Biti z najstnico

(Ksenja Kos)
Ko pomislim na svojo starejšo hčer, mi srce prične hitreje utripati. Štirinajstletnica je pravi izziv.
Verjetno imam podoben občutek kot večina staršev, ko rečem, da je zrasla čez noč. Že kot otrok je bila dinamična, odprta in razigrana, mnogokrat je stopala v vlogo vodje v skupini. Vedela je, kaj hoče, in znala je povedati tako, da je zadovoljila svoje želje. Že takrat sem se spraševala, kakšen bo najin odnos, ko postane najstnica. Glave si nisem vnaprej polnila s strahovi, raje sem uživala v skupnih trenutkih.Prišel je čas najstništva. Še vedno uživam! Včasih se zazrem vanjo in skozi misli se popeljem od začetka do današnjih dni najinega skupnega poznanstva. Dober odnos sva zgradili. Pri tem sva bili kreativni in iskrivi. Gradili sva ga celih štirinajst let in danes lahko zadovoljno uživava sadove sodelovanja.

Pred nekaj dnevi me je pričela pripravljati na pomemben pogovor, kot ga je sama poimenovala. Bila sem radovedna in nestrpna, a sem se odločila počakati. Vsake toliko časa je poskusila priti z besedo na dan, a nekako ni prišlo do resnejšega pogovora. Počasi so kapljale informacije z njene strani in razbrala sem, da želi prespati pri prijatelju, kjer bi imeli rojstnodnevno zabavo. Uf! Velik zalogaj zame. Zadnje čase ima prošnje, ki so zame čisto nova izkušnja. Vedela je, da mora dati čas predvsem meni.

To novo obdobje v najinem odnosu se je začelo s prošnjami, če lahko prijateljica prespi pri nas, nato ona pri njej. Nadaljevalo se je z večernimi sprehodi in debatami, kdaj mora biti doma. Nato se je njen življenjski prostor še razširil in sprehodi so se podaljšali daleč izven okolice našega doma ter druženja v Ljubljani. Seveda, moja punčka odrašča. Počasi se navajam, da sprejemam v družino vedno bolj odraslega člana. Zanimivo mi je opazovanje sebe kot mame. Zagotovo čutim ponos, a hkrati je tam nekje tudi del mene, ki nekako žaluje. Na ta del me večkrat opomni partner. V mojih očeh ujame kanček nedefinirane tesnobe in me objame: »Ja, otroci odraščajo!«

Deklica ima »že« fanta! Zares sem za luno. Poskušam biti čim bolj jaz, pa čeprav kdaj pač za luno. Kaj mi roji po glavi? Najrazličnejše ideje. Po eni strani si prigovarjam, naj se »skuliram«, po drugi strani pa se zalotim, kako me prešine, da kujem čudne načrte, kako bi pogledala v hčerkino glavo in predvsem v njeno srce. Zaupam ji! To sva vendar gradili ves ta čas in še sem pripravljena graditi naprej. Bo to izkoristila? Si bo škodila? Bo nepremišljena? Ga bo lomila? Verjetno! S tem se bom ukvarjala takrat, ko se bo to zgodilo. Zdaj nama gre dobro. Znava se skregati. Dovoliva si, da razmišljava vsaka s svojo glavo in čutiva s svojim srcem. Obe delava napake in zanje prevzemava odgovornost. Velikokrat začutim, da jo pogrešam. Uživam takrat, ko je pripravljena biti z mano. Dober je občutek, da je tudi njej v redu.

Tudi najin pogovor se je zgodil, vendar do njega ni prišlo doma. Zgodil se je na nevtralnem kraju – v kavarni, in tudi čas je bil zelo pazljivo izbran – eno uro pred treningom. Najstniki se znajo modro odločati, verjemite!

Ko v odnosu med staršem in mladostnikom pride do pomembnega trenutka in začutimo, da smo nekaj premaknili naprej, je to veliko več kot le učinkovito sporazumevanje. Tak trenutek je nabit s posebno energijo. Čutili sva odobravanje, sprejemanje in ljubezen. Bilo mi je, da bi trenutek ubesedila, a bi zagotovo izgubil svoj čar. Zato sem ga raje zaživela.

Družine imajo različne »pomembne« teme, pristope in dogovore. Najin dogovor glede prošnje za rojstnodnevno zabavo čez noč je bil pomemben trenutek v najinem odnosu. Predstavila sem ji svoje stališče, da tega ne bom dovolila. Čutila sem potrebo, da ji razložim, s čim se pri svoji odločitvi najbolj ubadam. Zanimal me je njen odnos do spolnosti. Nisva se pogovarjali o tem ali prespati ali ne, temveč o moji težavi. Meni je pomembno, da ji zaupam še naprej. Pri tem sem potrebovala njeno pomoč, saj mi je manjkala ta informacija o njej. Kako dekle razmišlja? Kako se opredeljuje? Oddahnila sem si, da razmišlja v skladu z mojimi načeli, a saj pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Morda je tukaj prostor, da najdem potrditev za dober odnos. Tisto, kar v otroštvu sejemo, kasneje v mladostništvu kot starši žanjemo.

Hči na zabavi ne bo prespala. Dogovorili sva se, da jo pridem iskat.

Zanimivo je, da je ona pričakovala pogovor o pijači in kajenju. To je namreč najbolj »in« tema med starši in njenimi prijatelji. Znano mi je, kako razmišlja o teh rečeh. Zanesem se nanjo. Objela me je in mi rekla, da jo vedno znova presenečam. Z dogovorom je bila zadovoljna prav toliko kot jaz. Tudi ona mene vedno znova preseneča. In preskočila je še ena iskrica …

* * * * * * *

Članek je bil objavljen aprila 2009 v reviji Ringarajine iskrice.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja