Hura, gremo jest! (Jesper Juul, Didakta 2012)

Cena: 19,99 €
Strošek za poštnino: 1,90 €

Za člane Familylabovega vzgojnega kluba
velja dodatni 10% popust na ceno.
 

naročila na: info@familylab.si

Izdal: Didakta, 2012
Uredila: Zarika Snoj Verbovšek
Prevod: Ivana Gradišnik
Št. strani: 132
Vezava: broširana
Format: 228 x 153 mm

 
Knjiga Jesperja Juula Hura, gremo jest! obravnava problematiko družinskih obrokov, s katero se v vsakodnevnem življenju srečujejo starši in otroci. Poudarja, da je dober obrok spretno odmerjena mešanica dobre hrane, skrbi, truda, bližine, estetike, čutnega doživetja ter spontanih osebnih občutkov in razpoloženja. To pomeni, da se razumevanje, kaj je uspešen obrok, bistveno razločuje od družine do družine.

Nekateri jejo, da bi živeli, medtem ko drugi živijo, da bi jedli. V knjigi se avtor sprašuje naslednje:

  • Kaj je dobra hrana – in kaj dober obed?
  • Kako z otrokom v kuhinji?
  • Kako se vesti za domačo mizo – in kako v restavraciji?
  • Kaj storiti, ko so otroci izbirčni?
  • Kaj tedaj, ko nočejo jesti ničesar – ali pa bi jedli vsak dan enako?
  • Razmišlja tudi o hitri hrani in o slabi hrani, o prepiranju med jedjo, o debelosti, o sovraštvu do zelenjave, o najstnikih za mizo in o drugih večnih »biserih«, ki spremljajo družinske obede

Odlomki iz nekaterih poglavij in “neprebavljive priloge”

UVOD
Razpoloženje in ozračje v domu je v največji meri odvisno od tega, kaj se dogaja v srcu družine – v kuhinji in jedilnici, kjer obedujemo in kjer vsakodnevni skupni obroki tako odraslim kot otrokom ponujajo idealno priložnost, da pokažejo, kako se počutijo. Za mizo se pogosto odvijajo prave drame. Glavne vloge si, seveda, delijo osebe za mizo, smisel in pomen drame pa izhajata iz hrane in užitka. Ne zgolj iz hrane, ki je na mizi, temveč tudi iz ljubezni in skrbi, ki sta bili vloženi v njeno nakupovanje in pripravo …

ZNEBITE SE PROBLEMATIČNIH SITUACIJ ZA MIZO …
Odkar smo skovali izraze, kakršni so »problematična situacija za mizo« in »čas za prehranjevanje« ali pa »procedura uspavanja« in podobne jezikovne spake, se je zgodilo veliko dobrega – celo v okvirih institucionalne pedagogike – zato menim, da lahko te fraze mirno zavržemo. Ne verjamem, da bomo zato prikrajšani za karkoli pomembnega. Nasprotno, morda s tem celo pridobimo prostor za kaj, kar premore resnično vrednost. Pedagogi bi se zaradi take spremembe utegnili počutiti manj »strokovno«, toda po drugi plati bi se otroci nehali počutiti kot objekt pričakovanj in strategij odraslih. Kajti za to gre! Frazo »problematična situacija« uporabljamo samo, kadar z nami za mizo sedijo tudi otroci. Vsaj sam še nikdar nisem slišal, da bi kdo rekel: »S partnerjem sva imela zadnjič za mizo problematično situacijo, ko je on …« Kadar gre za dva odrasla človeka, sva »skupaj večerjala«, »bila na kosilu« ali »nekaj prigriznila«, in naši sogovorniki ne potrebujejo pedagoško-psihološkega slovarja, da bi razumeli, o čem govorimo …

… IN ZAČNITE SPET OBEDOVATI
Nekateri obroki potekajo v ozračju miru, skladja in veselja spričo ponovnega snidenja, so pa tudi obedi, ko se zdi, kakor da bi  ekonom loncu, kjer vrejo konflikti, odletel pokrov.

Čas obeda ni priložnost za vzgojo otrok in »popravljanje« družine. To je čas, ko se lahko srečamo in doživimo družino točno takšno, kakršna je. Če pa starši že res hočejo kaj spremeniti, je modro počakati na drugo priložnost. V tem pogledu smo otroci in odrasli enaki. Vsak ve, kako neprijetno je, če med jedjo kdo bulji vate ali te »spravlja v red«. Človek izgubi tek, ves užitek in vsako željo, da bi bil z osebo, ki se tako vede. Z vso pravico se počuti užaljen in napaden! …

BITI GLAVAR DRUŽINE
V predhodnih knjigah sem že izčrpno pisal o naravi starševske odgovornosti, ko gre za sodelovanje z otrokom, zato bodi tokrat dovolj, če le opozorim, da je starševsko odgovornost, kar zadeva tematiko, ki jo obravnavam v tej knjigi, mogoče razdeliti na dve kategoriji.

Starši so odgovorni za lastno prehrano in prehrano otrok. V praktičnem pogledu to pomeni, da starši odločajo, kaj bodo kupili in kako dostopna bo hrana otrokom.

Starši so odgovorni za ton, razpoloženje in ozračje, ki vlada v družini – tako med odraslimi kot med odraslimi in otroki. Te odgovornosti ne pripisujem staršem zato, ker bi menil, da je tako najpametneje ali najbolj pravično, temveč zato, ker je to ena od dveh temeljnih sposobnosti, ki jih otroci ob rojstvu ne premorejo. (Druga je sposobnost skrbeti zase.)

Kadar starši prepustijo odgovornost za kakovost sodelovanja otrokom, pride do neskladja, kjer nihče ni zadovoljen …

VREDNOTE
Vrednote so tisto, v kar verjamemo; kar imamo za pomembno in kar želimo, da otroci nekoč prevzamejo. Starši si lahko naredijo veliko uslugo, če si, dokler so otroci še majhni, vzamejo čas, da temeljito preudarijo, raziščejo in formulirajo svoje vrednote. To je koristno zato, ker prav te vrednote – in ponovni preudarki o njih, ki bodo potrebni v naslednjih petnajstih letih – postavljajo temelj , na katerega se lahko naslonijo. To je edino, kar nas lahko navdaja s prepričanjem vase in kar nam omogoča pregled nad širšo sliko, ko pride do konflikta ali je potrebno naglo sprejeti odločitev.  To je edino, kar našim odločitvam daje dovolj pristne vsebine in smisla, tako da nas majhni otroci lahko spoštujejo in z nami sodelujejo.

Starševske vrednote so poleg tega edina prava alternativa staromodni avtoritativni vzgoji, zlorabi hrane ter dopuščanju, da z nami upravljajo strokovnjaki, otroci, zaščitniki otrok, reklame, kampanje, matere in tašče.

ŽELJE IN POTREBE
V družinah, kjer starši ves čas sprašujejo: »Kaj bi rad?« in se obenem čutijo dolžne otroku vsakič dati, kar si zaželi, zgolj zato, ker so pač vprašali, nazadnje pripeljejo položaj, da starši zanemarjajo otrokovo potrebo po starševskem vodstvu, s tem pa tudi niz drugih potreb. Po nekaj mesecih se otrok proti svoji želji znajde na položaju vodje, kar je silna škoda za vse: otroka, starše in njihov odnos.

Dejansko je dober obrok sinteza želj in potreb, zato pomeni izziv za starševsko vodstvo, hkrati pa je dobra priložnost za razvijanje te veščine.

Kadar otrok ne dobi točno tistega, kar hoče, ne gre za pomanjkanje ljubezni in skrbi ali za pritisk. To je zgodi – nasprotno – takrat, kadar vedno dobiva vse, kar hoče. Jasno, da ni vselej lahko reči »ne« ljudem, ki jih imamo radi, kot ni lahko reči »ja« sebi, svojim potrebam in izkušnjam. Toda to je edini način, da se oboji, odrasli in otroci, naučijo, kaj pomeni biti enakovreden in kaj pomeni spoštovati druge. To je tudi najboljši način, da otroke naučite razlikovati med osebnimi željami in temeljnimi potrebami.

SKUPNOST
Ko se dete preseli iz starševskega naročja na otroški stolček, je čas, da bratje/sestre in starši bolj pravično porazdelijo svojo pozornost in da sprostijo prostor za lastne potrebe. To lahko pomeni, da najmlajši družinski član ne bo vselej dobil toliko pozornosti, kolikor si je v tistem hipu pač želi. To pomeni, da bo njegovo frustracijo mogoče videti in slišati – in tako je tudi prav!

Frustracija, nejevolja in jok so neločljivi del vsakega učnega procesa – zlasti do petega ali šestega leta življenja. Ob tem se novi družinski član nauči temeljnih načel vsake skupnosti: lahko izraziš svoje potrebe in prosiš za tisto, kar si želiš, vendar ne moreš vedno tega tudi dobiti – in normalno je, da ti je tedaj hudo!

HRANA
Najbolje, da takoj priznam: sem staromoden. Strašno rad nakupujem v specializiranih trgovinah, kjer trgovci obvladajo svoj posel in kupce jemljejo resno. Rad pripravljam zelenjavo in rad se pohvalim, da imam nos za svežo ribo, sočno meso in nežno perutnino. Žalosti me, da smo prišli tako daleč, da se o kakovosti živil niti ne pogovarjamo več, ampak nam zadošča, da ločimo med tem, kar je z zdravstvenega gledišča škodljivo za uživanje in kar je »varno«.

KAJ JE DOBRA HRANA?
Večina otrok preživlja obdobja, ko bi najrajši jedli vsak dan isto. Ali bo otrok tudi res dobil vsak dan to na krožnik, je odvisno od vrednot, finančnih zmožnosti in razpoložljivega časa staršev! Nič ni narobe, če tak apetit ustavite, toda ogibajte se razlagam, ki dajejo vtis, da so otrokove  želje same po sebi slabe, in ne pridigajte o načelih zdrave prehrane. Dovolj je kratko malo reči: »Ne, danes ti tega nočem skuhati.«

ČAS
Kar prihaja v ospredje, so nerealna pričakovanja številnih staršev majhnih otrok, ki mislijo, da bodo še naprej lahko počeli vse, kar so počeli, ko otrok še niso imeli. Ko vidim njihove izmučene, napete in utrujene obraze, se mi zdi, da tudi ta »trend« ne bi smel trajati dolgo. Življenje je prepolno dragocenih trenutkov in dogodkov, ki jih ni mogoče niti načrtovati niti odložiti na pozneje.

Menim, da so ure, potrebne za nakupovanje, kuhanje in srečevanja za mizo dobro izkoriščen del razpoložljivega časa, pa tudi moder vložek v družino kot celoto.

V KUHINJI
Pogosto me preseneča, da ni več moških, ki bi zgrabili priložnost za ukvarjanje s kuharskimi opravili. Nabava hrane in kuhanje sta način za izkazovanje skrbi, odgovornosti in ljubezni, ki od nekdaj ustrezata moškemu, ker sta konkretni, telesni dejavnosti, usmerjeni v rezultat. Obenem je delo kreativno, estetsko in čutno ter ne zahteva velikih govoranc. Kombinacija vseh teh kvalitet ponuja domala popoln rekreativni prehod iz poslovnega življenja v družinsko, iz odsotnosti v navzočnost, od ločevanja do sestavljanja in od doseganja ciljev do bitja in žitja. Enako, seveda, velja tudi za ženske.

OTROK V KUHINJI
Vsakodnevna kuha je običajno naloga odraslih, saj zahteva znanje, izkušnje, načrtovanje in spretnost. Če odrasli vodi delo in odreja naloge ter upošteva otrokova leta in zmožnosti, bo minilo približno deset let, preden bo otrok lahko kuhal povsem sam. Zato je po mojem pomembno, da se starši ne čutijo dolžne začeti več pedagoških projektov hkrati. Ni potrebe, da bi zamesili posebno testo za otroka, kadar pečete kruh. Skupnost in skupno delo z odraslimi je vzgojni proces! Vsi boste opazili, kdaj ima otrok dovolj motoričnih sposobnosti, da lahko ostrga korenček, ali kdaj je dovolj velik in se ima dovolj pod nadzorom, da lahko meša omako. Večina otrok se bo želela preizkusiti v tem ali onem, še preden bodo to res zmogli, zato jim morda kdaj ne bo uspelo in bodo jezni ali razočarani. Ne poskušajte jim prihraniti bolečine, niti jih mrzlično ne zasujte z amaterskim pedagogiziranjem. Ob takih spodrsljajih se otrokovo samospoštovanje krepi, ne pa slabi.

HITRA HRANA IN SLABA HRANA
Večina otrok iz nerazložljivih razlogov obožuje junk food, zato morajo starši formulirati pravila in navodila, ki jim je mogoče slediti.

Ne drznem si domišljati, da vem, kaj posamezni družini ustreza, vendar želim povsem na splošno predlagati pravilo, po katerem je junk food izjema. S tem ne mislim tega, da otrokom ponudite korenček vsakič, ko prosijo za čips. Poudariti hočem, da jih za nič ne boste prikrajšali, če boste v tem pogledu postavili neke meje. Ne najedajte njihove osebne integritete; ne odrekajte jim osnovnih živil in ne poigravajte se z njihovimi demokratičnimi pravicami. Vse, kar morate storiti, je, da uveljavite svojo moč in odgovornost na podlagi lastnih vrednot.

BONTON ZA MIZO
Ali je treba otroke naučiti, da pojejo vse, kar je na krožniku? Odgovor je ponovno bolj odvisen od tega, kakšne vrednote imajo starši, kot pa od takšnega ali drugačnega pravila. Na splošno rečeno menim, da je pametno otroke naučiti spoštovanja do hrane. Zato se mi zdi smiselno, če se otroci naučijo nalagati na krožnik toliko, kolikor lahko pojejo.

Vzklik »Pojej do konca!« je nekaj podobnega kot grožnja, da otrok ne bo dobil sladice. Če starši želijo, da bi imeli otroci civiliziran in razumen odnos do hrane, ni pametno, da jo izrabljajo kot sredstvo za grožnje, kazni ali nagrade. Metoda seveda kratkotrajno deluje, a lahko ste prepričani, da bodo tudi otroci začeli hrano izrabljati po svoje – kot sredstvo za provociranje ali kaznovanje staršev.

PRAVILA VEDENJA ZA MIZO – ZA STARŠE

»Vzgajanje« v obliki kritike, opominjanja, poniževanja, vpitja in diktatorskih predavanj – zlasti takih, ki se tičejo otrokovega vedenja pri jedi – ne koristi in uničuje najpomembnejše prvine obeda: hrano, užitek in skupnost ter pri vseh udeležencih gasi željo po tem, da bi še sedeli skupaj.  Osebne želje in resen pogovor pa so pomemben del vsake skupnosti, zato so dobrodošli tudi za mizo.

 

TEŽKO PREBAVLJIVE PRILOGE

–          Tiho bodi in jej!

–          Usta so za žvečenje, ne za govorjenje!

–          Kaj misliš, zakaj ima stol štiri noge? Ne zibaj se!

–          Kar si začel, pojej do konca.

–          Prihrani si čokoladni preliv za konec!

–          Nehaj se igračkati s hrano!

–          Kar postrezi si, kaj te briga za druge!

–          Če tega ne poješ, ne boš smel na igrišče.

–          Mama bo vesela, če boš vse pojedla.

–          Če ne poješ vsega, ne bo Dedka Mraza.

–          Če tega ne boš pojedla danes, boš nadaljevala jutri.

–          Nisem slišala, da si se zahvalil za hrano.

–          Priden fantek!!! Vse si pojedel!

–          Ne govori s polnimi usti.

–          Vzemi še – kaj ni bilo dobro?

–          Kar jej – imamo še.

–          Ti samo lepo jej! Drugače ne boš zrasel in postal močen kot očka!

–          Je s tabo vse v redu? Hrane se nisi niti dotaknil?

–          Ampak moraš pojesti vsaj malo!

–          Moraš vsaj poskusiti!

–          Tako je dobro, da ti bo gotovo všeč.

–          Če zdaj ne poješ, ne boš smel z nama …

–          Jej lepo!

–          Pohiti že, vsi te že čakamo.

–          Najprej pojej to, potem dobiš sladico.

–          Ne maram … Ta beseda ne obstaja!

–          Ne liži krožnika – to delajo samo opice. In ne peštaj hrane!

–          Če ne boš lepo jedel, boš letel iz kuhinje. Pa jej sam!

–          Nehaj cmokati! Komolce z mize!

–          Utihni in pojej do konca, da boš velik!

–          Ne moreš biti sita, ko si pa pojedla tako malo …
Kako lepo se imamo, medtem ko jemo, kajneda? Ni čudno, da otroci komaj čakajo na čas kosila, uživajo v hrani in se hitro naučijo lepo govoriti z drugimi.

 

 

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja