Hčerka je zašla v slabo družbo

(Jesper Juul)

Mama pripoveduje: “Prebrala sem nekaj vaših knjig, bila sem tudi na vaših seminarjih. Vsakič je moja 14-letna hčerka želela zvedeti, o čem ste govorili. Z vašim pristopom je bila zelo zadovoljna, in moram reči, da sem tudi sama spremenila nekaj stvari. Hčerki je bilo zelo všeč, ko sem ji povedala, da se ne bom več vmešavala v njeno učenje, da bo odslej odgovorna sama zase in da ji zaupam tudi pri izbiri prijateljev.

Lani je na začetku šolskega leta spoznala novo prijateljico, ki je imela v šoli precej težav, ker se ni hotela učiti. Hčerki sem rekla, da se ne bom vmešavala v njeno izbiro, da pa z njeno novo prijateljico nisem najbolj zadovoljna. Rekla mi je, naj pogledam na njeno odločitev iz drugega zornega kota. Zakaj pa ne bi ona pozitivno vplivala na prijateljico, da bi postala boljša učenka.

Kot sem obljubila, se nisem vmešavala, čeprav je hčerka v šoli začela dobivati vse slabše ocene; prej je bila odličnjakinja. Mislim, da se tudi sama ne znajde dobro v tej situaciji. Posredoval je moj mož in skupaj s hčerko pripravil načrt, kako popraviti ocene. Hčerka pa vseskozi zatrjuje, da je popolnoma odgovorna zase, saj ima navsezadnje že 14 let. Spomnim se tudi, da ste omenili, da se v obdobju pubertete del možganov odklopi. Prosim za vaše mnenje.”

Zaupajte otrokovi izbiri

Kar se dogaja z vašo hčerko, ni nujno slabo. Povedal vam bom nekaj, kar morda že veste, ali pa tudi ne. Vaša hčerka se počuti zelo odgovorno za druge ljudi. In zaradi tega vztraja s to prijateljico.

Če si odgovoren na ta način, je to lahko kaj težko breme. Kar naenkrat si bolj odgovoren za druge kot zase. To lekcijo se lahko vaša hčerka nauči zdaj ali pa čez 20 let. Meni se zdi, da se je bo naučila zdaj.

Vsem staršem, ki mislijo, da imajo njihovi otroci prijatelje, ki slabo vplivajo nanje, bi rad povedal tole: poskušajte se prepričati, da ima otrokova izbira zanj smisel. Starši si seveda želijo, da bi njihovi otroci imeli dobre prijatelje. Ampak kako naj otroci vedo, kdo je dober prijatelj, če pa nikoli niso imeli slabega. Potem lahko le poslušajo svoje starše, ki naj bi se odločali namesto njih.

In kot ste verjetno že opazili, najstniki nočejo poslušati staršev, ki jim solijo pamet. Starši morajo zato v tem obdobju prenesti precej strahu in skrbi. Vendar otrokovi odklonilni odzivi niso nujno povezani z uporništvom, zato jih ne gre jemati osebno.

Potrebujemo tudi slabe izkušnje

Kot ste omenili, večkrat opozarjam na spoznanje, do katerega so prišli nevrobiologi. Ti zatrjujejo, da približno 85 odstotkov mladostnikov ni sposobnih razmišljati o posledicah, ker povezave v možganih, ki bi bile za to potrebne, v tem obdobju ne delujejo. Biološko dejstvo je torej, da so najstnikovi možgani “zaradi prenove zaprti”.

Druga stvar pa je, da mora mladostnik v obdobju pubertete prestati tudi nekaj slabih izkušenj. Vse, kar lahko kot mati naredite, je, da se prepričate, da so komunikacijski kanali med vami in vašo hčerko odprti. In mislim, da vam to dobro uspeva.

Osebna in družbena odgovornost

Velika večina staršev si želi, da bi svojega otroka vzgojili tako, da bi bil pri 14 ali 15 letih odgovoren zase. Vendar si odgovornost razlaga vsak po svoje. Najprej je treba razlikovati med osebno in družbeno odgovornostjo.

V svoji prvi službi sem delal z mladimi prestopniki. Cilj strokovne ekipe je bil, da ti mladostniki postanejo odgovorni. Dejansko pa se je dogajalo, da so jim odrasli odvzeli vse odgovornosti, zato si nikakor nisem mogel predstavljati, kako naj bi ti mladi ljudje postali odgovorni.

Mnogo let kasneje sem delal raziskavo med mladimi pari, ki so pričakovali svojega prvega otroka. Ko sem jih vprašal, kaj si najbolj želijo za svojega otroka, ko bo ta star 18 let, je bila odgovornost na zelo visokem mestu. Na vrhu seznama je tekmovala z neodvisnostjo. Ko pa sem se podrobneje pogovarjal s temi starši, sem ugotovil, da si niso povsem na jasnem, kaj pomeni biti odgovoren. Prav tako se partnerja po navadi nista strinjala, kaj s tem mislita.

Tudi sam sem veliko razmišljal o tem, kaj je pravzaprav odgovornost. Ugotovil sem naslednje: družbene odgovornosti se večina izmed nas nauči doma. To je odgovornost, ki jo imamo v odnosu do drugih ljudi: do staršev, skupnosti … Pomeni, da izpolnjujemo dogovore, da ne krademo sosedovih avtomobilov, ovac ali česarkoli že. Vsi se strinjamo, da je to dobra stvar.

Žrtve vedno krivijo druge

Zelo malo pa govorimo in razmišljamo o osebni odgovornosti, torej o tem, da je vsak izmed nas odgovoren za svoje življenje. Seveda ima ta odgovornost svoje omejitve. Če resnično verjamete v boga, potem se mu lahko prepustite in rečete, nisem odgovoren sam zase, naj bog odloči. Seveda se ob tem poraja vprašanje, kdo je odgovoren za razlago božjih sporočil.

No, šalo na stran. Osebna odgovornost pomeni, da sem odgovoren sam zase: za svoje življenje, za vse, kar počnem, poslušam, rečem in česar ne rečem.

Tako razmišljanje nas lahko pahne v depresijo, ampak v bistvu imamo samo eno izbiro: ali smo odgovorni zase ali pa smo žrtve in vedno iščemo krivdo pri drugih. Zato se nam zdi ideja, da postanemo odgovorni, dobra.

Vendar, ali bomo v življenju manj trpeli, če sprejmemo odgovornost zase? Nikakor ne. Bomo pa vsaj odgovorni za svojo bolečino. To je zelo tesno povezano s tem, da smo v življenju sposobni delovati. Ne pa, da se stalno pritožujemo.

V političnem smislu je to nekaj novega. Samo v demokratični družbi si lahko odgovoren zase. V totalitarnem režimu je odgovoren človek revolucionar. Zdaj pa ugotavljamo, da so otroci sposobni prevzeti odgovornost za različna področja svojega življenja v različnih časovnih obdobjih.

Ker je to področje raziskovanja popolnoma novo, ne moremo natanko reči, kdaj in za katero stvar lahko otroci prevzamejo odgovornost. Natanko pa vemo, da se otroci rodijo z zelo močno družbeno odgovornostjo. Od dneva, ko pridejo na svet, se počutijo odgovorne za dobrobit svojih staršev. Če je mama depresivna, bodo otroci prevzeli odgovornost na svoja pleča. Rečemo, da taki otroci prehitro odrastejo. To je res in tega ne moremo preprečiti. Edino, kar lahko uravnoteži njihovo situacijo, je, da jih naučimo osebne odgovornosti.

Poslušnost ni vedno vrlina

Otroci so torej že zelo zgodaj sposobni prevzeti odgovornost. Starše vedno šokira seznam, v katerem sem napisal, kaj bi morali otroci samostojno početi od 12. ali 13. leta dalje: odgovorni morajo biti za svoja oblačila, kar vključuje pranje, sušenje in likanje, odgovorni za šolo, sami morajo znati kupiti in pripraviti hrano, da niso lačni, če mame ni v kuhinji, odgovorni morajo biti za svoj prevoz itd.

Najstniki morajo vsak dan sprejeti veliko osebnih odločitev. Ko je bil moj sin star deset let, je nekega dne prišel iz šole in rekel, danes imam pa ogromno domače naloge. Potem pa se čim prej loti dela, sem mu rekel. Saj bi se, ampak tako lep dan je danes, raje bom šel lovit ribe, je dejal.

Če ne bi toliko razmišljal o osebni odgovornosti, bi mu takrat verjetno rekel kaj zelo neumnega. Tako pa sem bil izjemno srečen, ker sem vedel, da je dobro, da otroci te starosti začnejo prevzemati odgovornost zase, in ne le, da slepo ubogajo svoje starše.

Naslednji dan je šel sin v šolo brez domače naloge. Učiteljica ga je vprašala, če jo je pozabil narediti. Ne, nisem pozabil, odločil sem se, da bom šel raje lovit ribe, je odgovoril. To je učiteljico popolnoma razorožilo. Navajena je bila, da so se ji otroci zlagali ali se ji vsaj opravičevali, če že niso naredili domače naloge.

Moramo se znebiti prepričanja, da je samo poslušen otrok dober otrok. V mojih časih je bilo tako. Takrat so starši od nas zahtevali le, da smo poslušni. V današnji družbi pa moraš biti sposoben prevzeti odgovornost zase. A dogaja se, da starši namesto otrok prevzemajo odgovornost za zelo veliko stvari. Niso čisto prepričani, ali je njihov 14-letnik res lahko odgovoren za izbiro svojih prijateljev.

V tem primeru se lahko vprašamo, ali starši res razmišljajo v dobro otroka ali jih bolj skrbi zase. Zato naj si nikar ne naprtijo otrokove odgovornosti. Kar pa še ne pomeni, da ne smejo povedati svojega mnenja.

Jaz bi na vašem mestu govoril z obema dekletoma hkrati. Povedal bi jima, kaj opažam, in ju prosil, naj o tem razmislita. S tem ne boste požrli obljube o nevmešavanju, ki ste jo dali svoji hčerki, prav tako pa bo njena prijateljica videla, kako se obnaša odgovorna odrasla oseba. Mislim, da takega vzora v svoji družini nima. Na ta način ji lahko zelo pomagate, saj bo spoznala, da v življenju ni popolnoma sama.

* * * * * *

Kolumna je del serije, ki je nastala po Juulovi delavnici s starši v Portorožu maja 2011. Serija je izhajala v časopisu Primorske novice (pokrovitelju delavnice) poleti 2011.

Spletno objavo si lahko ogledate tule.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja