Če škripa med hčerjo in materjo

Hèi in mati trda TISKPriročnik, ki ga je priznana ameriška psihologinja Victoria Secunda, napisala na podlagi obširnih raziskav in tudi lastnih izkušenj, je enkraten zaradi tega, ker včasih težaven odnos mati–hči obravnavaiz perspektive hčere. V knjigi opredeljuje tabuje, ki prepovedujejo hčeram, da bi gojila povsem upravičena negativna čustva v zvezi z ne dovolj dobro materjo. Bralke, ki jih je družinska in družbena atmosfera kondicionirala v občutja nenehne krivde in samoobtoževanja zaradi zamer, ki jih čutijo do matere, lahko zdaj, ko so karte končno na mizi, raziščejo svoje razmerje z materjo v bolj objektivni luči, odrešene nenehnega pritiska po rabi različnih mehanizmov potlačitve ipd. Že samo spoznanje, da v tem težkem položaju bralka ni edina in sama, ampak udeleženka splošnega procesa, značilnega za družinsko patologijo, je dovolj odrešilno, da lahko najde moč in pot k nadaljnjemu reševanju.

Avtorica: Victoria Secunda
Prevod: Branko Gradišnik
UMco, 2011, 580 str., 33,80 €

 

Za pokušino: Ce_skripa_med_hcerjo_in_materjo_uvod

BESEDA PREVAJALCA:

Priročniki za samopomoč, namenjeni urejanju problemov, ki vznikajo v medsebojnih odnosih med družinskimi člani, so nagnjeni k politični korektnosti, h kateri sodi nepristranskost in nevtralnost avtorja. Zato so po moji oceni v velikanski večini neuporabni. Družinska etiologija vselej izkazuje veliko neizenačenost v vektorskih silah, ki odrejajo razmerja. Ta neizenačenost je posledica dejstva, da so otroci, brž ko pridejo na svet, v vsej svoji nebogljenosti izročeni na milost in nemilost staršem. Resnično, vsi miti o dobrih boginjah (Marijah) in hudobnih čarovnicah izvirajo iz te temeljne začetne situacije. Ker naj bi se priročniki ukvarjali pravzaprav z odpravo posledic stanja, ki je po sebi nenaklonjeno otroku, izkazuje nepristranska obravnava te problematike veliko nemoč. Predlogi, češ naj otrok (zdaj ko je odrastel) sprejme svoje starše takšne, kakršni so, so jalovi, kajti nevrotizmi odraslih so posledica nerazrešenih konfliktov iz otroštva, in nedorasli otrok v nas nima odkod dobiti modrosti in spokojnosti, potrebne za tovrstno sprijaznjenost z »naravnim redom«.

V resnici je otrok, ne glede na leta, ves čas v povsem podrejenem položaju. Nekoč sem to dejstvo strnil v ugotovitev, da lahko starši otroka kadarkoli strpajo v norišnico, otrok pa staršev nikdar ne – niti ko starostna demenca povzroča družini kar se da hudo škodo.

Victoria Secunda je novinarka, ki je bila sama žrtev tovrstnega razmerja z materjo, in v prizadevanjih, da bi se ga rešila, je posvetila problemu tudi svoje poklicno zanimanje. Osredotočila se je na hčere, ne da bi zanemarjala matere. Podrobno in globinsko je intervjuvala mnoge žrtve na obeh straneh in iz tako zbrane kazuistike prišla do shematskega uvida v osnovne tipe ne dovolj dobrih razmerij med materjo in hčerjo in do razumevanja mehanizmov, ki jih povročajo, in reakcij, ki jih poglabljajo in vlečejo v čas hčerine odraslosti.

Secundina knjiga je enkratna pač po tem, da problem obravnava iz perspektive hčere. Opredeljuje »materinski mit« oziroma tabu, ki prepoveduje hčeri, da bi gojila povsem upravičena negativna čustva v zvezi z ne dovolj dobro materjo. Bralke, ki jih je družinska in družbena atmosfera kondicionirala v občutja nenehne krivde in samoobtoževanja zaradi zamer, ki jih čutijo do matere, lahko zdaj, ko so karte končno na mizi, raziščejo svoje razmerje z materjo v bolj objektivni luči, odrešene nenehnega pritiska po rabi različnih mehanizmov potlačitve ipd. Že samo spoznanje, da v tem težkem položaju bralka ni edina in sama, ampak udeleženka splošnega procesa, značilnega za družinsko patologijo, je dovolj odrešilno, da lahko najde moč in pot k nadaljnjemu reševanju (ki je odvisno od primera do primera).

Sama avtorica pravi o namenu knjige tole (in res nima smisla, da povzemam, ko pa je spodnja opredelitev koncizna kot britev):

“Med našimi cilji je, da bi:

  • doumeli, kako lahko hčerina navezanost na mater – v večji meri kot pa navezanost na očeta – obarva vsa druga njena razmerja, in razčleniti, zakaj se hčere težje od sinov razdvojijo od mater, pa tudi zakaj so hčere v večji meri kot pa sinovi predmet materinih manipulacij;
  • spoznali razliko med zdravo in destruktivno vezjo matere in hčere ter jasno opredelili »slabo mamo«, kar bo bralkam, ki si težko priznavajo, za kaj vse so bile prikrajšane v otroštvu, omogočilo, da jih bodo začele razumevati;
  • se seznanili s tistim, čemur pravim »tabu Poredne mamice« – zakaj je naša kultura bolj željna varovati svetost materinstva kot pa otroke pred čustvenim zlorabljanjem;
  • opredelili razvoj »nepotešljive« matere – najbolj verjetno je bila kot otrok sama prikrajšana za materinsko ljubezen – in doumeli neznanski in često bridki interes, ki ga uresničuje, ko drži svojo odraslo hčer v neuravnovešeni odvisnosti;
  • ponazorili posledične prevladujoče vzorce kontroliranja – v nekaterih primerih zakrinkanega v nebogljenost ali dobronamernost – ki jih uporabljajo takšne matere in glede katerih jih je mogoče razvrstiti v:

Cunje
Kritizerke
Dušiteljice
Maščevalke
Zapuščevalke;

  • razumeli, da ima tudi hči svoj interes v tem, da je bodisi materi za sužnjo ali pa jo sovraži – gre za dve plati njene odvisnosti in nezrelosti;
  • ponazorili odzivanje (se pravi, preživetvene mehanizme) hčera, na katere sovplivajo okoliščine, kot so rojstno vrstno mesto med sorojenci, družinska zgodovina in značaj, in ki se po svojem vzorcu podobno ločujejo na:

Angelke
Dosežkarice
Številke
Zgage
Ubežnice;

  • pokazati, kako je mogoče razmerje med materjo in hčerjo postaviti na nove temelje, tako da se naučita videti in sprejemati druga drugo takšno, kakršna je danes, ceniti njene dobre lastnosti in se ne pustiti zapeljevati slabim;
  • nazadnje pa pokazati, kako vas novo razmerje z materjo – razmerje med dvema odraslima osebama – odrešuje preteklosti, pa najsi je končni nasledek spremembe pravo prijateljstvo, prijazno premirje ali pa vsaksebnost.«

Za vsak tip je značilen drug arzenal napadalnih in obrambnih orožij, ki ga hočeš nočeš in često nevede uporabljajo ne le v »boju« med materjo in hčerjo, ampak v razmerju do drugih družinskih članov, sorojencev, pa tudi lastnih otrok (ki jih tako, bi rekel Lorenz, imprintirajo za naslednjo generacijo). Ob vsej objektivnosti Secunda premore tudi subjektivnost, namreč voljo, da se razkrije s svojim osebnim problemom pred bralkami in tako postane njihova sotrpinka, ne pa da bi jim solila pamet izza katedre strokovne nedotakljivosti.

Knjiga je osupljivo živa in pretresljiva, lahko tudi ganljiva, predvsem pa uporabna.

Branko Gradišnik

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja