Idila je subjektivna reč

Ponoči mi je frend poslal sms:

Zdele sm se skregu s punco. Zgrozena je bla, d kera neodgovorna je una z otroki, js sm pa branu.

Pomislila sem, še dobro, da ženska ne ve, kaj delam čez dan. 😉

Zvečer sem namreč svoji dve tamali (9 in 13) peljala na premiero prve prave slovenske grozljivke, imenovane Idila.

Zakaj sem ju peljala? Ker imata radi grozljivke in srhljivke, ker imata radi premiere (zastonj pijača in jedača, pa še TV kamere), jaz imam pa tudi iz otroštva same lepe spomine na vse mogoče “odrasle” dogodke, kamor me je s sabo vlačil foter. Kar se filmov tiče, recimo, me je menda že pri treh vzel s sabo na Bilo je nekoč na divjem zahodu, pri petih sem pa bojda z velikim zanimanjem gledala Tatove teles

Ni čudno, da brez pomislekov nadaljujem družinsko tradicijo. To počnemo vsi – tudi tisti, ki iz istih razlogov otrokom ne dovolijo gledati “neprimernih” filmov. Ključno vprašanje seveda je, kaj je za koga “primerno” ali ne.

Vsaka družina ima svoj odgovor. Kar odloča, je to: ali lahko mirne duše in brez slabe vesti stojim za svojo odločitvijo, stališčem? Če ja, bo šlo skozi. Če ne, sem v riti.

 

 

Ivana Gradišnik

ivana žuga

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja