En otrok, dve resničnosti

(Jesper Juul)

Poučujem 23 prijetnih otrok, ki se vsak po svoje znajdejo v družbi. Pred kratkim me je oštela mati enega od njih, češ da za njeno hčerko ne storim dovolj. Zdi se ji, da se hčerka ni dobro vklopila v družbo, in zaradi tega je zelo vznemirjena.
Ker na igrišču ne morem imeti vseh otrok ves čas na očeh, tej materi nisem mogel natančno povedati, s kom se je igrala njena hčerka vsak posamezni dan. Ko punčka pride domov, tudi sama materi ne zna dovolj natančno povedati, s kom se je igrala (kar je po mojem mnenju popolnoma običajno za šest- in sedemletne otroke). Zato se mati boji, da je deklica osamljena in prepuščena sama sebi.
Mati noče poslušati mojega mnenja in mi vsakokrat »pove svoje«. S tem se ni lahko spopadati. Tokrat se je res razjezila in je bila do mene precej neprijazna, preden je odložila slušalko. Od takrat poskušam z njo in z otrokovim očetom navezati stik, a se nikoli ne odzoveta.
Mi lahko daste kakšen pameten nasvet, kaj naj rečem tej materi (in očetu)?

Vzgojitelj

ODGOVOR:

Obstajajo starši, ki si tako zalo prizadevajo za otrokov razvoj in dobro počutje, da so ves čas v sporu s pomembnimi sodelavci pri tem prizadevanju. Tako se prej ali slej znajdejo v izolaciji, pred katero si tako zelo želijo zaščititi svoje otroke.

Na nek način je to klasičen spor med starši in učitelji. Vsebina se spreminja, vzrok, da se komunikacija ustavi, pa je vedno isti: starši otroka doživljajo na en način, učitelj pa na drugega. Kadar se ti dve izkušnji razlikujeta, pride do boja za to, kdo ima prav. Šola je v preteklosti pogosto zlorabila svojo uradno moč, v zadnjem desetletju pa so se starši postavljati zase.

Starši radi prevzamejo vlogo branilcev svojih otrok, kadar učitelji opozorijo na težave pri otrokovem vedenju ali razvoju. Starši to občutijo kot napad nase, na svoje starševske sposobnosti. Zato je za številne starše skorajda nemogoče, da bi se obrnili na učitelja, kadar se otroci v šoli slabo počutijo ali so neuspešni pri učenju. Tudi učitelji se hitro začnejo braniti.

O tej problematiki že dolgo razmišljam, ker gre za tako običajno in tako zelo uničujočo težavo. Za otroke je vedno težko, če se znajdejo v precepu med odraslimi, ki bi si morali celih devet let deliti odgovornost za njihov razvoj. Čeprav je spor med odraslimi doma za otroka veliko bolj obremenjujoč, je tudi spor med domom in šolo nedvomno neprijeten, otroku jemlje energijo in zato otrok ne mara hoditi v šolo. Za to sta seveda odgovorni obe strani, vendar pa ne morem mimo dejstva, da je za kakovost odnosa z vsakim posameznim parom staršev odgovoren predvsem učitelj. To drži tudi, kadar je vedenje staršev – tako kot v vašem primeru – neprimerno. To ne pomeni, da ste vi krivi, da je stanje slabo. Je pa vaša naloga, da komunikacijo poskušate izboljšati. Zato ravnate pogumno in modro, ko starše še naprej vabite na pogovor.

Brezupno

Številni učitelji se počutijo popolnoma brez moči, kadar se znajdejo v takšnih sporih – med drugim tudi zato, ker jih med študijem nihče ne pripravi na dejanske pogovore s starši. Tako kot vse ostale šole, so tudi fakultete, ki izobražujejo učitelje, del kulture, ki temelji na formalnejšem sodelovanju med domom in šolo. Tisto, česar se študentje naučijo, je pogosto precej oddaljeno od prevzemanja potrebne odgovornosti in vodstva.

Pri trenutnem sporu ne gre za to, kdo ima prav – strokovno ali moralno. Tudi če si predstavljamo, da ima mati v resnici prav in je hčerka izključena iz družbe, je še vedno odvisna od dobre volje in sodelovanja šole, da se bo kaj spremenilo. Dokler njeno ravnanje prestopa vaše strokovne in osebne meje, je vsa odgovornost za hčerino dobro počutje v šoli v vaših rokah – saj mati ne prevzema svojega dela odgovornosti in ne sodeluje. Samo napihuje se in igra odgovornost, kljub temu pa je odgovorna za vse, kar reče – pa naj gre za negotovost, tesnobo ali nemoč. Privilegij staršev je, da se vedejo nerazumno, kadar se počutijo ogrožene. Strokovnjaki nimajo tega privilegija.

Ta mati je mogoče veliko preveč zaščitniška ali zaskrbljena. Mogoče si je v šestih letih prisvojila hčerino odraščanje in je tudi moža postavila na stranski tir. Ali pa misli, da ste vi nerazumevajoči. V vsakem primeru je vaša naloga, da vzpostavite dialog. Ne smete si dovoliti, da bi iskali psihološke razlage za njeno ravnanje ali za odnose v družini. Samo vztrajajte, da bi se radi pogovorili in sodelovali, da pa ne pristajate na verbalno nasilje. Prav tako ni vaša dolžnost, da se z njo strinjate ali da ji ponudite dodatne pedagoške storitve, kadarkoli jih bo naročila.

Prosite za pomoč

Če so moji previdni vtisi o negotovi, zaščitniški in oblastni materi in pasivnem očetu pravilni, se bodo materini strahovi glede hčerkinega položaja v družbi kmalu uresničili. Preveč zaščiteni otroci so tudi zanemarjeni otroci in zanemarjeni otroci zlahka postanejo žrtve v družbi. Zato predlagam, da poprosite sodelavca, šolsko svetovalno službo ali ravnatelja za nasvet in podporo – da med srečanjem s starši ne boste izgubili nadzora.

Mislim pa, da ni posebej pametno povabiti kolega na naslednje srečanje s starši. To bi nedvomno okrepilo materin vtis, da gre za boj za premoč in bi še okrepilo njeno nasilnost do tistega, ki ga dojema kot »sovražnika«. Morda bi vseeno lahko povabili bolj izkušenega sodelavca ali psihologa, naj bo zraven, a potem morate njegovo prisotnost utemeljiti: »X sem povabil zraven, ker se mi zdi, da imate vtis, da ne slišim, kaj mi poskušate povedati, oz. da vas ne razumem. Zato je X tukaj kot vaš »odvetnik«, ne kot moj.«

Pred vami je težka, a izredno pomembna naloga. Upam, da boste našli v sebi moč ali pa potrebno podporo na delovnem mestu, da boste tej materi lahko pomagali spremeniti njeno vedenje in način komuniciranja.

* * * * * *

Članek je bil objavljen februarja 2010 v reviji Ringarajine iskrice.