Empatija

(Jesper Juul)

Sigmund Freud, utemeljitelj psihoanalize, ni verjel, da so novorojenčki zmožni empatije, temveč je menil, da so do kraja egocentrični in da jih vodi izključno nagon. Vse odtlej je to pomembna tema tako za raziskovalce kot za strokovne delavce, ki se zanimajo za otroke in njihov razvoj.

Šele ko so znanstveniki začeli preučevati dojenčke v interakciji z materami, se je podoba drastično spremenila. Postalo je jasno, da se otroci rodijo z zmožnostjo »uglaševanja« na čustva in občutke matere in pozneje tudi drugih. To pa je tudi temelj človekove empatije – sposobnosti, da zaznavamo občutke drugega in se zanje zanimamo. Kot sem že rekel, se otroci rodijo s to zmožnostjo, katere del je domala vedno usmerjen k staršem. Zanima jih, kako se počutijo – bodisi vsak zase ali kot par.

Zmožnost empatije se pogosto dojema kot zmožnost sočutja, toda v resnici gre za nekaj drugega. Sočutni smo lahko takrat, ko imamo podobne izkušnje ali pa smo že občutili to, kar občuti oseba, s katero sočustvujemo. Štiriletna deklica je s starši morala med vojno pobegniti od doma in vse, kar je vzela s sabo, je bila rdeča torbica. Nekega dne se je torbica izgubila in starša sta deklico tolažila, toda zaman, bila je neutolažljiva, dokler ni neki drugi štiriletnik mirno položil ročice na njeno ramo in rekel: »Nekoč sem izgubil medvedka.« S tem je pokazal oboje, tako sočutje kot empatijo. Kdo drug bi lahko rekel: »Pa daj no, saj je bila samo trapasta torbica. Reci mami, naj ti kupi novo.«

Dokler nismo verjeli, da otroci premorejo čut za empatijo, je torej veljalo, da je treba otroke naučiti, »kako se je treba obnašati«, kadar je kdo žalosten ali prizadet ali srečen. Treba jim je predstaviti družbene in kulturne norme, ki se jih morajo tako rekoč naučiti, zato da bodo lahko kot mladostniki in odrasli razvili sposobnost empatije.

Danes je del te vzgojne paradigme že odmrl in tako občasno slišimo tožbe, kako današnji otroci in mladina zato ne premorejo nobene empatije, nobenih socialnih veščin, nobenega sočutja, da so egocentrični in podobno. Sklep je pogosto, da so preprosto nevzgojeni, zahteva po tem, da bi bili bolj empatični, pa dobi moralni predznak.

So otroci, ni jih veliko, katerih vedenje pri treh, štirih letih starosti kaže, da je njihova notranja zmožnost za empatijo nerazvita, morda celo do kraja uničena. Ne opazijo, kdaj so drugi prizadeti, in noben moralni nauk jim ne pride do živega. K njim se bomo vrnili pozneje.

Najprej je pomembno razlikovati med zmožnostjo empatije oziroma sočutja ter tem, kako naj bi se ta kazala (kar je v različnih kulturah lahko zelo različno): kako torej čut za empatijo prevesti v ravnanje v odnosu do drugega. Tega se je treba priučiti, traja pa dolgo časa in treba je veliko dobrih zgledov tako staršev kot drugih, ki so vsak dan z otrokom.

Liza sedi v peskovniku in se igra s kanglico. Matej se začne zanimati za kanglico in bi jo rad vzel, ampak Liza mu ne pusti. Matej začne jokati. Kaj naj stori Liza?

»Tradicionalni« odziv na prvo žogo je, naj Liza posodi Mateju kanglico, ker mu je tako hudo. Prav je, da se naučimo deliti reči, in večina staršev zna to pridigo na pamet. Ampak ali je res tako? Je splošna resnica o medčloveških odnosih res ta, da moramo vedno dati drugemu to, kar si želi, ker bo sicer pač žalosten?

Ali naj štirinajstletnica privoli v spolni odnos, ker bo fant sicer žalosten? Ali mora odrasli sin res priskakljati k staršem, kadar se jima le zahoče, saj bosta sicer prizadeta? Ali naj študent res vztraja pri študiju, ki mu ne ustreza, ker bo sicer oče žalosten? Ali se mora žena res odreči srečanjem s prijateljicami, ker jo mož pač takrat pogreša?

Ne, gotovo ne! Življenje ni tako preprosto. Lisa se lepo igra s kanglico in zaznava, da postaja Matej žalosten. Morda potrebuje pomoč odraslega, da bo lahko pretehtala svoje potrebe v primerjavi z Matejevimi in nato sprejela odločitev, ki bo njena in bo zanjo lahko sprejela odgovornost. Toda v takšnih situacijah se pogosto zgodi, da se odraslim nesrečni otrok zasmili, zato zahtevajo, naj mu drugi ustreže. Težko bi rekli, da je to razumno, prav sočutno pa tudi ni.

To ne pomeni, da se nam kot pripadnikom človeške vrste ni treba naučiti zaznavati in upoštevati občutkov drugih, toda otroci se vsega tega učijo predvsem od staršev, skozi empatijo in sočutje, ki so ju sami deležni od njih. Dosti nas je, ki mislimo tako. Nekateri drugi pa na primer menijo, da se predvsem fantje morajo naučiti, da je življenje težko in krivično in da vdajanje empatiji in sočutju moškega preveč omehča, da bi lahko bil kos življenjskim preizkušnjam.

Vrnimo se k tistim redkim otrokom, ki so izgubili čut za empatijo in zato tudi ne občutijo sočutja do drugih. Tak razvoj se kaže po navadi v dveh vrstah družin.

Prve so družine, kjer otroci trpijo zaradi fizičnega in psihičnega nasilja in/ali spolne zlorabe. Njihove meje so nenehno pod udarom, zato medtem postajajo slepi za druge. Ob sebi potrebujejo odrasle, ki so jim leta in leta zmožni naklanjati ogromno topline, sočutja in podpore, kajti tako dolgo traja, da obnovijo svoje prirojene zmožnosti in občutek za meje.

V drugih primerih gre za družine, kjer starši svojo vlogo razumejo kot servisiranje otrok. To so starši, ki naredijo vse, da bi preprečili kakršnokoli neprijetnost ali slabo izkušnjo, ki bi utegnila doleteti njihovega otroka, in si družino prizadevajo spremeniti v rajski kotiček, kjer ni bolečine in kjer nihče nikoli ni prizadet ali nesrečen. Otroci v takšnih družinah odraščajo v skupnosti, kjer so silovita in ključna čustva prepovedana in kjer starši s ponosom skrivajo svoja. V takšnih okoliščinah se otrokov čut za občutke drugih seveda ne more ustrezno razvijati, kar se očitno pokaže, ko se znajde v vrtcu ali šoli.

Nekaj podobnega se zgodi v družinah, kjer starši storijo vse, da bi se ognili sporom, in izpolnijo vsako otrokovo željo. Taki starši ne premorejo nobenih mej in prikrivajo svoje občutke, pa najsi gre za razumne ali pa nerazumne čustvene odzive. Jasno, da se tudi otroci, ki živijo v takšnih družinah, ne morejo naučiti pomembnosti sočustvovanja in spoštovanja do drugih. Ne potrebujejo odraslih, ki postavljajo meje in pravila samo zato, ker je »to dobro za otroke«, temveč potrebujejo odrasle, ki si upajo biti jasni, živi, topli, nerazumni in ki se spoprimejo s težavnim položajem, ne da bi ob tem izgubili vero v lastno ljubezen – ali otrokovo.

Ključno za to, da lahko otrok razvija svoje prirojene zmožnosti za empatijo, sočutje in obzirnost, je torej:

  • da njegova zmožnost za empatijo ni že povsem uničena;
  • da so starši jasni glede svojih občutkov in mej;
  • da starši otroku izkazujejo empatijo in sočutje;
  • da je otroku dopuščeno izražati razočaranje, nemoč in bolečino, brez prigovarjanja, kako da »pa ja že ni tako hudo«;
  • da starša znata sodelovati in si pomagati;
  • da družina deluje kot prostor, kjer je vsak član viden, slišan in vzet resno – ne samo otroci ali tisti, ki so najglasnejši;
  • da starši ponudijo otroku predloge, kako lahko izrazi svoje občutke v družbi z drugimi otroki, namesto da mu pridigajo ali moralizirajo.

Med odraslimi se empatija in sočutje izražata na zelo različne načine – celo znotraj nekega kulturnega okolja. Nekateri ljudje se izražajo verbalno, drugi telesno, nekateri obvladajo oboje, medtem ko tretji ohranjajo spoštljivo razdaljo in rajši molčijo. Otroci posnemajo tiste odrasle, ki jim pomenijo največ, zato nima smisla označevati enega načina za pozitivnega in drugega za negativnega. Zaznamovati otroka ali mladostnika kot človeka »brez empatije« je pogosto zmotno in v nobenem primeru ne izraža sočutja.

* * * * * *

Članek je bil objavljen februarja 2011 v reviji Lepa & zdrava.