Dovolj kritike, potrebujem podporo

(Karolina Radovanović)
V želji, da bi nekaj dosegli, smo včasih do sebe precej zahtevni. Lahko pa se naučimo biti tudi sebi prijaznejši. Največkrat znamo drugim stati ob strani, vendar si našo podporo zaslužimo tudi sami.
Pred nekaj meseci nam je na skupinski terapiji psihoterapevtka Jana Rijavec pokazala vajo, ki me je navdušila. Vsak si je moral predstavljati potok z naslednjim navodilom: Želeli smo si ga preskočiti, a nas je bilo obenem strah. Moja partnerka v vaji Eva se je, skladno z navodili vaje, na moj notranji konflikt odzvala na tri različne načine.1. Kritika

Najprej me je izrazito spodbujala, naj skočim: »Kaj je, reva, tega malega potočka te je strah? Sram te bodi! Stisni zobe in skoči. Če se ne misliš v življenju niti malo potruditi, tudi ne boš nikamor prišla! Temu bi bil vsak kos, samo s tabo je nekaj narobe, da si ne upaš skočiti. Skoči!«
Njene besede so mi zazvenele zelo znano. Da, večino časa se tudi sama s sabo pogovarjam tako. Nekje v meni živi neusmiljeni kritik, ki mu nikoli ni nič prav, nikoli nič dovolj dobro. Sili me v iskanje popolnosti, tako pri sebi kot pri drugih. In vedno ima dovolj snovi, saj zelo težko dosegam njegove izrazito visoke standarde. O, da, že neštetokrat sem preslišala svoje strahove, utišala svoje potrebe, zatrla sebe, vse z namenom, da bi bila videti boljša, kot sem se v resnici počutila.

2. Potuha

Nadaljevali sva vajo. Evin drugi odziv me je presenetil. Najprej me je vprašala, ali bi preskočila potok. Odgovorila sem: »Ja, samo strah me je. In je izstrelila: »Aha, v redu, potem pa nič, greva stran.« In sva šli. Pri tem sem se počutila zelo podcenjevano. Mislila sem si: »Rekla sem, da me je strah, ne pa, da nočem niti poskusiti. Saj nisem nesposobna!« Njena potuha mi ni bila prav nič všeč, čeprav bi si jo na prvi pogled morda raje želela slišati kot kritiko. Res pa je, da sem v življenju vse pogosteje začela uporabljati potuho z namenom, da bi se izognila notranjemu kritiku. Prepričevala sem se: »Saj mi ni treba ničesar narediti. Dovolj dobra sem tudi brez uspehov.« Vendar me takšno prepričevanje ni zadovoljilo. Dobrih rezultatov v teh primerih ni bilo, kar mi tudi ni prineslo veselja.

3. Podpora

Eva me je še tretjič vprašala, tako kot prej, ali si želim preskočiti potok. Spet sem odgovorila: »Ja, samo strah me je.« In je rekla: »Razumem. Ali morda veš, kaj bi ti pomagalo? Če ne, imam jaz en predlog. Lahko na tej strani potoka vadiva, kako daleč skočiva, in si zraven še razgibava noge. Si za to, da poskusiva?« Predlog se mi je zdel odličen. Tudi počutila sem se dobro. Nekajkrat sva poskusili. Videla sem, da znam skočiti pravzaprav dlje, kot sem sprva mislila. S temi poskusnimi skoki sem pridobila samozavest, da lahko preskočim potok. Moj strah se je dejansko zmanjšal.
Kasneje sem razmišljala, kako pomembno podporo sem prejela od Eve. V tretjem primeru je upoštevala oba dela mene – tako mojo željo kot strah preskočiti potok. Kritična Eva je upoštevala samo željo in zanemarila strah. Eva, ki mi je dala potuho, je zanemarila mojo željo in upoštevala le strah. Vendar jaz nisem samo moj strah ali moja želja. V meni sta bila navzoča oba dela in oba sta enako pomembna. Oba dela tvorita mene. V tretjem primeru mi je bil zelo všeč občutek, da sem slišana takšna, kot sem v tistem trenutku bila: radovedna in prestrašena hkrati.

Pri članku se je zataknilo

Navdušena nad novoodkrito dimenzijo: podporo, ki se jo lahko naučim dajati tudi sama sebi, sem se takoj odločila raziskati to temo in napisati članek. Vendar kljub vsemu navdušenju pisanje članka nikakor ni steklo. Čas je mineval, urednici sem se opravičevala »Do konca tedna ga res napišem!«, a ni šlo. Odločila sem se opazovati, kako pri meni poteka proces spodbujanja. Prišla sem do pomembne ugotovitve, zame sicer odlične, za mojo urednico pa malo manj ugodne: kritični del mene se je očitno zmanjšal, izgubil je nekaj svoje moči. V preteklosti sem bila sposobna iti daleč čez sebe, da bi se le držala dogovora in pravočasno izpolnila obveznosti. Lahko sem pisala vso noč, ne glede na utrujenost. Izpopolnjevala sem vsak stavek posebej, napisala tudi sedem verzij članka, dokler nisem bila zadovoljna. Ni mi bilo težko, ker sem se nekje v sebi zavedala, da bi mi bilo veliko teže slišati kritiko. Vse sem bila pripravljena narediti, samo da nikoli ne bi slišala: »Ti si nezanesljiva, ti si neodgovorna, ti si slaba. Ne maramo te več.«

Poiščite poslušalca

Zdaj se je strah pred tem zmanjšal (številne ure psihoterapije so se le izplačale). Ne morem se več sama prisiliti v delovanje iz napačnih razlogov.
Glede na to, da berete ta članek, vidite, dragi bralci, da sem se očitno nekako le spravila k pisanju. Da, in to z veseljem! Naredila sem, kar zadnje čase naredim takrat, ko si sama ne zmorem dati dovolj podpore, da bi dosegla nekaj, kar si želim: poiščem podporo pri drugih. Poklicala sem Evo in ji zaupala: »Imam težavo. Hočem napisati članek, a mi ne gre«. Počutila sem se dovolj sproščeno, da sem izrazila vse svoje pomisleke. Da me je strah, da ne bom napisala dobrega članka, da me je strah, da morda ne vem natančno, kaj bi rada napisala. Pomembno je bilo, da sem vse to izrazila. Nisem potrebovala njenih nasvetov ali tolažbe. Potrebovala sem samo to, da me nekdo sliši. Da mi potrdi, da so moji strahovi morda upravičeni, da imam pravico do njih ter da me ima rad kljub njim. Motivacija, še več, močna želja, da čim prej pridem do računalnika in izlijem vse te misli v članek, je prišla nemudoma.

Podpri me v tem, kar sem

Zato vam želim zdaj povedati, kaj zame pomeni podpora: da me ima nekdo rad in me razume, tudi če se ne strinja z mano. Pri tem se mora iskreno zanimati zame in mojo težavo, vendar mora svoj način reševanja težav odložiti na stran. Zavedati se mora, da je odločitev moja in da mora priti iz mene, ker bom jaz nosila odgovornost zanjo in čutila posledice svoje odločitve na lastni koži.
Pri nekom, ki bi me rad naučil, kaj je prav in kaj narobe, podpore ne čutim. Tega si lahko želi na najbolj iskren in dobronameren način, vendar jaz njegovih lekcij ne morem sprejeti. Doslej sem že spoznala, da imajo vsake oči svojega malarja in da samo jaz vem, kaj je najbolje zame. Samo včasih nimam dostopa do tega dela sebe. Kanali se občasno zamašijo in takrat potrebujem pristnega, iskrenega tovariša ob svoji strani, ki mi bo pomagal čistiti kanale do same sebe, ne do njega. Svoj notranji glas lahko zaslišim, ko mi nekdo prisluhne, in ne takrat, ko me preglasi.

In če delam narobe?

Včasih se tudi sama zavedam, da me vleče k dejanjem, kjer celo moj zdravi razum prepozna, da bodo tu samo težave. Naj zaupam osebi, ki me je že večkrat pustila na cedilu? Seveda ne, mi je svetoval lastni razum. Dilemo sem zaupala prijateljici Dragici. Dobrovoljno je ponudila podporo vsem mojim delom, tudi tistemu, ki je silil tja, kjer sva obe vedeli, da nima kaj iskati. Rekla je: »Včasih moramo prehoditi veliko napačnih poti, da lahko odkrijemo pot, ki je prava za nas. Prave poti ne moreš poznati vnaprej.« Pri tem je dodala: »Kakorkoli se odločiš, te ne bom imela nič manj rada.«
Ko sem tako dobila »dovoljenje«, da tudi jaz delam napake, se je veliko stvari spremenilo. Najprej sem ugotovila, da so moje napake del mojega življenja. Če bi živela »pravilno« življenje (oziroma življenje po kriterijih drugih ljudi), bi bila ta pravila plod tujih izkušenj, ne mojih. Tako bi živela tuje življenje, ne moje. Tega pa ne želim. Za vsako mojo napako obstajajo razlogi, zakaj sem jo naredila, in prav gotovo sem v tistem trenutku delala najbolje, kar sem takrat zmogla. Ob pogoju, da sem bila zvesta sebi. Zato zdaj želim v tesnih odnosih izraziti sebe. Že tako imam veliko vlog, poklicnih in družbenih, kjer nimam izbire in moram upoštevati pravila igre. V intimnih odnosih, tesnih prijateljstvih, tega nočem več.

Podporo lahko celo zahtevam

Do nedavnega sem bila prepričana, da sem glede podpore prepuščena na milost in nemilost partnerja ali prijateljev. Če se bodo strinjali z mojimi odločitvami, bom srečna, če ne, bom težko prenesla stanje ostati brez podpore, kar bi zagotovo bilo znamenje, da se motim in da si podpore sploh ne zaslužim. Torej se mi je najbolj splačalo, da začnem razmišljati drugače, enako kot razmišljajo drugi okrog mene. Potem me je nekega dne kar naenkrat prešinilo. Ravno sem razmišljala, da sem ušpičila zares veliko neumnost, in si razbijala glavo, ali naj to povem Evi ali ne. V tistem trenutku sem zaslišala lastni glas: »Ne, ne bom se vsa skrušena posipala s pepelom in upala, da me Eva ne bo zavrnila zaradi storjene napake. Že takoj na začetku ji bom naravnost rekla: ‘Nekaj sem zafrknila in zdaj potrebujem tvojo podporo. Lahko se ne strinjaš z mano (če smo natančni, se tudi sama s sabo nisem strinjala), a v tem trenutku te potrebujem!’« Izrazila sem svojo močno potrebo po ljubezni, ki jo ponavadi poskušamo tako močno zakriti pod trdnimi maskami in na dan je prišla vsa moja ranljivost.

Seveda je bila odločitev, ali mi bo podporo dala ali ne, Evina. A tudi v primeru, ko mi jo iz kateregakoli razloga ne bi mogla dati, bi sama pri sebi vedela – ti razlogi so njeni in nimajo nobene zveze z mano. Nič ni narobe z mano in ne gre za to, da si podpore ne zaslužim. Gre za to, da ima ona neke svoje osebne razloge, da mi podpore v tistem trenutku ne more dati.

Čeprav mi jo je v resnici dala. Spomnim se, kako me je vsa raznežena pogledala v oči in mi z nasmehom na ustih zagotovila: »Kar delaš, je samo človeško! Nimam te za kaj obsojati.« V trenutku so se razblinili vsi moji strahovi. To je zame sprejemanje, tako jaz doživljam podporo.

* * * * * *

Članek je bil objavljen v 32. številki revije ” O osebnosti“.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja