Dajte mi pomoč za moč, Intervju z Gabi Čačinovič Vogrinčič (Ona, 23. avgust 2011)

Dr. Gabi Čačinovič – Vogrinčič, psihologinja, profesorica, raziskovalka, družinska terapevtka in človek z velikim socialnim čutom za otroke. Pozna njihove težave v šoli, vzroke zanje in si prizadeva, da bi sprejemali šolo kot veselje, užitek ob znanju. Aktivno je sodelovala v triletni raziskavi, raziskovalnem projektu Učenci z učnimi težavami. Tukaj so izsledki.

Naši otroci vse manj radi hodijo v šolo, mnogi jo prav sovražijo. Kje so vzroki?

To sem že slišala pa tudi prebrala. Vzrokov za takšno stanje je veliko, mene zanimajo tisti, na katere lahko vplivamo, jih spremenimo. Šola je lahko za učence odličen delovni projekt, mora pa biti osmišljen. Pomemben je predvsem odnos med učiteljem in učencem. V preteklosti je bila žal iz nekih objektivnih prepričanj uveljavljena temeljna ideja, da v šoli ni posameznika, ampak skupina, razred, tako da tudi odnos med učiteljem in učencem ne sme biti oseben. Tega pa danes ne sme biti. In na to lahko vplivamo. Želimo si, da bi bil odnos med učiteljem in učencem delovno oseben, kar pomeni, da bi bila v skupnem delovnem projektu.

Če prav razumem vaše razmišljanje: na učitelju torej šola stoji?

Seveda, stoji in pade. Še enkrat moram poudariti, da je najpomembnejši odnos med učiteljem in učencem. Vendar mora učitelj imeti podporo in dovoljenje v sistemu, da je spoštljiv in odgovoren zaveznik otroka tako, da ga razume kot strokovnjaka iz njegove lastne izkušnje. Ko podporo dobi, se mora tega tudi naučiti. Izobraziti se mora za poseben delovni odnos med učiteljem in učencem. Le tako se otroku približa in skupaj z njim soustvarja znanje, ne pa da od njega zahteva, da zna do pike tako, kot je on, učitelj, predstavil snov. So številni otroci, ki se tako navadijo znati, mnogi pa si ne upajo znati, si ne upajo stvari razumeti in ti so za neznanje kaznovani. Tak otrok ni nikoli v stiku s samim seboj, vedno mora delati, da zna.

Profesorji pedagoške fakultete in fakultete za socialno delo ste tri leta izvajali na slovenski osnovnih šolah raziskavo z naslovom Učenci z učnimi težavami. Kaj je razkrila?

Projekt smo izvajali na devetih izbranih osnovnih šolah v Sloveniji, prijavilo se jih je več kot sto, na vsaki sta sodelovala dva učenca, ki ju je šola opredelila kot učenca z učnimi težavami. Moram poudariti, da so to učenci brez odločb, torej ne tisti s posebnimi potrebami. To je skupina, ki ima težave in ji v šoli ne gre dobro. Bistvo raziskave je bilo izdelati strokovne podlage za podporo in pomoč učencem z učnimi težavami. Naša skupina je raziskovala odnos med učiteljem in učencem, kako spremeniti odnose med njima v osebni, delovni odnos soustvarjanja. To pomeni, da je v središču glas učenca, da učitelj začne že s tistim, kar učenec že razume, kar že zna, s čimer je že uspešen. To pa hkrati zahteva učenčevo polno, aktivno udeležbo. In iz takšnega odnosa raste izjemen delovni projekt pomoči za učenca z učnimi težavami. Ta odnos je za vsakega učenca drugačen.

Kdo vse je sodeloval v tem delovnem projektu?

V središču so bili učenec, njegovi učitelji, če se le da, razrednik, starši in mi, raziskovalci. Projekt traja vse šolsko leto in vsi udeleženci delajo skupaj.

Kako bi na kratko predstavili novi delovni odnos med učencem in učiteljem?

Otrok določi problem, pove, kaj bo njegov delež rešitve. Potem to stori tudi učitelj. Torej, njun odnos je odgovoren odnos. Oba sta odgovorna za rešitev. Učenec se mora odgovornosti naučiti, npr. sam predlaga, kako bi pristopil k razumevanju nečesa, sam izbere, ali bo bral ali poslušal.

Kdo so otroci, ki so bili izbrani za aktivno sodelovanje v projektu?

To so otroci, ki so pričakovali, da organiziramo zanje pomoč tam, kjer jim ne gre dobro. Prišli so po moč. To potrebujejo, da se bodo soočili s težavami, da bodo imeli učitelja, ki se bo usedel k njim in jim razložil snov tako, da bodo razumeli. To so otroci, ki hočejo znati, ampak da bi znali, morajo razumeti. Razumeti morajo na svoj način. Potrebujejo pa razlago, drugačno od tiste, za vse enake. Predvsem pa tudi oni hočejo biti dobri učenci.

Prepričanje otrok, da morajo razumeti, če hočejo znati, je vendarle nekaj najboljšega, kar lahko pričakujemo od njih. Se strinjate, da to pomeni velik korak naprej tako za učence kot za učitelje?

Saj to vam govorim. To so krasni otroci in nesprejemljivo je, da bi bili neuspešni, da bi propadali, ker nimajo človeka, ki bi jim razložil stvari po njihovo.

Ste v zadnjem šolskem letu dosegli napredek na tem tako občutljivem področju?

Za vseh 18 otrok smo odkrili to, kar pomeni razumeti. Izbrani učitelji so se naučili biti pozorni do tega, da vsakega posameznega otroka res slišijo. Sicer so rekli, da so zelo zaposleni pri izvajanju pouka, da nimajo časa, da imajo v razredu najmanj 25 učencev pred seboj, pa vendar jim je uspelo, da so se naučili vsakemu otroku približati, poslušati njegove težave in mu pomagati. Učitelji so se individualno spoprijeli s težavami vsakega posameznika. Približali so se mu in ga povabili, da razišče, kje so njegovi viri moči, in odzivi vseh udeležencev so bili neverjetni.

Ali je učiteljev, ki bi bili pripravljeni soustvariti delovni odnos s posameznim učencem, veliko?

Ogromno bi jih bilo, če bi to vzeli kot nujno paradigmatsko spremembo, vendar žal niso tako vzgojeni. Za večino je še vedno pomembna skupina, in ne posameznik. Pri njih je opazen tudi strah, da postane odnos med učencem in učiteljem oseben in da potem učitelj ni več objektiven. Vendar to ni res, tako ali drugače ne more enako čutiti do vseh učencev. Raziskave pa kažejo, da so nekateri otroci vedno prezrti. Naš projekt, v katerem so se učitelji pa tudi učenci naučili delati drugače, je pokazal, da to, kar potrebuje učenec z učnimi težavami, potrebuje vsak učenec: učitelja, ki je njegov zaveznik. Vsak učenec namreč potrebuje, da lahko misli s svojo glavo, da lahko pove, kaj misli, kaj zna, ne pa da to skriva.

Se strinjate, da se tako otroci laže razvijajo in vzpostavijo pozitiven odnos do znanja?

Seveda, vsak otrok to potrebuje. Šola lahko le tako postane veselje in znanje bo spet spoštovano. Veste, kaj vse se nam izgubi na šolah in kaj celo opazim na univerzi? Vedno manj je spoštovanja znanja, vrednotenja znanja, ker učenci, dijaki in tudi študentje izgubijo izkušnjo užitka oz. veselja pri tem.

Torej bi spremenjen odnos med učencem in učiteljem prinesel v šole spremembe na bolje?

Tako je, delovni odnos, ki je oseben, ki je absolutno učenje. Gre namreč za soustvarjanje učenja, kjer je učitelj tisti, ki nosi novo znanje, ampak tako, da spoštljivo ravna z učencem in raziskuje skupaj z njim, kaj lahko sprejme, koliko in kdaj. Veste, vsak otrok lahko v šoli napreduje po svoje. Ampak če ti določiš, kaj je napredek – za vse enako – izgubiš veliko otrok. Če pa si v stiku z otrokom in prepoznaš njegov napredek, lahko šola postane prostor užitka.

Vaše besede – šola prostor užitka – bi lahko pri bralcih vzbudile nejevero, še bolje rečeno kisel nasmeh.

Res je, številni otroci ne hodijo radi v šolo, nimajo veselja do učenja, ampak ne zato, ker se nočejo učiti, ampak se niso niti naučili učiti se. Ti sčasoma ne čutijo več veselja do odkrivanja novega znanja in počasi zdrsijo na rob.

Je med otroki z učnimi težavami in vsemi tistimi, ki ne hodijo radi v šolo, veliko takih iz revnih družin?

Ja, teh je veliko in to je zelo žalostno. Prihajajo iz družin, ki so manj opremljene z znanjem, zato res potrebujejo pomoč šole.

Kako so se v vašem projektu odzivali otroci?

Učili smo se vsi: učitelji, učenci in starši skupaj. Vsak otrok je sam povedal, kako se misli rešiti, ampak tega ne more narediti sam, ker ne zna. Pri tem vstopi učitelj, ki ima znanje, ki je odgovoren za proces učenja, a mora dati tudi prostor učencu za to, da si bo upal povedati, česa ne zna. Tako bo narejen prvi korak, prva izkušnja. To bo učenca gnalo naprej, da zmore.

Kaj so spoznali učitelji, ki so sodelovali pri projektu?

Rekli so, da so res odkrivali novo znanje, kar pa je najpomembneje, da sčasoma niso več prepoznali otroka, ki je hotel znati.

Kaj pa so se iz projekta naučili starši?

Tudi starši so bili več kot prijetno presenečeni. Otroci jim niso več rekli, da samo težijo. Šola je bila prostor, kjer so učenci veliko naredili skupaj z učiteljem.

Starši današnjih otrok, osnovnošolcev in dijakov, so s šolo zelo obremenjeni.

Odnos med starši in njihovim otrokom je, če lahko tako rečem, zapacan. Treba je narediti mejo, dom je dom in šola je šola. Številni starši pa se morajo, ko začne njihov otrok hoditi v šolo, začeti učiti skupaj z njim. Ampak šola mora ostati v šoli, sicer zelo pogosto uspeh otroka ni več njegovo delo. Samo za neuspešne otroke je njihovo delo. In temeljno sporočilo takega početja je – ti sam ne moreš.

Se takšno prepričanje iz osnovne šole vleče še naprej v srednjo šolo, celo na univerzo?

Seveda, mladostnikom vse postane naporno, če morajo sami kaj storiti. Nimajo namreč niti izkušnje s sprejemanjem napora. Ste kaj poslušali zlate oz. uspešne maturante?

Seveda.

To so otroci, ki delajo v šoli, ki delajo tudi zunaj šole. Skratka, to so otroci, ki delajo. Neuspešni otroci pa potrebujejo dobro pomoč. Med njimi tudi številni srednješolci, ker nimajo delovnih navad. Za mnoge je vse samo žur. In tudi njihovi starši se pogovarjajo le še o šoli in marsikaj naredijo namesto njih. Sicer bodo dobili slabo oceno, ne bodo nikamor prišli.

Kakšna naj bi bila torej šola, da se to ne bi dogajalo?

Šola bi morala biti prostor, kjer vsak otrok napreduje. To bo takrat, ko bo vsak otrok pri učitelju posameznik. Veliko učiteljev pravi, da ogromno dajo. Jaz pa mislim, da se ni treba žrtvovati, ogromno je že to, da stopiš v osebni delovni odnos. Ugotovila sem, da naša šola ni naravnana v podporo otroku, ampak v izločanje, ocenjevanje, razvrščanje, v iskanje neznanja. Če ti enkrat ne uspe, drugič težko dobiš dobro oceno, in to je na vseh stopnjah šolanja. Otrokom se tako vzame možnost, da bi bili boljši.

Bi bilo zelo koristno zanje, da bi znanje, ki so ga že osvojili, znali med seboj povezovati?

Seveda. In da bi znali spoštljivo ravnati z njim.

Kakšno je vaše mnenje o tem, da številni učenci zadnje triade devetletke hodijo na inštrukcije, da bi lahko prišli na najboljše gimnazije?

Naj hodijo, mene bolj skrbijo tisti, katerih starši tega finančno ne zmorejo. Zato je moj ideal, da vsak v šoli dobi dovolj za najboljšo gimnazijo.

Ste optimistični, vidite v svojem projektu model za boljšo šolo?

Sem optimistična. Upam, da bo šola prostor, kjer bo vsak otrok lahko napredoval. Številni otroci ne hodijo radi v šolo, nimajo veselja do učenja, ampak ne zato, ker se nočejo učiti, ampak se niso niti naučili učiti se. Sčasoma ne čutijo več veselja do odkrivanja novega znanja in počasi zdrsijo na rob. Ugotovila sem, da naša šola ni naravnana v podporo otroku, ampak v izločanje, ocenjevanje, razvrščanje, v iskanje neznanja. Če ti enkrat ne uspe, drugič težko dobiš dobro oceno, in to je na vseh stopnjah šolanja. Šola bi morala biti prostor, kjer vsak otrok napreduje. To bo takrat, ko bo vsak otrok pri učitelju posameznik. Številni učitelji pravijo, da ogromno dajo. Jaz pa mislim, da se ni treba žrtvovati, ogromno je že to, da stopiš v osebni delovni odnos. Naš projekt, v katerem so se učitelji pa tudi učenci naučili delati drugače, je pokazal, da to, kar potrebuje učenec z učnimi težavami, potrebuje vsak učenec: učitelja, ki je njegov zaveznik.

* * * * * *

Intervju je bil objavljen v prilogi Ona, 23. avgusta 2011.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja