Družina pomeni marsikaj drugega kot pa denar in moč, Neža Mrevlje sprašuje J. Juula (Indirekt, 20. januar 2009)

Z J. Juulom se pogovarja Neža Mrevlje (Indirekt, 20. 1. 2009)

Založba Didakta je izdala prevod knjige Jesperja Juula z naslovom Družinske vrednote: življenje s partnerjem in otroki, ki je tretje delo priznanega družinskega terapevta, izdano v Sloveniji. Doslej sta izšli že knjigi To sem jaz! Kdo si pa ti? in Kompetentni otrok, slednja pa je prva Jesperjeva knjiga za starše in velja tudi za biblijo vzgoje. Jesper Juul je družinski terapevt, predavatelj in eden izmed vodilnih avtorjev del o vzgoji otrok ter samosvoj in izvrsten zagovornik novih in boljših prijemov. Zasnoval je tudi projekt Familylab International, mednarodno organizacijo, ki družinam ponuja podporo, svetovanje in pomoč pri razvoju starševske kompetentnosti. Ta družinski laboratorij poteka tudi pri nas.

Se je pozicija družine v družbi spremenila?

Ne vem, če se je spremenila prav pozicija družine, spremenila se je družina, ki smo jo poznali stoletja. Danes ni več družbena potreba, da se poročiš in imaš otroke. Gre bolj za čustveno izbiro, kar je pozitivna sprememba. Prav tako imamo danes nove oblike družin, s katerimi prej nismo imeli izkušenj. V mislih imam enostarševske družine, “part-time” otroke, družine z otroki iz različnih zakonov in tako naprej. Te spremembe spreminjajo tudi situacije odraščanja, kar za otroke pomeni, da so izgubili nekaj gotovosti, ki so jo imeli prej, po drugi strani pa so zavarovani tudi pred nekaj bolečine, ki so jo prav tako imeli prej.

Kakšno bolečino imate v mislih?

Na primer takšno, da so otroci živeli v družinah in s starši, ki se niso razumeli in so se nenehno prepirali.

Poudarjate, da je pri vzgoji otrok pomembna enakovredna pozicija staršev in otrok, vzajemno upoštevanje …

Gre za enakovrednost dostojanstva, kar pa ni povezano z enakovrednostjo v političnem smislu in razmerju moči. Ne trdim, da so starši in otroci enakovredni, ampak pravim, da je z otroki treba ravnati tako, da resno jemljemo njihove občutke, misli in potrebe, tako resno, kot jih jemljemo pri odraslih. Gre za spoštovanje osebnega dostojanstva in integritete. Vem, da je veliko staršev poskusilo v družino vpeljati demokracijo, kar pomeni, da o vsaki zadevi potekajo pogajanja in dogovarjanja ter upoštevanje večine. A mislim, da to ni dobra ideja. Demokratične vrednote so politične vrednote ter so namenjene določeni distribuciji denarja in moči. Družina pa pomeni marsikaj drugega kot denar in moč. Starši danes iščejo nove načine vodenja otrok, saj otroci to potrebujejo, a tako, da jih to ne prizadene. Ta način so uspeli najti v individualnih družinah. A če govorimo na splošno, na družbeni ravni, starši odgovora na to še niso našli. Vsi še iščejo načine vzgoje. Nekateri še vedno verjamejo starim dobrim ali starim slabim načinom, drugi pa na primer sledijo nasprotnim načinom, tako da otroci prevzamejo vodenje družine. A iskati je treba sredino, zato tudi v projektu Familylab iščemo odgovore, kakšen naj bi bil ustrezen način vzgoje – eksperimentiramo in o tem razpravljamo. To, kakšna naj bo družina, pa ni povezano le z načinom vzgoje, ampak tudi s tem, kakšen naj bo partnerski odnos in kaj v tem odnosu iščemo. Iščemo v partnerstvu varstvo, obogatitev življenja ali v partnerstvo vstopamo zaradi strahu pred samoto? Toliko je novih stvari, ki jih lahko na tem področju preizprašamo. Veliko moramo še odkriti.

Kaj je sploh namen Familylaba?

To ni šola, ampak je neke vrste laboratorij, kjer lahko starši iščejo, odkrivajo in eksperimentirajo s svojim pogledom na razvoj družine. Skozi diskusije ugotavljamo, kaj lahko v svojih družinah spremenijo in kako naj ravnajo. Pomembno je tudi, da Familylab ne pomeni psihoterapije, ampak gre za pedagoški prijem. Gre za svetovanje, učenje in dialog s starši, pri čemer ne ponujamo odgovorov, kako ustvariti in postopati v družini. Pomembno je, da odpiramo vprašanja, kaj lahko naredimo znotraj družine in partnerskih odnosov, če z določeno situacijo nismo zadovoljni. Posamezniki v mojih knjigah velikokrat iščejo nek sistem vzgoje, a mislim, da to ni modro. Pomembno je namreč, da če boste postali starši, da poiščete svojega notranjega očeta ali mater. V družbi namreč ni več enotnih soglasij, kaj je prav in kaj ne. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da moramo svojo pozornost obrniti navznoter in se vprašati, kdo smo, kaj želimo, katere so naše vrednote, ki so za nas tako pomembne, da želimo, da vplivajo tudi na življenje naših otrok. To je sicer že bolj filozofsko kot psihološko vprašanje, a je nujno. Starejši bodo sicer rekli, da vzgajanje otrok ni tako težko in da ni treba toliko misliti. Res je, njim ni bilo treba toliko misliti, medtem ko morajo današnji starši veliko bolj. Nič ti ni podarjeno, ne moreš več le posnemati predhodnih generacij. Ne drži sicer, da so prejšnje generacije naredile pri vzgoji vse narobe, ampak svet je danes popolnoma drugačen. Osebno odločanje je ne le mogoče, ampak nujno. Pri prejšnjih generacijah izbiranje in odločanje nista bila mogoča. Moj prijatelj iz Zagreba pravi, da je bilo življenje v času Josipa Broza – Tita veliko lažje. Ko ga vprašam, zakaj tako misli, odgovori, da zato, ker moramo zdaj toliko misliti. In to res. Na nek način je bolj preprosto živeti pod jasnimi navodili in vodstvom. Danes pa moraš izbirati in se odločati. Enako velja tudi za otroke. Otroci morajo že zelo zgodaj začeti izbirati in sprejemati odločitve, pravzaprav takoj, ko že imajo dostop do interneta, kjer morajo izbirati med nešteto možnostmi. Starši imajo lahko pri tem mnenje, a odločitev je na strani otroka.

Torej je vloga staršev, da otrokom posredujejo orodje za izbiranje in odločanje?

Da jim posredujejo vrednote in samozavest. Ko so otroci stari deset, enajst let, morajo zaupati sami sebi. Današnje družine morajo oblikovati posameznike in posameznice, ki so veliko močnejši. Prejšnje generacije so ustvarjale šibkejše posameznike in posameznice zato, da je lahko bila močna družina.

V zadnji knjigi poudarjate pet temeljnih vrednot, ki omogočajo razvoj osebno in družbeno odgovornih posameznikov. Te vrednote so po vašem tudi transkulturne in uporabne za klasično družino kot tudi novejše oblike družine.

Poskušal sem zapisati temeljne vrednote, ki jih poznamo kot uporabne s stališča mentalnega zdravja. Nad temi vrednotami seveda obstajajo tudi politične, religiozne in druge vrednote. Vrednota vrednot pa je, da če nimaš nobenih vrednot, potem živiš iz konflikta v konflikt in si izgubljen že na ravni vsakdanjika. Vrednote so kot kompas. Veš, kam želiš iti in kam ne. Ljudje pa me sprašujejo, ali so vrednote, ki sem jih zapisal v svoji knjigi, najboljše vrednote. Tega ne vem, vem pa, da so to vrednote, ki jih lahko opišem in so ključ do reševanja individualnih problemov. Knjige nisem napisal z razlogom, da bodo vsi sledili tem vrednotam. Moj razlog za knjigo je bil ta, da sem predstavil svoje temeljne vrednote. Ljudje jih lahko uporabijo in z njihovo pomočjo najdejo tudi svoje vrednote. Pomembno je, da v vseh odnosih spoštujemo posameznike. Pri vzgoji otrok pa se je pomembno spraševati, kakšna oseba je moj otrok, in ne to, v kakšno osebo ga želim vzgojiti.

Trdite, da so temeljne vrednote transkulturne …

Naučil sem se, da so vrednote, ki sem jih zapisal v svoji zadnji knjigi, transkulturne. Mislim, da so osnovni čustveni in eksistencialni pojavi v družinah enaki, a kulturna okolja so seveda različna. V svojih dialogih z družinami zato poskušam skozi razumevanje njihovih kulturnih vzorcev, ki jih prinašajo v vzgojo, razložiti, kako nekateri (kulturno spodbujeni) prijemi vplivajo na otroke in kakšne posledice imajo nanje. Današnji starši niso več “nacionalni”, ampak “globalni”. Vir informacij in način postopanja tako nista več lastna kultura in njeno okolje, ampak je mogoče poiskati veliko več možnosti.

Svojo prvo knjigo za starše ste poimenovali Kompetentni otrok. Zakaj?

Zaradi staromodne razvojne psihologije, ki je trdila, da so otroci inkompetentni, sem svojo knjigo naslovil Kompetentni otrok. Kompetentnost poudarja, da so otroci subjekti že od svojega rojstva, ne pa da moramo subjekte, na primer v naslednjih 16 letih, šele ustvariti.

Kaj pa menite o permisivni vzgoji?

Naši možgani delujejo na podlagi opozicij. Vroče ali mrzlo, črno ali belo. Na enak isti način razmišljamo tudi, ko govorimo o vzgoji. Govorimo o nasprotjih. Prenehati moramo govoriti o opozicijah, ampak moramo začeti iskati alternative.

Sami ste že dedek. Kako je vaše strokovno znanje vplivalo na vašo vlogo očeta in vzgojo otrok, v katero ste bili emocionalno vpleteni?

Največ tega, kar vem danes, sem se naučil od svojega sina. Prvi dve leti njegovega življenja sem bil najslabši oče, ki bi ga lahko spoznali. Zato sem bil lahko srečen, da sem bil v tistem času vključen v izobraževalni program za družinskega terapevta. Tam so me naučili, da naj bom v primeru, če ne vem, kaj naj naredim, pozoren na otrokove odzive in na podlagi tega spremenim tisto, kar ne deluje. To mi je zelo pomagalo. Prav tako so pri mojem znanju pomembne izkušnje mojega dela z mnogimi družinami. Ker pa je moj vnuk zelo podoben svojemu očetu, imam sedaj možnost preveriti, ali sem se v tem vmesnem času naučil še kaj več.

Članek s serijo fotografij najdete tule.

1 Comment

  1. Iskrena pot pa je obicajno tudi tezja pot. Lahko to pomeni iskanje novega partnerja, nove sluzbe, razvoj novih vescin za zamenjavo panoge ali kar koli pac drugega. Ne glede na to je prav, da se borimo za to, kar si res zelimo in cutimo, da je nasa prava pot. Obenem pa tudi znamo reci ne.

    Reply

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja