Familylab – inspiracija za starše

Piše: Karolina Jovanoska

Familylab uspešno deluje že v sedmih evropskih državah. V obliki predavanj, seminarjev in delavnic, ki jih po vsej Sloveniji vodijo usposobljeni Familylabovi strokovnjaki, ponuja podporo, pomoč in svetovanje družinam. V večini primerov gre za družine, kjer so starši dejavno udeleženi pri vzgoji svojih otrok in radovedno iščejo učinkovitejše oblike za spopadanje z večjimi ali manjšimi družinskimi težavami. Posebnost Familylaba je v tem, da ne gre za novo metodo vzgajanja ali klasično šolo za starše, polne nasvetov o tem, kaj je najboljše za vašega otroka. Gre za precej radikalno spremembo perspektive, kjer se krepi vaša starševska kompetenca in spoštuje izvirnost vaše družine. Vsak starš je največji strokovnjak za svojo družino. Familylab mu ta občutek lahko pomaga okrepiti.

Moderno je vzgajati po metodi
V zadnjem času smo vajeni poplave strokovnih knjig in vzgojnih serij, ki promovirajo določene metode: naredi to in to, če želiš imeti takega in takega otroka. Skupaj nalepita zvezdico na tablo, če je pridno zvečer zaspal. Odnesite ga iz kuhinje za 3 minute, dokler ne začne lepo jesti ipd. Nekatere metode se izkažejo za bolj, druge manj učinkovite. Skupni imenovalec vsake metode predstavlja starš, ki natanko ve, kakšno vedenje pričakuje od otroka in celo v kakšno osebo se mora razviti njegov otrok.
Problem pri uporabi metod se pojavi, kadar jim začnemo zaupati bolj kot otroku, ki stoji pred nami. Zavedati se moramo, da nobena metoda ni univerzalna. Lahko deluje za nekoga, morda celo za večino otrok. Vendar ljudje, in s tem mislimo tudi na otroke, so edinstvena bitja. Niso stroj, ki začne delovati natančno tako, kot smo predvideli, če vklopimo gumbe v pravem zaporedju. Nimamo recepta niti vedeževalske krogle, ki bi nam povedala, kaj je za našega otroka najboljše. Pred seboj pa imamo otroka, ki nam zna iz prve roke povedati, kaj potrebuje, čeprav se še ne zna jasno izraziti. Lahko mu zaupamo, da nam s svojim vedenjem vedno nekaj sporoča. Le znati mu moramo prisluhniti, kar pa, žal, ni tako preprosto.

Poleg tega vsaka metoda postane brezosebna, kadar želimo z njo samo doseči neki cilj. Dejstvo je, da otroci zaradi pomanjkanja lastnih izkušenj potrebujejo vodenje, in sicer v obliki prisotnega starša, ki se zaveda otrokovih (in svojih) potreb. Nihče ne mara, kadar se ga obravnava kot številko ali projekt, pri čemer se ne upošteva njegove narave, edinstvenosti. Mnogi zdravniki svetujejo, da mora otrok jesti zelenjavo, pa čeprav pod prisilo ali manipulacijo. Vendar če vsak obrok v takih razmerah pomeni mučno in stresno situacijo tako za Lovra, kot njegovega sina Miho, potem metoda ne bo delovala in ni vredna naporov. Oba bosta razočarana, prizadeta, predvsem pa s tem izgubljata medsebojni stik. Ni pomembno, kaj počnemo, temveč kako in zakaj to počnemo. Če počnemo nekaj, v kar sami ne verjamemo ali ne vemo, zakaj to delamo, gotovo od tega ne bomo imeli koristi, ali pa jo bomo plačali s previsoko ceno.

Nazaj k sebi
To ne pomeni, da ne smemo poskusiti česa novega v odnosu s svojim otrokom, kar smo prebrali ali videli pri drugih družinah. Pomembno je le, da tuje ideje prefiltriramo skozi svoje vrednote, stališča in prepričanja. Da jih ponotranjimo, preden jih začnemo izvajati, pri tem pa vzamemo za svoje samo tisto, kar nas prepriča, preostalo pa pozabimo. Tako se bomo morda v podobnih okoliščinah odzvali enako kot sosed, a vedeli bomo, da govorimo iz sebe. To bo čutil tudi otrok, zato vas bo veliko hitreje upošteval in cenil. Metode nimajo česa iskati v odnosih med ljudmi. Si predstavljate, da bi od prijatelja dobili nekaj, kar potrebujete, npr. tolažbo ali podporo, na sistematičen način?

Namesto metode navdih
Filozofija Familylaba temelji na načelih in vrednotah, kot so osebna integriteta, enakovrednost, odgovornost in pristnost. Dejstvo je, da če smo sami odraščali v družini, kjer je bila naša osebna integriteta spoštovana in avtentičnost vsakega posameznika znotraj družine dovoljena, potem ne bomo imeli težav prenesti ta načela na svoje otroke. Nimamo potrebe, da jih ne bi obravnavali enako. Žal pa so med nami taki primeri redki. Dolgo časa je bila moderna in močno razširjena avtoritativna vzgoja, ki jo je pozneje zamenjala demokratična. Čeprav prva z udarci, druga pa z manipulacijo, sta obe v svojem bistvu delovali po podobnem principu. Pri obeh je šlo za ukalupljanje otrok v predstave, ki so jih starši imeli o tem, kakšen otrok mora biti. Obe metodi sta zgrešili otroka v njegovem bistvu.

Koga vzgajati?
Vzgoja je odnos, in odnosi so zmeraj dvosmerni. Če se straši malo odprejo v odnosu s svojimi otroki, lahko hitro vidijo, koliko se iz njega lahko naučijo. Ni otrokova dolžnost celiti rane iz našega otroštva. A v njegovi naravi je, da nam drži zrcalo. Preverja naše meje. Preučuje naše najosebnejše vrednote. Edini je, ki nas temeljito sprašuje, zakaj počnemo stvari tako, kot jih počnemo, in nas pri tem ne napada ali sodi, samo iskreno radoveden je. Bolj kot kdor koli drug na svetu si nas želi spoznati. S tem nam ponuja priložnost, da tudi sami sebe spoznamo. Odvržemo stvari, ki smo jih prinesli iz primarne družine, pa jih pravzaprav nikoli nismo čisto zares vzeli za svoje.

Ko sami sebe bolje spoznamo in predvsem sprejmemo, torej najdemo stik sami s sabo, hitro najdemo stik s še tako ‘težavnim’ otrokom. S svojim življenjem in lastnim zgledom mu lahko ponudimo najboljšo podporo, ki jo potrebuje. Otroci so, kot kažejo najnovejše raziskave, za mnogo stvari veliko bolje usposobljeni, kot smo si kdaj koli prej mislili. Ne potrebujejo starša, ki jih ustvarja. Potrebujejo izkušeno vodstvo, ki uči s svojim zgledom ter jim stoji ob strani, medtem ko odkrivajo samega sebe.

Pri Familylabu se zavedajo, da proces tovrstnega zorenja ni lahek. Zato stojijo ob strani staršem, ki se odpravijo na pogumno pot. Pomagajo jim naravnati kompas nazaj na lastne vrednote in spodbujajo k eksperimentiranju, ker le s poskušanjem in zmotami počasi odstiramo balast, ki smo si ga nabrali pri lastni vzgoji. Familylab ne ponuja psihoterapije ali individualnega svetovanja, temveč navdih za raziskovanje. Kaj kdo raziskuje, je odvisno od vsake družine posebej.

Dovoljenje za osebni pristop
Mnogi starši so prežeti s predstavami, kakšna naj bi bila njihova starševska vloga. Te predstave izhajajo iz dobronamerne želje biti dober starš svojemu otroku ter mu ponuditi tisto, česar sami morda nismo imeli. »Sedaj, ko sem mama, se moram popolnoma posvetiti otroku.« »Z mano se niso nikoli igrali, jaz se bom veliko igral s svojim otrokom.«

V naših predstavah je natanko določeno, kako se mora tudi starš vesti. Težava je, kadar zaradi teh predstav nismo več v stiku s sedanjostjo in trenutnim počutjem. Tudi starši smo samo ljudje. Včasih nam ni do igre, včasih si premislimo, včasih smo tečni, zoprni in imamo slab dan in prav vsi imamo svoje potrebe. Vse to je normalno in naši otroci so popolnoma sposobni prenesti številne naše muhe. Edino, kar bi otroci veliko raje videli kot vlogo očeta ali mame, je, da smo iskreni z njimi. Ne glede na to, ali jim povemo, kako se počutimo, bodo to čutili. In če bomo svoje počutje zanikali, bodo otroci zmedeni.

Mnogi izmed nas so morali kot otroci igrati določene vloge in se vesti, misliti, čutiti tako, kot so od njih zahtevali starši. Kar smo dejansko doživljali, ni bilo pomembno ali sprejemljivo. Morda smo se navadili, da živimo delno za maskami, pri čemer iskrena čutenja skrivamo pred drugimi. Tudi sedaj, ko smo starši, si morda mislimo, da moramo odigrati svojo vlogo. Vendar to ni več potrebno. Dovolite svojim otrokom, da vas spoznajo takšne, kakršni ste, ne pa takšne, kakršni mislite, da bi morali biti. Hvaležni vam bodo, vam bo pa tudi lažje svoje otroke sprejeti takšne, kakršni so.

Edinstven starš, edinstven otrok
Starševstvo je proces, v katerem lahko nehamo kot papiga ponavljati moralizirajoče besede svojih staršev. Nadomestimo jih s svojimi, ki so jih obarvale naše lastne izkušnje. Priložnost imamo z otrokom podeliti svet, kakršnega smo mi spoznali, ter svoja najgloblja prepričanja, ki so sledila iz naših izkušenj. Le-ta so popolnoma iskrena, in otroci, kot bi imeli posebne senzorje, čutijo in hrepenijo po tej iskrenosti. Na to pot pristnosti lahko stopimo le, če izstopimo iz prepričanja, da moramo vedeti, kaj je najbolje za našega otroka, potem pa vso energijo porabimo, da o tem prepričamo še samega otroka. Familylab nas navdihuje, da sprejmemo čudovit izziv starševstva in se učimo skupaj s svojimi otroki. Obenem nas oboroži z zaupanjem vase in v naše otroke, to je pravzaprav vse, kar na svoji poti potrebujemo.

Postavljanje meja malo drugače
Jesper Juul, utemeljitelj Familylaba, predlaga drugačno postavljanje meja otrokom. Pri tem je bistveno to, da ne postavljamo meja otroku, temveč spoštujemo svoje meje. Ideja je pomembna iz več razlogov. Ko spoštujemo svoje meje in s tem ne dovolimo niti svojemu otroku, da jih prestopa, otroku ponudimo dvoje: damo mu zgled, kako se postavljajo lastne meje, in spodbudimo ga k temu, da se zaveda in upošteva potrebe drugih ljudi. To je odlična popotnica za vse življenje, saj bo znal tako poskrbeti zase in tudi spoštovati druge. Kadar pa meje postavljamo samo njemu, ga postavimo v nerealen in neoseben položaj. Kot bi ga silili, naj se na pamet nauči, do kod sme. V realnem svetu se ljudje razlikujemo in absolutnih meja ni.

 

Špela, 31 let, udeleženka Familylabovega usposabljanja: »Na seminarju sem začutila olajšanje in pridobila lahkotnejši pogled na vzgojo. Kot bi dobila zagotovilo, da je čisto v redu, kar sem že prej podzavestno delala. Zato si sedaj bolj zaupam, znam pa se tudi bolje postaviti zase in upoštevati svoje meje. To se posledično kaže v tem, da veliko lažje postavljam meje dveletnemu sinu. Veliko sem se naučila tudi o samospoštovanju in samozavesti. Hvaležna sem za glavno sporočilo, ki sem ga dobila na seminarju: Bodi ti, sledi sebi.«

Objavljeno v reviji “O osebnosti” (11/2009).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja