Doba kljubovalnosti

(Kratek intervju z Jesperjem Juulom.)

  1. Zakaj večina otrok zapade v dobo kljubovalnosti?
    Saj ne! Kar se dogaja, je naravni razvoj, v teku katerega dveletnik, ki je povsem odvisen od staršev, postopoma postaja vse bolj samostojno in od staršev oddvojeno bitje. Ta razvoj je najbolj intenziven med drugim in tretjim letom starosti – in pozneje spet v puberteti.
  1. In zakaj potem pri nekaterih to ni tako zelo opazno oz. intenzivno?
    Bolj ko starši ta naravni razvoj poskušajo regulirati in omejevati, večje in hujše so bitke za premoč.
  1. Za katere razvojne korake je ta doba kljubovalnosti pomembna? Je sploh pomembna?
    Ključna je za razvoj otrokove sposobnosti za razvijanje novih veščin, samozavesti in samospoštovanja. Poleg tega je zelo pomembna za naravo in kakovost razmerja med starši in otrokom. »Zlomiti« dveletnika, da postane priden, prijazen in ubogljiv, je sorazmerno lahko, vendar ima svojo ceno, in plačali jo bodo vsi, ko pride puberteta.V tem obdobju otrok lahko dobi od staršev zelo pomembno sporočilo: »V redu si, kakršen si, in imava te rada in uživava ob tebi.« – ali pa ga ne dobi.
  1. Ali dekleta bolj podlegajo kljubovalnosti kot fantje? In če ja – zakaj?
    Po mojih izkušnjah je to bolj ko ne vprašanje kulture in tega, kakšno idejo ima mati o tem, kakšne bi morale biti ženske in deklice.
  1. Kako dolgo traja ta faza? Se lahko starši nadejajo, da se bo po dopolnjenem tretjem letu končala?
    Faza, ko otrok pravi: »Sam bom!« in se na vsak poskus staršev, da bi uravnavali njegovo vedenje odzove z »ne«, traja približno eno leto. Kot starši se imate možnost odzvati se na dva konstruktivna načina, ki vodita k zmanjšanju števila konfliktov, obenem pa otroku dopuščata, da razvije kar največje zaupanje v starše in njihovo vodenje (ter druge odrasle). Ko otrok reče: »Sam bom!« je odgovor: »O, lepo! Povej mi, če boš rabil pomoč.« In ko otrok reče »NE«, mu dajte minuto ali dve – in opazujte, kako se njegov »ne« spremeni v »ja«. Če otroku ni dovoljeno izreči »ne«, je njegova edina druga možnost, da salutira: »Razumem!« in – tako kot tudi vsak odrasli v takem položaju – izgubi dostojanstvo.
  1. Ali ima lahko starejši brat ali starejša sestra pozitiven vpliv na kljubovalnega otroka?
    Odvisno od tega, kaj imajo starši v mislih, ko govorijo o »pozitivnem«.
  1. Ali se je mogoče »dobi kljubovalnosti« izogniti?
    Ne.
  1. Kako naj starši ravnajo z otrokom, če je zelo kljubovalen? Primeri situacij, kjer se otrok odziva zelo jezno:
  • Otrok hoče nekaj, česar ne sme …
    Tu gre za učni proces, ki terja čas. Recite »ne« in bodite odločni in prijateljski. Zdravega otroka to ne bo zaustavilo, da si ne bi več želel tistega, kar si, se bo pa na ta način še pred šolo naučil, kdaj je »dovolj«.
  • Vsakodnevni rituali oblačenja, menjave plenic, umivanja zob, spravljanja spat ipd…
    Otroci ne marajo biti obravnavani kot »paket« ali stvar. Dajte otroku možnost, da sodeluje pri odločanju kdaj in kako. In spet: bodite odločni in prijateljski – NE osladni in pedagoški!!!
  • Otrok hoče nekaj, kar pripada sovrstniku ali bratu/sestri
    Tudi pri tem gre za učni proces, ki traja 2-3 leta, zato da otrok integrira vase ta del realnosti. Bodite odločni, prijateljski in potrpežljivi.
  1. Ali bi morali delati razliko – če jo sploh lahko – med tem, kako obravnavamo otroka doma in v javnosti?
    NIKAR! Če jo, potem otrok staršem ne more zaupati.
  1. Včasih se zgodi, da starši reagiramo pretirano in se na otroka zderemo. Kaj nam lahko svetujete, da bi se nam v bodoče to ne bi več dogajalo?
    Ne skrbite! Otroci potrebujejo ob sebi resnična, čustvena in tudi iracionalna človeška bitja.  Povejte otroku, da ste pretiravali, prevzemite za to odgovornost, potem si pa – odpustite.
  1. Ali bi se morali stari starši vesti do otrok na enak način kot starši?
    Ne. Otroci morajo imeti okrog sebe različne ljudi in mnoge različne vplive, zato da lahko odrastejo in odkrijejo lastne poti in vrednote. 
  1. Ali imate še kakšen praktičen nasvet za starše, ki se spopadajo z malčkovo kljubovalnostjo?
    Največja težava pri vsem skupaj so negativna pričakovanja staršev, ki jih ustvarjajo staromodna psihologija in mediji. Doživljajte otrokovo rastočo samostojnost  kot darilo – ne kot problem.

 


Obj. v nemški reviji za starše Eltern (februar 2010).