“Hočem, da je po moje!”

Kot veliko mam, ki se materinstva lotevajo ne le s srcem, temveč tudi z veliko mero racionalizacije (to pomeni, da se poskušajo o vseh otroških temah čim bolj informirati in se na morebitne težave tem bolje pripraviti), sem tudi sama še v prvih mesecih materinstva naivno verjela, da če se vzgoje lotiš z ljubeznijo in spoštovanjem, da lahko prav vsako težavo z otrokom rešiš s prijaznim pogovorom. Takrat še nisem vedela (in izkusila), da so otrokovi zgornji možgani, ki so zadolženi za logično razmišljanje in kontrolo čustev, v prvih letih življenja tako zelo nerazviti, da s pogovorom, pa naj bo še tako prijateljski in kul, v nekaterih situacijah pač ne prideš nikamor. Še toliko manj, če te je narava obdarila s tipično avtonomno deklico, kot bi jo poimenoval Jesper Juul, danes moj največji pomočnik v vzgoji. Bolj, ko je naša živahna in pogumna deklica namreč rasla, bolj je (kot vsak zdrav otrok, ki se osamosvaja) hotela narediti vse sama in PO SVOJE.

Prva trčenja s svetoma PO MAMINO in PO OČKOVO smo prešli brez posebnih težav, saj so bila navzkrižja majhna in sta ljubeča mami in oči malo popustila, malo pa je delovala tudi taktika preusmerjanja pozornosti ter manipulacija z umetnim navduševanjem nad mamino ali očijevo idejo. Ni kaj, treba je priznati, da smo starši velikokrat hudi manipulatorji, samo da s čim manj truda in glasnih bitk dosežemo svoje. Toda kot velja za vse manipulacije, resnica vedno pride na dan, zato so vse te taktike kmalu postale neučinkovite, midva z možem pa v vse večji zadregi. Kaj storiti z otrokom, ki še vedno trmari tudi potem, ko si mu vse lepo razložil, poskušal poiskati kompromis, mu pokazal, da razumeš njegovo jezo, in mu povedal, kaj sam čutiš? Čeprav si se čustveno povezal in prezrcalil njegova čustva, ga ne moreš premakniti iz mesta in je za svoj cilj pripravljen kričati naslednje pol ure. V takšnih trenutkih se je moja iluzija, kako obvladam starševstvo, glasno razbila na tisoč koščkov. In to mojo nemoč je hčerka zagotovo tudi začutila, saj je vse bolj agresivno zahtevala svoje. V resnici si je seveda želela mamo, ki ve, kaj je treba storiti kljub histeričnemu joku otroka, toda pred sabo je imela razdvojeno mamo, ki po eni strani ne želi biti avtoritarna in nasilna mama, po drugi pa tudi ve, da ni prav, da je otrok glavni odločevalec v družini, saj je to zanj enostavno prevelika odgovornost.

Čeprav je šlo za trmo in sem se zavedala, da vsak otrok za zdrav razvoj potrebuje določeno mero frustracij, me je hčerkin jok prav vedno vrgel iz tira. Pa zakaj hudiča se ne moreva lepo mirno pogovoriti, je vsakič znova kljuvalo v meni. Ko danes razmišljam za nazaj, je vse bolj očitno, da enostavno nisem zmogla sprejeti hčerkine čustvene nezrelosti in joka, ki paše zraven. Kot popolna mama (ki je vse pridno naštudirala) sem pričakovala popolno hčerko, ki se bo s svojo mamico vse lepo mirno pogovorila. Ne vem, kje sem prebrala to pravljico, toda bilo je težko spoznati, da realnost ne deluje tako. Da se vsi otroci (in če smo pošteni, tudi odrasli) velikokrat nekontrolirano vedejo in jih z razumom nikakor ne moreš premakniti iz frustracije, v kateri so se znašli. Da jih takrat pač moraš pustiti, da z jokom predelajo to frustracijo in vse, kar lahko storiš, je, da jim stojiš ob strani in jih potolažiš, če tvojo tolažbo sprejmejo. Sicer jih lahko tudi ustrahuješ in takrat zagotovo takoj dosežeš svoje, toda kjer je strah, enostavno ni prostora za varno ljubezen, zato sem se sama raje sprijaznila z nagajivo in ultratrmasto deklico, ki me prav vsak dan postavlja pred preizkušnjo, da prezrem lastne meje in potrebe le zaradi ljubega miru. Na srečo sem dovolj hitro spoznala, da to ne pelje v pravo smer, zato imamo sedaj pač vsakodnevne bitke in dogovore, kdaj bo po moje, kdaj po moževo, kdaj po hčerkino in kdaj po naše, ko se naše želje vsake toliko vendarle srečajo. Ker se nam je pred dobrim letom in pol pridružila še četrta članica, je vsakodnevno pregovarjanje še toliko bolj burno in glasno. Ter niti malo popolno.

 

Kolumna Helene Primic z naslovom Mama brez cenzure, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (avgust 2015).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja