Ideja vs. človek

Me pokliče in reče: “Mami, a greš jutr z mano na lejtnajtšoping v BTC?”

Instinkt mi vpije, naj rečem ne. Šopinga nasploh ne maram, BTC mi gre na živce in zadnja stvar, ki bi jo rada počela na petek zvečer, je gužvanje in zapravljanje denarja v smrdljivem Cityju. Poleg tega po svojih najboljših močeh zaničujem idejo sodobnega hiperpotrošništva. Edini razlog, da takoj ne rečem ne, je glasek, ki me šepetaje spominja na to, da se z Najo praktično skoraj več ne vidiva. Trinajst let ima. Medtem ko je v šoli, sem jaz v službi, popoldne, ko sem jaz (včasih) doma, je v štali pri konjih, zvečer, ko pride, se pa jaz že odpravljam na kako svojo večerno obveznost. Zadnjič, pred dvema tednoma, mi je neki četrtek popoldne sarkastično siknila: “O, a danes boš pa celo doma?” Skratka, ne vidiva se dosti.

Zato rečem: “Jah prav, če si res želiš. Kaj pa rabiš? Pajkice?”

“Ja, pajkice, pa kako majco. Greva pol jutr, pol ko pridem iz štale, okrog osmih, se zrihtam pa greva.”

“Fak. Se pravi bova šle šele ob devetih v BTC. Đizs. Okej, prav.”

 

*  *  *  *  *  *  *  *  *  *

 

Prižgem avto in speljem izpred hiše.

“Jebemti, Naja, kam medve greva. V ta gnusni BTC, z gnusno musko, gnusnim vonjem, gnusno gužvo … Ni hujšga. In kaj če me kdo vidi, veliko borko proti potrošništvu, neokapitalizmu, krvavemu globalizmu? Jaz pa na Late Night Shoppingu. Đizs.”

Ona pa: “Ne pritožuj se, mami. Bodi rajši vesela. A se sploh zavedaš, da sem skenslala Luano, zato da greva medve. Ne vem, če veš, ampak že dolgo nisva bili nikjer skupaj, sploh pa ne sami.”

 

*  *  *  *  *  *  *  *  *  *

 

Poltretjo uro pozneje sva se izmučeni in izmozgani vrnili domov. Okolje je bilo točno tako gnusno, kot sem vedela, da bo. Od hoje me je bolela kila, od zvokov in vonjev glava, od prizorov vest. Ampak duša – duša je bila pa vesela in zadovoljna. Tam med Terranovo, Newyorkerjem in Burger Kingom sva spet druga drugo spomnili, si pokazali, se opazili, kdo sva. Hvala ji za to. Kljub vsemu.

In medtem ko sem potem na kavču še dolgo desenzibilizirala svoj ubogi prenasičeni živčni sistem, sem se spomnila, kako me je foter nekoč posvaril:

“Ivana, pazi se. Vi, idealisti ste vselej v nevarnosti, da zavoljo ideje pozabite na človeka. Če zaradi ideje pohodiš človeka, ideja ni vredna nič.”

Bila sem kar zadovoljna. Tokrat se mi je tej nevarnosti celo uspelo ognit.

 

 

Ivana Gradišnik

ivana žuga

 

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja