Dopustite otrokom, da se naučijo prerekati

Žiga in Loti sta brat in sestra, ki se igrata v skupni otroški sobi. Nenadoma se iz sobe zasliši kričanje in prerekanje. Kaj naj stori odgovoren starš oziroma odrasli – ju pusti, da »se zmenita sama« ali preveri, kaj se dogaja in jima pomaga rešiti njun spor? 

Ali se starši preveč vtikamo v otroške spore, smo povprašali Ivano Gradišnik, vodjo slovenskega Familylaba. »Praviloma ja. S tem jim sporočamo predvsem dvoje: da jim ne zaupamo, da so sposobni sami razreševati svoje spore, in drugič, da za svoje konflikte niso sami odgovorni, ampak smo zanje odgovorni mi. S tem jih, čeprav z dobrimi nameni,  oropamo za pomembne izkušnje v izgradnji samospoštovanja, samozavesti, zaupanja vase in socialnih veščin,« je odgovorila Gradišnikova in dodala, da se takšnega nenehnega posredovanja starši prej ali slej naveličamo oziroma nam začne iti celo na živce, zato postanemo nestrpni in se jezimo na otroke z besedami Pa kaj samo tožariš! ali Kaj hodiš k meni za vsako malenkost!. »S tem jim seveda delamo dodatno krivico, kajti pozabljamo, da ne počnejo nič drugega kot to, kar smo jih sami naučili: odgovornost za svoje konflikte prelagajo na nas, ker nam verjamejo, da smo zanje odgovorni odrasli. Otroci pač neomajno zaupajo svojim staršem in tako nam zaupajo tudi glede tega. Sicer pa jih zaradi pomanjkanja izkušenj tudi res ne znajo sami razreševati.  Zato se počutijo, kot da je z njimi nekaj narobe. Tudi to je posledica pretiranega vmešavanja,« pojasnjuje sogovornica.

V večini primerov se nam staršem torej ni potrebno vmešavati v otroške spore in je tako za otroke kot starše bolje, da otrokom prepustimo, da se sami dogovorijo oziroma se naučijo konstruktivno prerekati. Toda, kot opozarja Gradišnikova, to seveda ne pomeni, da otroku ne smemo namigniti, kaj bi lahko storil ali česa ni pametno storiti. »Nenazadnje smo modrejši in imamo več izkušenj, ampak med vmešati se oziroma posredovati in dati nasvet oziroma povedati svoje mnenje, nato pa pustiti, da se otroka sama zmenita, je bistvena kvalitativna razlika, ki ima svoje posledice in o kateri premalo razmišljamo,« je prepričana sogovornica.

Le en odstotek!
Toda, včasih pa je vendarle dobro poseči vmes, ko se dva ali več otrok prereka. V kakšnem primeru je poseg odraslega potreben in celo nujen? »Jesper Juul rad reče, da naj se odrasli vmeša takrat, ko teče kri, med otroki pa ni nikogar, ki bi bil dovolj star, da bi znal ranjencu zalepiti obliž. Jaz sem ženska, pa bom zato odgovorila malo bolj “družbeno prilagojeno”: ko vidimo, da je kateri od otrok resno ogrožen in lahko pride do resne poškodbe ali je nesorazmerje v moči med otrokoma preveliko. Ampak iskreno, takih primerov je infinitezimalno malo, po mojem manj kot en odstotek. Večina otroških sporov je povsem benignih ter jih otroci hitro in uspešno razrešijo, če jim le damo možnost. Po drugi strani je res, da bolj ko se vmešavamo, večji,  glasnejši in daljši postajajo njihovi konflikti, zaradi česar se zdi, da je naša potreba po vmešavanju še večja, kar nas zapelje v začaran krog. V resnici pa so konflikti nujni del socializacijskega procesa, v katerem otroci v nekaj letih razvijejo ustrezne socialne veščine, potrebne za uspešno razreševanje konfliktov. Kar je dolgoročno zelo pomembno, kajti življenja brez konfliktov ni; konflikti so nujni sestavni del življenja in tudi ključna priložnost za rast in razvoj,« pojasnjuje Gradišnikova, ki opaža, da se posplošeno rečeno ženske (torej mame, babice, vzgojiteljice, tete …) vmešavajo več in bolj zaščitniško od moških, pa tudi na bolj “pedagoški”, poučevalen in moralistično nasilen način. »Očetje znajo biti po drugi strani bodisi bolj jasni in neposredni, včasih pa tudi bolj grobi, hujskaški in fizično nasilni. Načeloma pa so bolj kot mame nagnjeni k temu, da otrokom laže prepustijo odgovornost za razrešitev spora,« svoja opažanja razkriva sogovornica.

Emocionalni imunski sistem
Ko se torej Žiga in Loti prepirata v svoji sobi, je tako zanju kot za njuna starša najbolje, da mama in oče nadaljujeta s svojim delom ter jima podarita dovolj časa in prostora, da sama najdeta rešitev. Kaj pa če Žiga priteče do mame in ji začne v joku razlagati, da mu je Loti podrla grad iz kock, ki ga je gradil zadnje pol ure? Kako naj se odzovemo starši, ko otrok sam poišče našo pomoč? »Z dialogom. Tako da se z njim pogovarjamo in ga poslušamo ter se zanimamo zanj in za to, kako doživlja sebe ter svet in ljudi okrog sebe. Mu povemo kaj o sebi in svojih izkušnjah, delimo z njim svoje občutke, ki nam navirajo, ter mu damo realno povratno informacijo ali kak nasvet, če nas zanj prosi, in podobno. Na ta način ga z zgledom (ker nas zanima kot človek!) navdajamo z vero v to, da je vreden sam po sebi in da je vreden našega zanimanja. Tako mu rasteta samospoštovanje in vera vase, kar pa je temeljni emocionalni imunski sistem, ne samo zoper vrstniško trpinčenje in druge zlorabe, ampak sploh vse tegobe, ki jih neizogibno prinaša življenje,« svetuje Gradišnikova. Takšen pogovor od starša seveda zahteva več truda in osebnega odnosa, kot to, da zdrvimo v otroško sobo in skregamo Loti, ker je bratu podrla grad, toda z njim smo okrepili tako čustveni imunski sistem Žiga in Loti kot odnos z Žigom. Pa tudi sami se bomo kot starši počutili veliko bolje.

Vrnite mu odgovornost za spore
Mami! Loti mi je spet vzela avion! ali Mami, Žiga me tepe! – primeri  otroškega tožarjenja, na katerega starši včasih več ne vemo, kako se pravilno odzvati. Še posebno, če to postane vsakodnevna praksa in se nam zdi, da ves dan počnemo le to, da ugotavljamo, kdo je komu kaj vzel, naredil ali rekel. Kako se lahko starši izvijemo iz te vloge (raz)sodnika otroških sporov? »Če je tožarjenje že postalo stalna navada, kar pomeni, da smo s svojim ravnanjem sami pripomogli k temu, potem moramo najprej prevzeti odgovornost za to nase in se opravičiti, nato pa otroku vrniti odgovornost za njegove spore. To lahko, če na primer k meni prideta hčerki vsaka s svojo zamero, zveni nekako takole (seveda pa mora vsak starš poiskati v sebi svojo osebno govorico oziroma kadenco): Žal mi je, da sem vaju navdala z občutkom, da sem jaz odgovorna za vajine spore. To se je zgodilo zato, ker sem se preveč vmešavala. Oprostita mi. Tega se doslej nisem zavedala, zdaj pa se, tako da tega ne bom več počela. Pojdita in rešita sami, kajti trdno verjamem in vama zaupam, da sta sposobni sami razrešiti ta konflikt. Vso srečo!,« svetuje Gradišnikova, ki staršem v stiski na Familylab.si ponuja tudi individualna in družinska svetovanja, nasvete za svoje težave pa lahko najdete tudi v zaprti Facebook skupini z naslovom Familylabov družinski laboratorij.

Članek Helene Primic, ki je bil objavljen v reviji Bodi zdrava (avgust 2016).