Piše Jesper Juul

Le redko katero obdobje v otrokovem življenju je tako zavito v meglo mitov in predsodkov kot najstniška leta (čas od približno 12. do približno 18. leta). Pogosto ostane vtis, da gre za malone bolezensko stanje ali fazo, toliko imamo spremljajočih diagnoz in sodb: upor, indentitetna kriza, puberteta in tako naprej.

Naslov neke knjige je »Kako preživeti z najstnikom v hiši«. Naslov je povsem v duhu z večino tega, kar se napiše – ali izreče – o teh pomembnih letih otrokovega življenja. Dogajanje opisujemo s perspektive staršev in nemalo naših opažanj je neposredna projekcija. (To pomeni, da lastne predstave in fantazije neposredno prenesemo na mlade, kot da bi bile resnične.)

Ko kot starši pogledamo svoje otroke pri tej starosti, vidimo predvsem rezultat lastnih prizadevanj v preteklih letih. Soočimo se s svojo vzgojo, s svojimi vrlinami in pomanjkljivostmi. Vse to je posledica otrokove težnje po sodelovanju z nami (posnemanja, zgledovanja) in bolj ali manj zavestnih »napadov« na njegovo identiteto, katerim sta ga starša izpostavila.

Ko otroci pridejo v puberteto, starši občutimo precejšnjo izgubo. Izgubimo velik del bližine, ki je vladala med nami. Izgubimo njihovo edinstveno občudovanje. Izgubimo del našega nadzora – in večino moči. Hkrati moramo spremeniti svojo vlogo v razmerju do otrok. Prej smo skupaj z njimi korakali v prvi vrsti, zdaj se moramo umakniti nazaj, v vlogo podpornika in opazovalca. Otroci nas ne potrebujejo več kot aktivne soigralce (to vlogo postopoma prevzemajo prijatelji in drugi odrasli), ampak bolj kot varnostno mrežo in t. i. »sparing partnerja«.

Mnogim staršem se je silno težko spoprijeti s to izgubo in menjavo vlog. Bolečina spričo izgube in zmeda zaradi menjave vlog poraja nenehno napetost, neke vrste »alarmno stanje«, pri katerem ima razdraženost prednost pred skrbjo. Zato se morata starša v tem obdobju dosti pogovarjati in si pomagati predelati izgubo ter vzpostaviti novo starševsko vlogo. Mnogi se sicer pogovarjajo drug z drugim, toda na žalost se pogosto pogovarjajo o otroku in ne o sebi. Posledica so neštete razprave o najstnikih, ki zvenijo malone kot zasedanje generalštaba tik pred ofenzivo.

Mnogi starši niso zadovoljni z rezultati svoje vzgoje in skupnega življenja in se zato nagibajo k temu, da vso odgovornost prelagajo na otroka ali pa krivijo sami sebe. Vendar ni druge poti. Dali smo vse od sebe in zdaj moramo prevzeti odgovornost. Ne splača se panično planiti v še poslednjo manično vzgojno fazo. Ko otroci enkrat dosežejo najstniška leta, jih ni mogoče vzgajati – ali spreminjati. Še vedno pa je mogoče spremeniti samega sebe, se naučiti novih reči in dopustiti, da so otroci v navdih našemu življenju.

Prevzeti odgovornost

Vprašanje »odgovornosti« je dober zgled. Večina staršev si želi najstnika, ki prevzema odgovornost zase in za svoje življenje.
Recimo:
– Sam vstane in pravočasno pride v šolo.
– Sam skrbi za svoje domače naloge.
– Prevzema odgovornost za dogovore glede domačih opravil, šole in športnih dejavnosti.
– Prevzema odgovornost za žepnino in denar.
– Odgovorno razvršča med vrstniki, se ne pusti zvabiti v težave in sam čisti in pospravlja svojo sobo.

Tukaj je pomembno pripomniti, da »sam« ne pomeni »osamljen«! Starši so lahko v vlogi »sparing partnerja« aktivni, vendar morajo prepustiti odgovornost otroku.

To vse deluje zelo razumno, razumljivo in smiselno in je v resnici nekaj, kar lahko pričakujemo od toliko starih otrok. Kako je torej mogoče, da je ravno teh nekaj alinej vir tolikih sporov v tolikih družinah. Razlog je pravzaprav preprost in jasen. Večina staršev poskuša svojega otroka naučiti odgovornosti tako, da jim jo uspešno prevzemajo, dokler otrok ne dopolni 13-14 let, nakar mu jo praktično vso naenkrat v celoti prepustijo. In nato otrokom seveda spodleti.

Kajti dejansko traja (najmanj) okrog deset let, da se naučimo prevzeti odgovornost za svoja dejanja v zgoraj naštetih okvirih. Druga možnost, ki se je zadnja leta razbohotila, pa je, da starši še naprej vzdržujejo visoko raven postrežbe in s tem pomagajo ustvariti odvisnost, ki je, čeprav je staršem morda v uteho, škodljiva za otrokov razvoj.

Osebni ali zunanji nadzor

Preden nadaljujemo, se moramo ustaviti in ugotoviti, kaj pomeni pojem »odgovornost«. Kaj dejansko mislimo, ko rečemo odgovornost? Ali menimo, da morajo biti otroci odgovorni zase ali da morajo biti odgovorni v razmerju do drugih (v šoli, skupnosti, do nas)?

Biti odgovoren zase pomeni delovati z integriteto, prevzeti odgovornost za posledice svojih dejanj. Nekateri temu pravijo imeti osebni nadzor, v nasprotju z zunanjim nadzorom. Ko si pod vplivom zunanjega nadzora, si odgovoren za zunanje zahteve; takrat slediš zunanjim pravilom, normam in zahtevam drugih ljudi ali kultur.

V bistvu bi si večina staršev verjetno želela, da bi njihovi otroci odraščali z integriteto. Na žalost se pogosto zgodi, da željo po otroku z osebnim, notranjim nadzorom zamenjajo z zahtevo po otroku z zunanjim nadzorom.

In zakaj bi bilo s tem kaj narobe? Bržkone je za otroka pomembno, da se nauči živeti z zahtevami družbe, šole, gospodarstva (in zahtevami staršev!)? Ja, seveda je, do določene mere, in morda smo ljudje prav zato tako modro ustrojeni, da smo kot državljani najbolj konstruktivni, če se naučimo živeti z integriteto – če premoremo dejanski notranji nadzor. Ali če se izrazimo drugače: odgovorni za druge smo lahko šele po tem, ko smo se naučili biti odgovorni sami zase.

Precej staršev si svojo težnjo po tem, da prevzemajo nase odgovornost, ki pripada otroku, pojasnjujejo s tem, da je to zaradi zunanjega pritiska. In res, ta pritisk je lahko zelo močen. S strani šole, na primer. Nekateri učitelji so prepričani, da so starši odgovorni za to, da otroci opravijo domačo nalogo, in žal premnogi starši to odgovornost tudi res prevzamejo. Kmalu sledi, da postanejo odgovorni za otrokovo športno opremo, za to, da zjutraj pravočasno vstane, da spakira prave učbenike, da se pravočasno spravi v posteljo, da pospravlja svojo sobo in tako naprej.

Končni preizkus

Kaj se, na primer, zgodi, če odgovornost za domače naloge prepustimo otroku? Ali otrok premore odgovornost? Seveda jo. Prvih nekaj let potrebuje od staršev malo zanimanja in prijazne pomoči. (In ne, to ne pomeni nenehnega nadzora ali osebo, ki avtomatično izreka: »Si naredil domačo nalogo?« ali: »Kaj res nimate naloge? Si prepričan?«)

Vprašanje ni, ali otrok zmore prevzeti odgovornost. Vprašanje je, ali mu jo starši zmorejo prepustiti. In če se slišite, kako iz dneva v dan zastavljate zgornja vprašanja – kratko malo samodejno – potem imate težavo. Pa vendar, tudi če se kot starši nismo šli takšnega nadzorstva, pride dan za končni preizkus. To je dan, ko desetletnik veselo reče: »Imam en kup naloge, toda grem rajši igrat nogomet.«

Če bi v tistem hipu zmogli ohraniti trezen pogled, bi si lahko čestitali, da imamo otroka, ki ne le da prevzema odgovornost zase, ampak nam obenem tudi tako močno zaupa, da nam je zmožen povedati resnico. A večinoma tega ne zmoremo. Vidimo zgolj (ne)odgovornost do šole in nazadnje kritiziramo otroka zato, ker je pošten do samega sebe.

Bolj ko drži, da smo prvih dvanajst let otrokovega življenja delovali kratkoročno, večja kazen nas bo doletela, ko bo dosegel 14 ali 15 let. Zasluženo. Otrok bo namreč še naprej poskušal delovati z integriteto, ampak zato, da bi se izognil okrivljanju in kritiki, bo razvil talent, potreben za izogibanje resnici brez občutka osramočenosti. Polagoma bo izgubil svojo dragoceno poštenost – zato ker smo jo v naglici pozabili ceniti. Vsa ta leta smo mu dajali vedeti, da se je bolj pomembno ravnati po ukazih, kot pa poslušati sebe. Morda to ni bil naš namen, toda počeli smo prav to.

Ko je škoda storjena

Kaj pa, če smo ga že polomili in imamo zdaj za vratom neposlušnega najstnika, ki ga je vsako jutro treba poklicati po petkrat, da sploh odpre oči? Ki nikoli ne pospravi svoje sobe? Ki laže glede šolskih nalog? Ali je prepozno?

Ne, ni prepozno, je pa zadnja možnost. To pomeni, da je »prevzgoja« težka – namreč prevzgoja staršev. Začne se s tem, da starši prevzamejo odgovornost za svoja dejanja – to se pravi za lastne neumnosti – in položijo karte na mizo: »Poslušaj, fant moj. Nisva zadovoljna s tem, kako prevzemaš odgovornost. Pogosto sva te zaradi tega oštevala in ti očitala, in za to bi se ti rada opravičila. Pogovarjala sva se in ugotovila, da sva zadnjih šest let sama zavozila, ko sva vselej prevzemala odgovornost s tvojih pleč. Sklenila sva, da bova s tem nehala. Zavedava se, da bo trajalo nekaj časa, da boš sprejel nov položaj, ampak verjameva, da ti bo uspelo. Nama bo težje. Tako zelo sva se navajena vmešavati in prevzemati odgovornost za vse mogoče, da bo verjetno trajalo nekaj časa, preden bova lahko povsem prenehala, in upava, da naju boš lahko prenašal tako dolgo. Še posebej težko nama bo, ko boš počel reči, ki nama niso všeč, ampak tedaj naju moraš opomniti, da je to tvoja odgovornost.«

Vsak starš, ki se znajde v takem položaju, mora poiskati lastne besede, toda med njimi ne sme biti takih, ki bi prelagale krivdo na otroka. Starši morajo prevzeti polno odgovornost. Prav to pa je tisti neprecenljivi vzvod, s katerim lahko vplivamo na svoje otroke in nam je na voljo vse življenje: da smo jim dober zgled.

******

Kolumna je bila objavljena kot Tema meseca na Lumpijevih spletnih straneh.