Igrajmo se!

(Piše: Tina Bregant)

Pomen igre
Poskusi z laboratorijskimi podganami so pokazali, da so podgane, ki so živele v »obogatenem« okolju s plezali, predori, vrtljivim kolesom, različno hrano in veliko socialnimi interakcijami, v dveh mesecih pridobile kar 100.000 nevronov več v obeh hipokampusih, ki sta možganska centra, odgovorna za spomin in učenje. Če igranje v spodbudnem okolju tako vpliva na podgane, kakšni so pa torej učinki igre na človekove mladiče-otroke?

Otroci se zelo radi igrajo, ne glede na to, od kod so. Drži pa, da je otrokove igre več v varnem okolju, kjer so osnovne potrebe zadovoljene. Ustvarjalna in raziskovalna igra, često ob gibanju, kar se zgodi praviloma potem, ko otrok usvoji hojo, otrokom omogoča razvoj dopaminskega sistema, ki jim kasneje zagotovi zadovoljno, izpolnjeno življenje ter učinkovito spopadanje s stresom.

Dve- in tri-letniki se zelo radi igrajo tako, da se valjajo po tleh kot mladi kužki. Premetavanje, valjanje po tleh in fizično-interaktivna igra, ki je lahko malce groba, ne pa nasilna, je za razvoj možganov v tem obdobju zelo pomembna. Ob fizični interakciji se sprosti napetost, hkrati pa se v čelnih režnjih možganov sprošča substanca BDNF (Brain-Derived Neurotrophic Factor), aktivirajo pa se tudi genetski mehanizmi nastajanja BDNF. Spodbudi se razvoj možganov, ki tudi kasneje v odrasli dobi omogoča čustveno stabilnost in soočenje s stresom.

Gibanje – prva in osnovna oblika spoznavanja s svetom – in igra sta neločljivo povezana. Z igro, zlasti mislim na gibalno igro, otrok uri in razvija fizične in psihične sposobnosti, usvaja spoznanja o življenju in svetu, si bogati svoje čustveno življenje, razvija in oblikuje svojo voljo in tudi oblikuje svoje obnašanje. Vemo tudi, da so otroci, ki so gibalno spretni in dobro obvladajo različne gibalne veščine, zmožni hitro in dobro osvajati nove, včasih zelo specifične veščine, ki jim olajšajo tudi kognitivni razvoj. Tudi zato je pomembno omogočiti otrokom dovolj raznovrstnega gibanja.

Kako spodbudimo igro?

  • Omogočimo dovolj varen, a še vedno izzivov poln prostor.
    Kaj je dovolj varno? Odvisno od otrokove starosti: za dojenčka so optimalna dovolj trda, čista (ne razkužena!) tla, dovolj velike, pisane igrače iz varnih materialov, ki ne razpadejo na drobne koščke, ampak jih je mogoče polizati in dati v usta. Za triletnika pa je, nasprotno, krasna igrača tista, ki se razstavi na prafaktorje ali pa omogoča gibanje po prostoru, pri čemer je prostor lahko zelo razgiban, poln preprek in skrivališč. Najstnik pa si bo za varen prostor izbral že kar velik in povsem naraven teritorij: pohajkoval bo po mestu, se s čolnom odpravil na sosednji otok ali pa splezal na Jalovec.
  • Podarimo sebi in otroku čas.
    Kakšen čas? Otrok potrebuje dovolj časa, da se prične dolgočasiti, in dovolj časa, da dolgočasenje zapolni z izumljanjem igre, igrač ali uporabe igral. Mi pa potrebujemo čas, da smo mirni opazovalci otrokove igre. Ker lahko igra traja zelo, zelo dolgo, se nam ob tako zanimivi igri ne sme muditi. Lahko pa si tudi podarimo čas za igro z otrokom!
  • Pojdimo ven: na igrala, dvorišče ali v gozd.
    Ustrezno igrišče lahko otrokom nadomesti čas, ki ga sicer preživljajo pred računalnikom ali televizorjem. Zabavna igra, ki spodbuja otrokov motorični in senzorični razvoj, igra z vrstniki ali pa vodena igra z odraslim je neprecenljiva, saj vemo, da so danes otroci zelo veliko časa sami doma, prepuščeni elektronskim igračam. Debelost, nerodnost, nespretnost v medosebnih odnosih pa ne vodijo v optimalen, zdrav razvoj otroka. Z ustreznimi igrali otrokom lahko pomagamo otrokom pri njihovem razvoju.
  • Pojdimo v neznano.
    Občutek, da nečesa ne poznam, malo strahu in vznemirjenja, ki spodbudi stresni odgovor z adrenalinom, spodbudi raziskovanje, ki naše možgane preplavi z dopaminom. Odkritje nas poteši in napolni z ugodjem. Naši možgani obožujejo raziskovanje in odkrivanje, tako pridobivamo nova znanja o sebi in svetu.
  • Igrajmo se v naravi.
    Pesek, kamenčki, voda, svetloba, drevesa in skale nam nudijo vse, kar potrebujemo za dobro igro. Taktilno stimulacijo spodbujamo z igro v peskovniku: igre z avtomobilčki, posodicami, presajanjem rož, gnetenjem testa, barvanjem, igrah z vodo. Gradnja gradov iz peska, nizanje kamenčkov ali gradnja mlinčka so izkušnje, ki urijo ne samo ročne spretnosti, pač pa tudi mišljenje, razvrščanje in načrtovanje. Propriocepcijo vadimo na trampolinu, skakanju čez podrta debla, pri premagovanju ovir, igrah z žogo, plezanjem po vrvi, pomočjo pri nošnji vrečk, potiskanju sesalca. Vestibularne ali ravnotežnostne aktivnosti spodbuja hoja po gredi, guganje, plazenje skozi tunel, plezanje po lestvi. Načrtovanje motoričnih aktivnosti omogoča plazenje po tunelih, labirintih, cestišče za igro z avtomobilčki. Voh in okus treniramo z vonjanjem in okušanjem z zaprtimi očmi. Saj vsi zavohamo dež ali pa pomlad, kajne?
  • Igrajmo se z živimi bitji.
    Lahko se igrate s kužkom ali z muco, zares neprecenljiva igra pa je z vrstniki. Na ta način urimo ne le zgolj telesne sposobnosti, kot npr. pri košarki, pač pa tudi medosebne odnose. Ker smo družbena bitja, pa seveda v dobri družbi tudi uživamo.

Članek je objavljen na spletnem portalu Mercatorjevega Lumpi kluba, v Familylabovem kotičku za starše.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja