne glede na dejanske razmere. S tem ko se, s pomočjo terapevta, klient začne zavedati, kako te simptome ustvarja in vzdržuje, obenem prebuja tudi moč, da jih razgradi in preoblikuje v nove, sveže načine odzivanja, ki so bolj skladni z njegovimi potrebami in z dejanskimi razmerami v okolju – v ‘dobro umetnost’.

Kljub temu pa vidik okolja ostaja bistvenega pomena, saj je težko verjetno, da posameznik v nezdravem okolju lahko uspešno obnavlja in vzdržuje svoje psihično zdravje. Zato trdno verjamem, da se s tem, ko se posvečam ‘moški problematiki’, posredno dotikam mnogo širših problemov, ki zadevajo družbo kot celoto. Naj mi bo kljub temu odpuščeno, če v okviru tega zapisa ne bom šel v podrobnejšo razdelavo širših družbenih vidikov načete problematike. Predmet mojega zanimanja so namreč konkretne težave konkretnih moških in s tem v zvezi možni načini njihovega razreševanja.

Projekt moških skupin

Če na kratko povzamem doslej povedano o ‘moških težavah’: posledica omejujočega pojmovanja moškosti, ki se v razvitih zahodnih družbah ohranja kot dediščina tradicionalnih patriarhalnih vrednot, je da ogromno moških trpi zaradi izgube odnosnega. Ta pojem, ki ga je prvi uporabil Terence Real, označuje psihično rano, ki jo, velikokrat že v zgodnjem otroštvu, posameznikom moškega spola prizadeva okolje, s tem ko zavrača in/ali se ne odziva na njihove potrebe po intimni povezanosti. Kaže se kot omejeno doživljanje in izražanje čustev, ki je v osnovi mnogih težav, s katerimi se moški srečujejo na področju medosebnih odnosov in ki se navzven ne tako redko izrazi v obliki različnih simptomov prikrite depresije.

V svetu, in kolikor mi je znano tudi pri nas, že obstajajo različne oblike moških skupin. Sam sem si jih zamislil kot številčno omejene, male skupnosti za medsebojno pomoč, ki se ob asistenci usposobljenega gestalt terapevta srečujejo enkrat tedensko. Ta oblika podpore za premagovanje ‘moških’ težav se mi zdi nadvse primerna in skladna z izhodišči gestalt terapije, kot sem jih opisal v prejšnjem razdelku.

Eden od vodilnih sodobnih teoretikov gestalt terapije Jean-Marie Robine (ki je tudi eden od mojih učiteljev) gestalt terapevtske skupine imenuje ‘prostor-čas kontakta’. V praksi to pomeni, da je glavni poudarek terapevtskega procesa v skupini na vzpodbujanju in raziskovanju neposrednega stika posameznika z drugimi posamezniki in s skupino kot celoto. Poglavitna vloga gestalt terapevta v tem okviru je vzpostavljanje pogojev, da skupina zaživi kot realno okolje, ki ga vsak član lahko dejavno sooblikuje v skladu s svojimi potrebami. Ne nastopa kot avtoriteta, ki postavlja pravila in določa vsebino posameznih srečanj, temveč predvsem opazuje in komentira dogajanje v skupini ter ji je na razpolago s svojim neposrednim doživljanjem, lastnimi življenjskimi izkušnjami, znanjem in veščinami. Njegov osnovni cilj je, da skupina postopoma postaja vse bolj samostojna, posamezniki v njej pa vse bolj sposobni, da drug drugemu pomagajo ozaveščati in premagovati težave, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju.

Teme, ki jih skupina predeluje, niso vnaprej določene, saj vsebina posameznih srečanj vznika iz trenutnih potreb in doživljanja posameznikov, ki se vanjo vključujejo. Razlog zakaj izključno moške skupine je torej predvsem ta, da predstavljajo okolje, v katerem lahko spontano in na najbolj neposreden način prihajajo na dan ‘moške teme’. Pomemben terapevtski potencial moške gestalt terapevtske skupine pa se skriva tudi v njeni nehierarhičnosti. Kot takšna že v zasnovi predstavlja alternativo hierarhičnim patriarhalnim vzorcem moško-moških odnosov.

Ne da bi se tega nujno zavedali, se mnogi moški med seboj pogosto ocenjujejo glede na patriarhalni ideal moškosti, ki predstavlja pomembno ozadje njihovih medsebojnih stikov[8]. Predstavlja jim merilo njihove ustreznosti, na podlagi katerega se medsebojno razvrščajo na hierarhični lestvici moškosti. V svojih prizadevanjih, da bi se dokazal kot ‘pravi moški’, moški drugega moškega tako mnogokrat doživlja kot tekmeca, s katerim se primerja, ali razsodnika, pred katerim mora potrditi svojo vrednost. Poleg tega je moško-moška intimnost tabuizirana in obremenjena s predsodki, zaradi česar kakršenkoli neposredni izraz topline in bližine, ki jo družba v veliko večji meri tolerira med ženskami, hitro vzbudi sum homoseksualnosti[9]. Zato nad moškim v družbi drugih moških kot pritajena grožnja lebdi zlovešča senca sramu. In kot sem izpostavil že v prvem delu svojega razmišljanja, je sram temeljni mehanizem socialne represije, ki botruje izgubi odnosnega pri moških.

Glavna protiutež in ‘zdravilo’ za sram je samospoštovanje, ki se kaže kot sposobnost toplega in ljubečega odnosa do sebe tudi takrat, ko mi kaj spodleti in se moram soočiti s svojimi pomanjkljivostmi. V jedru samospoštovanja je prepoznavanje sebe in drugih ljudi kot v temelju enakovrednih, ne glede na materialni in socialni status ali kakršnekoli druge zunanje pokazatelje uspešnosti in sposobnosti. Vrednost človeka, ne glede na spol, je v tem, da obstaja in spoštovanje zasluži že samo zato, ker obstaja. Toda za to, da razvije samospoštovanje, kot je ugotavljal že Buber, človek potrebuje druge, da ga potrdijo v njegovi enkratnosti in neponovljivosti. Nehierarhičnost medčloveških odnosov, ki ne izključujejo določenih oblik funkcionalne hierarhije, ki so potrebne za preživetje in nemoteno delovanje skupnosti, je utemeljena prav na samospoštovanju in spoštovanju drugega kot drugega, ki mu priznavam enake pravice kot sebi in ga, tako kot sebe, ne skušam ukalupiti v predstave, kdo da je in kakšen da bi moral biti.

Čeprav je nehierarhičnost vrednota, ki je kot temeljni kamen vgrajena v gestalt terapevtsko skupino, pa gestalt terapevt članom skupine ne pridiga o njej. Predvsem je pozoren na to, da s svojim lastnim ravnanjem služi kot njen zgled, ne da bi pri tem pozabil, da je ‘samo človek’. Zato nenehno reflektira svojo prakso[10] in ostaja odprt za povratne informacije članov skupine, da bi lahko prepoznal in popravil svoje ‘zdrse’. Na ta način, s svojo lastno odprtostjo in neobrambno držo, prispeva k ustvarjanju takšnega ozračja v skupini, kjer se vsak posameznik v neposrednem stiku z drugimi lahko sooči s svojimi omejitvami in jih hkrati ob podpori skupine ustvarjalno prerašča.

Robine v svojem eseju o gestalt terapevtskih skupinah[11] povzema Goodmanovo spoznanje o seksualnosti, skupnosti in ustvarjalnosti kot treh temeljnih razsežnostih človeške narave in predpostavlja, da je skupina najprimernejši prostor, kjer jih človek lahko spoznava in razvija. Sledeč Wheelerju in Jonesu, ki pojem seksualnosti razširita na področje vseh neposrednih, intimnih telesnih stikov in ne le seksualnih odnosov v ožjem pomenu te besede, tudi sam te tri razsežnosti prepoznavam kot temeljna področja osebne rasti posameznika. V okviru gestalt terapevtskih moških skupin osredotočanje na te tri razsežnosti pomeni možnost osvobajanja od ozkih patriarhalnih meril, ki moške utesnjujejo v njihovem doživljanju čustev ter oblikovanju medosebnih odnosov, tako z drugimi moškimi kot tudi z ženskami. Ne glede na to ali gre za odnose s starši, s partnerji, z otroki, s prijatelji, z znanci ali s sodelavci. Takšne skupine si zato prispodobično predstavljam kot ‘socialni laboratorij za čustveno emancipacijo moških’.

VIRI:

Miller, M.V. (1980) Notes on Art and Symptoms. Gestalt J., 3(3):86-98
Perls, F., Hefferline, R. & Goodman, P. (1996) Gestalt Therapy. London: Souvenir Press.
Philippson, P. (2001) The Experience of Shame. The Australian Gestalt Journal, Vol.4 No.2
Real, T. (1997) I don’t Want to Talk about It. New York: Scribner
Resnick R. (1997) The Recursive Loop of Shame: An Alternate Gestalt Therapy Viewpoint. Gestalt Rew., 1(3): 256-269
Robine, J.M. (1998) GESTALT-THERAPIE La construction du soi. Paris: L’Harmattan.
Robine, J-M. (1998) La Gestalt-Therapie. Neuilly-Plaisance: Editions BERNET-DANILO.
Wheeler, G. The Self in the Eye of the Father. (Poglavje iz knjige Gestalt Approaches to Working with Children, Adolescents, and their Worlds. Eds. G.Wheeler & M. McConville. The Analytic Press/Erlbaum, Dec 1998)
Wheeler, G. & Jones, Daniel E. Finding Our Sons: A Male-Male Gestalt. p. 61-99. (Poglavje iz knjige Lee, Robert G. & Wheeler, Gordon (1996) The Voice of Shame: Silence and Connection in Psychotherapy. San Francisco: Jossey-Bass Publishers.)

[1] V jeziku gestalt terapije bi rekli, da ostajajo v njem kot nepredelan introjekt, ki kot tujek ovira nemoteno organizmično samoregulacijo.

[2] V toku celotnega članka sem se poskušal (nevrotičnemu) sramu približati iz različnih zornih kotov, zaradi česar lahko bralec dobi vtis, kot da ne govorim ves čas o istem čustvu. Tudi če prebiramo različne avtorje, ki pišejo o sramu, lahko hitro dobimo vtis, da med njihovimi pojmovanji sramu obstajajo razlike. Te razlike pripisujem dejstvu, da sram ni enovit, primaren občutek, temveč je, kot ga poimenuje Bob Resnick, čustvena zlitina. Sram kot tak je torej kompleksno čustvo, ki je sestavljeno iz večih primarnih občutkov in čustev. Glede na sintezo, ki sem jo poskušal narediti na osnovi prebrane literature, lastnih izkušenj doživljanja sramu ter izkušenj s svojimi klienti, sam pojmujem sram kot kombinacijo bolečine nesprejetosti, tesnobe pred izničenjem, identifikacije z avtoriteto, ponotranjenja njenih vrednot in gnusa nad samim seboj.

[3] J.Rubin, F.Provenzano, Z.Luria ‘The Eye of the Beholder: Parent’s Views on Sex of Newborns,’ American Journal of Ortopsychiatry, 1974, pp. 512-19

[4] J. Cundry in S. Cundry ‘Sex Differences: A Study in the Eye of the Beholder,’ Child Development, 1976, pp. 812-19

[5] V izvirniku ‘ekspressive affiliative mode’.

[6] V jeziku gestalt terapije bi rekli, da te norme introjecira, ne da bi jih asimiliral, in postane konfluenten z njimi.

[7] V gestalt terapiji te mehanizme imenujemo fiksni gestalti, o katerih več kasneje.

[8] Ta ideal bi lahko povzeli nekako takole: »Moški mora biti močan: biti mora vedno trden, neomajen in odločen. Obvladati mora vsako še tako zahtevno situacijo. Ne sme pokazati, da mu je hudo, da dvomi vase in da težav ne zmore razrešiti sam. Ne sme odkrito izražati svoje naklonjenosti in nežnosti, še posebej ne do drugega moškega.«

[9] In vendar, kot je zelo neposredno izpovedal eden od članov Wheeler-Jonesove skupine: »Nočem fukat s tipom, to me ne zanima. Toda sedaj sem poročen in mi je mar za moj zakon in prvič v življenju mi je do tega, da bi bil monogamen. In vem, da potrebujem neko toplo čutno izmenjavo z več kot le eno osebo v mojem življenju, ali pa bo moj zakon potonil pod težo vseh teh potreb. Težava je v tem, da če imam to lahko samo z ženskami, vem, da bom končal v postelji z nekaterimi med njimi. Zato, če se ne morem naučiti imeti nekaj takšnega z moškimi, da se fizično odprem in se dotikam in se sprostim in sem toplejši in se čutim fizično povezan, ne bom zmogel ohraniti svojega zakona. Tako preprosto je to.«

[10] Pomembna oblika takšnega preverjanja lastne prakse so supervizije.

[11] Robine, J.M. (1998) ‘Theorie et Pratique du Groupe, Theorie et Pratique de la Gestalt Therapie’, esej objavljen v njegovi knjigi GESTALT-THERAPIE La construction du soi. Paris: L’Harmattan.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja