Divje jutro

Začeli sva divje. Ob 8h zjutraj je hotela sladoled, jaz sem rekla ne, ona je padla ven, kot ne pomnim kdaj. Čisto nesorazmerno z dejansko situacijo. Kričanje, metanje po tleh, zraven se je še tamali odločil, da bo pomagal s ‘Hocem led!’.

Na silo je hotela odpreti zmrzovalnik, jaz sem jo po prstih, ona me je odrinila in hotela ugriznit, jaz sem jo prijela in odnesla v drugo sobo. Vpila je, da sem obljubila, jaz sem trdila, da nisem, vmes je bilo ‘prosim mami, lepo prosim’, in takoj zatem kričanje.

Potem sem zagrozila, da bom vrgla sladoled stran in ga do poletja ni, potem nama je dragi obema razložil, da obe izsiljujeva …

In smo se uspeli celo spokat v avto. Tu se je vpitje ‘Obljuba je obljuba!’ nadaljevalo, jaz sem vpila nazaj, da nisem nič obljubila. Pa da bova najprej odpeljali bratca v vrtec, da se malo pomiri.

Spet napaka – ‘NEEEEEE njega najprej, mene najprej!!!’

Mala, ne morem te take peljat v vrtec. Ustavim avto ob robu ceste, odpnem pas, se obrnem nazaj. ‘Hej. Poglej me. Poglej me v učke. Za hip se umiri. Lahko obrnemo in te peljem v vrtec. Lahko pa najprej peljeva brata, midve pa greva na kavo in sok. Mislim, da obe rabiva 5 minut. Ampak ti se odloči.’

Tišina.

Čisto potiho: ‘Na sok.’

OK, odloživa malega, ki je tudi čisto zblojen od divjega začetka dneva in greva v bližnjo gostilno.

Kot da bi vedeli, kaj rabita dve babnici, ki sta vstali z levo nogo – prijazen natakar, luštna postrežba, noro dobra kava in dvakrat prinešen toast, ker se jim je prvi malo preveč zapekel. Z okraski iz paradižnika in peteršilja.

img_1927

Počasi se sestavljava. Tamalo zebe, ker je šla od doma v kratkih rokavih. Nisem imela živcev se prepirati še okrog tega. Ji dam svojo jopico, se stisne k meni.

Jeva, se pogovarjava kar nekaj, se objemava, rečem, da pridejo taki dnevi, da nisem prav reagirala, ona, da ji je hudo, ker je prestrašila bratca, pa da se čudno počuti, da bo mogoče zbolela.

Ampak sva bolje, dihava, smejiva se. Mala se celo pogovarja z natakarjem, ponavadi pred tujci utihne.

Greva kar peš do vrtca, malo tečt, rabiva prepihat možgane. V vrtcu steče sama v igralnico, slišim še od daleč, kako razlaga, da je imel toast paradižničke in peteršilj zraven in da je vse pojedla 🙂

Trmasta mala razvajenka bi si zaslužila kazen in dve okrog ušes, bodo rekli …

Ampak moja utrujena, že rahlo prehlajena punčka, ki je včeraj zaspala z varuško, ker je mami imela pozen sestanek, in je danes zjutraj po 5 dneh odsotnosti videla očija, in ki se ji v kratkem v življenju obetajo velike spremembe, je potrebovala enourno kavo in čvekanje z mamo.

In obe sva se v tem jutru veliko naučili.

 

Sabina Adanič

Sabina Adanič