Igralno zanemarjeni otroci

(dr. Milan Hosta)
Igralno zanemarjeni otroci so tisti, katerim odrasli ne omogočijo, da se igrajo po svojih vzgibih, da se svobodno prepustijo igri z vrstniki ali z naravo, ne da bi v to aktivno posegali in postavljali omejitve po lastni presoji. Igralno zanemarjeni otroci ne izživijo igrivosti kot temeljne značilnosti otroštva in se kasneje niso sposobni soočiti z odgovornostjo, ki jo zahteva globalni svet v imenu humanosti in se ne razvijajo v osebnost v polnem smislu in zmožnostih, ki bi jim omogočale cvetoče ustvarjalno življenje v cvetoči družbi miru.1. Uvod

Zavedamo se, da živimo v času družbene blaginje in v delu sveta, kjer splošni življenjski standard omogoča najmanj minimalne pogoje za zdrav razvoj otrok. To pa pomeni, da mora vsaka skupnost, ki ima za to materialne in prostorske pogoje poskrbeti za osnovne potrebe članov najmlajše generacije, med katere sodi tudi igra.

Kot odrasli se spominjamo otroških let in zagotovo je vsaj nekaj najlepših trenutkov vezanih na čas preživet v igri z vrstniki. V skladu s človekovim socialnim čutom in organiziranostjo načina bivanja je velika verjetnost, da smo mnogo časa preživeli na bližnjem igrišču z vrstniki, ki so živeli v ožji okolici in s katerimi tudi v dobi odraslega ohranjamo bolj ali manj tesne prijateljske stike. In kot starši otrok se, najprej zaradi lastnih izkušenj in zdrave pameti, nato pa še po strokovni izobrazbi, zavedamo pomena igrišča za zdrav otrokov razvoj tako v biološkem kot socialnem smislu. Kot predstavniki lokalne skupnosti pa se zavedamo tudi nevarnih socialno-patoloških vplivov, ki jih v odnose med ljudi vnaša ideologija individualizma in ultra-liberalizma, kjer se načeloma stvari dogajajo po principu egoističnega varovanja udobja posameznika, ki v duhu potrošnje zaseda vse več javnega prostora in se sklicuje na svoboščine, hkrati pa vse bolj agresivno varuje svoj vse večji zasebni prostor. Pomembne odločitve skupnega dobrega se prepuščajo demokratičnemu dialogu, ki je učinkovit samo pri stvareh, ko gre za jasno mnenje večine, sicer pa je obsojen na pat položaj, kjer nihče ne želi prevzeti odgovornosti, ko se odloča o interesnih prioritetah in vrednotenju med družbenim in zasebnim.

V takšnem pat položaju se je znašla ožja lokalna skupnost, kateri pripada avtor prispevka. Naj za potrebe tega prispevka zadovolji podatek, da gre za Mestno občino Ljubljana – četrtna skupnost Vič. Gre za 30 let staro naselje vrstnih hiš, kjer je z urbanističnim načrtom del skupnih površin namenjen otroškemu igrišču, saj so takratni novi stanovalci bili predvsem družine z majhnimi otroki. V ožjo bivalno skupnost bi lahko prišteli še dve, morda tri ulice, po katerih se dostopa do vrstnih hiš.

Igrišče sredi naselja je dolga leta služilo svojemu namenu, otrokom torej. Zaradi nesrečnega sovpadanja več bistvenih dejavnikov, ki vplivajo na dinamiko skupnosti pa je sedanje stanje igrišča povsem drugačno in bi bilo bolj primerno, če prostor imenujemo ploščad. Najbolj pomemben dejavnik pri stanju igrišča je po našem mnenju prisotnost otrok. Ker so bili priseljeni stanovalci razmeroma homogeni po starostni strukturi, se tudi populacije otrok pojavljajo v pričakovanem generacijskem razmiku. To pa je povzročilo, da je bilo obdobje, ko ni bila dosežena kritična masa otrok, mladostniki pa so iskali bolj športno zadovoljiva igrišča in igrišče uporabljali tudi za večerna druženja predolgo. Drugi dejavnik je relativno hiter prehod iz socialistično-komunitarne ureditve v kapitalistično-zasebno, ki sovpada tudi s politično osamosvojitvijo Slovenije. Pristojnosti javnih služb se skrčijo na zagotavljanje minimalnih standardov in vzdrževanje minimalne strukture, sicer pa se stvari prepustijo samodejnemu uravnavanju interesov znotraj skupnosti same, ki pa ob tem izgubi pomembno točko komunikacijskega in informacijskega središča, kakršno je opravljala lokalna oblast. Odgovornost se torej z družbene ravni prenese na raven posameznikov, ki pa niso vešči novih poti razreševanja problemov skupnosti oziroma ti mehanizmi v obdobju intenzivne menjave družbenega reda še niso zadovoljivo vzpostavljeni.

Sicer že od vsega začetka bolj skromno opremljeno igrišče, ki je premoglo velik peskovnik in klopi, sedaj še tega nima več. Z leti so polomljene deske na klopeh postale tako nevarne, da so jih občani raje odstranili. Peskovnik je postal javno stranišče za hišne ljubljenčke in so ga ob priložnosti zasuli ter spremenili v ličen cvetličnjak. V tem času pa se tudi generacija zamenja, prej otroci, sedaj postanejo starši in kar naenkrat, število otrok je namreč preseglo neko kritično mejo, se pojavi potreba, ki je sicer že nekaj let visela v zraku, po ureditvi igrišča. Menimo, da gre idejo pripisati predvsem spontani komunikaciji mladih staršev, ki so se srečevali med sprehodi po ulicah naselja in bolj po naključju kot sicer tudi na ploščadi zapuščenega igrišča. Skupnost namreč ne more živeti kot skupnost, če se njeni člani med seboj ne poznajo in ne komunicirajo o skupnih potrebah in interesih. V prejšnjem družbenem redu so to funkcijo ohranjala organizirana srečanja ob praznikih ali pa prostovoljne čistilne akcije, na katerih so bili starejši pobuda in zgled mlajšim in je bila delitev vlog ter s tem hierarhija skupnosti jasna. Ne gre za nikakršno nostalgijo po preteklih časih, saj menimo, da nas razvoj pelje na bolje, vsekakor pa lahko vsaj v tem vmesnem obdobju prehajanja med družbenimi vzorci govorimo o krizi živahnosti življenja v skupnosti.

Konvencija o otrokovih pravicah (OZN)
31. člen
Države pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do počitka in prostega časa, do igre in razvedrila, primernega otrokovi starosti, in do prostega udeleževanja kulturnega življenja in umetnosti.

Splošna deklaracija človekovih pravic (OZN)
29. člen
Vsakdo ima dolžnosti do skupnosti, v kateri je edino mogoč svoboden in popoln razvoj njegove osebnosti.

2. Antropološka orientacija

Utemeljevanje temeljnih družbenih vzorcev in oblik bivanja v skupnosti je vselej pogojeno s predpostavkami, s katerimi nezavedno oblikujemo svoj pogled na svet. Zato bi se bilo najbolje nasloniti na kakšen že utemeljen in uveljavljen filozofski sistem, na katerega bi se sklicevali, ko bi naleteli na vprašanja, katerih odgovore ne poznamo. A vendar se odrekamo takemu načinu raziskovanja. Kot subjekti doživljamo svet neodvisno od filozofsko ugotovljenih dejstev in najstev. Iz dneva v dan smo priča skorajda neverjetnim protislovjem, ki so plod človeške narave. Zato je edina sprejemljiva pozicija, pozicija antropološke filozofije, ki sprejema človeka kot nedokončano, samouresničujoče bitje možnosti, ki ga obvladujejo biološki goni in duhovni ideali. Gre za temeljno bivanjsko razpetost, ki se odraža na sto in en način; eni bolj, drugi manj človeku in okolju prijazni.

V temeljnem antropološkem delu o igri, Homo Ludens, je Huizinga poskušal osvetliti socialno funkcijo igre, pri čemer se zaveda paradoksalnosti pojava: »Slednji element, ‘vic igre’, se upira vsakršni analizi, vsakršni logični interpretaciji.« Pričeti razmislek o igri s predpostavko o njeni razprti in nedeljivi celovitosti, ki ne dopušča zunanje racionalne utemeljitve, lahko upravičimo samo v igri sami, saj kot pravi Huizinga, že sam obstoj igre potrjuje nadlogični značaj našega položaja v kozmosu.

Igra ni samo otrokova potreba temveč tudi značilnost. Mar ni ravno sposobnost in sla po igranju tisto, kar dela otroka otroka? Mar si kot starši ne želimo, da bi se naši otroci čim dlje lahko igrali in da bi ji bilo čim dlje prizaneseno s skrbmi sveta odraslih. Mar ne označimo odraslega za otročjega, ravno tedaj, ko se prepusti svetu igre in se ne ozira po nekih kulturnih vzorcih, ki naj bi veljali njegovi starosti primerno. In mar ne gre starostnikom zopet na otročje, ko spoznajo, da jim je življenje dano, da ga uživajo brez preračunljivosti, pred-reflektivno in samoumevno. Igra je nepogrešljivo stanje človekove zavesti, kajti igra je ‘svet zase’. Šele v igri se izkaže vsa človekova pestrost in se izkristalizira otrokova sposobnost soočanja s samim seboj, z drugimi in z naravo.

Vsi vemo, kaj je igra, kako izgleda, kako se je lotiti in kako jo igrati. Filozof Eugen Fink pa nas na grob način prebudi iz te lahkotnosti bivanja z nevzdržnimi vprašanji: Je vprašanje o tem, kar je v sebi nevprašljivo, sploh mogoče? Je igra sploh vredna filozofije? Fink[1] nam hitro zapolni praznino, ki je nastala s temi vprašanji ter nas tako popelje v svojo igro:

»Človekova igra ima svetovni pomen, kozmično transparentnost in je ena najjasnejših podob sveta naše končne tubiti. Ko se človek igra, ne ostaja v sebi, torej zaprtem območju svoje duševne notranjosti, temveč v kozmični gesti ekstatično izstopa iz sebe, in tako smiselno razlaga celoto sveta.«

Seveda s tem še zdaleč nismo izčrpali teoretske vrednosti igre, ki pa nas v tem prispevku ne sme zapeljati predaleč od prvotnega namena. Gre nam namreč za konkretno izkušnjo, katere središčna os je prav igra kot praksa in igrišče kot dejstvo. Teorija pa nam služi le kot opora za utemeljevanje nekaterih argumentov, s katerimi želimo prepričati institucije, ki zastopajo javni interes in tudi prebivalce lokalne skupnosti, v kateri želimo postaviti igrišče, da je to več kot potrebno.

3. Diktatura volje mestnega urbanizma

Sodobno mesto se je rodilo z zrušitvijo obzidij srednjeveških gradov in mestne okolice. Šlo je za premik v konceptu mestne hierarhije, grad kot nekaj vzvišenega in težko dostopnega, v smeri deljenega javnega prostora – mestnega trga, okoli katerega se je mesto širilo navzven. Mestni trg je tako imel vlogo povezovalnega središča, srečališča in izhodišča. Ob industrijskem in tehnološkem razvoju pa je nekje po drugi svetovni vojni zopet mesto začela obvladovati stroga hierarhija, ki jo diktira vladajoča elita z uveljavljanjem svojih interesov. To pa so predvsem interesi proizvodnje, ki prinaša visoko dodano vrednost, udobje pri transportu in potreba po socialni varnosti v smislu zavarovanja pred agresivnostjo nižjih slojev. Lahko bi rekli (Tonucci, 2005), da se je sodobno mesto odreklo funkciji srečališča in sledi popolni separaciji in specializaciji urbanega prostora. Nakupovalni centri so umaknjeni na obrobje mesta, zgodovinski center je namenjen visoki modi in elitnim bankam ter multinacionalkam, za razkazovanja prestižnosti blagovne znamke, predmestja pa so postala spalna naselja. Otroška igrišča so ograjena in posejana na nemoteče in manj zanimive lokacije. Domovi za upokojence naj bi bili oaze miru, umaknjeni od živahnega mestnega vrveža – naj v miru počivajo, preden nas zapustijo.

Separacija in specializacija pa spodbujata tudi potrebo po samozadostnosti urbanih struktur. Nakupovalno središče postaja mesto v malem – se zabavaš, sprehajaš, prehranjuješ, bereš, počivaš itd. Okolice šol postajajo zabaviščni parki in naši domovi vse v enem. Domača kuhinja, domača lekarna, domači kino, domače igrišče, domači avtopark ter sobni fitnes in osebni računalnik, s katerim ohranjamo stik s svetom preko varne razdalje. Dom je postal svetinja, kar je le še en odraz ideologije individualizma in socialnega atomizma. Vsak mora imeti vse, in vsak svoje seveda.

Pomemben dejavnik pri obravnavi naše problematike pa je tudi mestni transport. Avto je danes nepogrešljivo in najbolj učinkovito prevozno sredstvo v mestu. Nudi varnost, hitrost, udobje in zasebnost. Zato se logika mestnega urbanizma vse prevečkrat podreja zahtevam avtomobilskega prometa. To pa je logika odraslega človeka, ki se podreja delovnemu režimu kulture, ki ji pripada in obravnava mesto z vidika delovne učinkovitosti. Zato lahko rečemo, da je avto ne samo fizična temveč tudi strukturna in ideološka ovira, seveda ne edina in ne nepremostljiva, pri zagotavljanju otrokove potrebe po igri. Urbani svet, kot ga potrebujejo odrasli, je daleč od sveta, kot ga potrebujejo otroci. Specializacija ne sme voditi v separacijo, saj se vedno znova izkaže naša temeljna povezanost in soodvisnot, ki navidezno samozadostnot postavi na trda tla. Tu ne gre zgolj za funkcionalno povezanost urbanih struktur, temveč predvsem za nerazdružljivost v socialnem smislu. Kajti, če dovolimo, da se uveljavi samo urbana volja odraslih, potem dobimo mesta brez otrok. Mesta, kjer otroci obiskujejo domači kino in različne ob in po-šolske dejavnosti, ki jih zopet vodijo odrasli. Namesto igre in svobode jim vsilimo športne dejavnosti, kjer ima vse vsaj dvojni smoter vzgojni in zdravstveni. Da pa bi njim prepustili pobudo, da bi jim pustili njihov svet igre, kamor odrasli nimamo vstopa pa je v današnji družbi bogokletno. Kdo ve kakšne vse nevarnosti prežijo za otroškimi igrali in danes pač nimamo časa, da bi lahko tvegali?! Tveganje je za odrasle. Danes je moj otrok samo moj in naj si nihče drug ne vzame pravice da bi ga vzgajal – se šopiri izkrivljena starševska odgovornost ter naivno zahteva, da naj šola zgolj izobražuje. Ker urbana volja misli zgolj svet odraslega, je potem nemogoče, da bi otrok na normalen način vzpostavil svojo avtonomijo, saj prostora za to primanjkuje. Otroci se niti igrati več ne morejo sami. Cesta pač ni igrišče, zelenice in peskovniki pa so žal vse prevečkrat smetišča in stranišča za domače živali. Zdrava pamet potem starše nagovori, da je edina možnost, da otroka vpišejo v kakšen športni krožek ali klub, kjer bodo zopet odrasli odgovarjali za varno in čisto okolje. In tako se zavrti krog totalne potrošnje, v katero smo sedaj potisnili tudi sicer sveto in nedotakljivo otrokovo igro. Če si lahko dovolimo malce cinizma, smo z uvedbo didaktičnih igrač, vzeli še zadnjo avtonomijo otroku, da bi se igral po svoji volji, da bi se po svojih močeh, domišljiji in znanju soočal s svetom okoli sebe. Če parafraziramo Protagoro[2] bi lahko rekli, da smo starši merilo vseh otroških stvari. In zato je upanje, da bomo prepoznali neprijetno resnico, ki nam jo razkriva socialna ekologija in govori o reprodukciji obstoječih moči, tako zelo majhno. Če je že svet otrok in še posebej njihov prostor – njihova igrišča – okužen z voljo odraslega, potem v kratkem ne gre pričakovati sprememb. Oziroma lahko pričakujemo le še dramatične zasuke, kot se to kaže v dramah naravnih katastrof, kjer je edino merilo obravnave narave človekova korist, tako se lahko ob kritični masi igralno zanemarjenih[3] otrok zgodijo tudi socialne katastrofe (pojavnost kroničnih nenalezljivih bolezni, debelost, asocialnost, depresivnost, anksioznost, hiper- in hipo-aktivnost, konfliktna in nasilna soočenja urbanih plemen, obračuni med četrtmi itd.). Igralno zanemarjeni otroci so čustveno nezreli in nepripravljeni na izzive, ki jih zahteva življenje skupnosti. Še tako motorično inteligentni, naučeni vseh možnih spretnosti in športnih iger, »natrenirani« in sposobni doseganja vrhunskih športnih rezultatov, ne morejo nadomestiti čustvenega in socialnega manjka, ki je nastal zaradi pomanjkanja igre v pravem otroškem pomenu besede.[4]

»Zgodi se drugače kot smo mislili, ker smo naredili račun brez gibanja. Zgodi se nujno drugače, ker pri premisleku tega, kar naj bi prišlo, zmeraj spravimo v tek nekaj, na kar nismo pomislili, česar nismo hoteli in česar nismo upoštevali. To se potem z nevarno svojeglavostjo odvija samo od sebe.« (Sloterdijk, 2000: 22)

Račun brez krčmarja je točno to, kar delamo s svojimi otroci, ko jim ne omogočamo, da se lahko na spodobnih igriščih skupaj in samostojno igrajo. Če ne dovolimo naravi človeka, da se razigra v otroški igri, ker je to njen smoter, potem smo lahko prepričani, da se bo poigrala z nami, ko bomo to najmanj pričakovali – v dobi pretirane utilitaristične racionalizacije bivanja, v dobi pretirane resnosti – v dobi odraslega.

Da ne gre zgolj za našo osebno interpretacijo realnosti, temveč za resen problem, ki ga opažajo mnogi, govorijo številne akcije, ki iščejo take ali drugačne načine, da bi otrokom zagotovili prostor, kjer so lahko otroci. Eno takih, v okviru katere poteka tudi primer, ki ga opisujemo, izvaja Zveza za šport otrok in mladine Slovenije, ki je doslej največ poudarka dajala zagotavljanju vsebin na igriščih, sedaj pa razmišlja o zagotavljanju materialnih pogojev, ki so pravzaprav predpogoj za vsebinsko pestrost in nenazadnje omogočajo samozadostnost igrišča, če je le-to dovolj domišljeno postavljeno. Esad Babačič[5], umetnik, novinar in športnik, je v svojih motivih za akcijo ‘Verjemi v svoj koš’ izrazil najbolj temeljne značilnosti igre in njeno socializacijsko moč, hkrati pa oriše današnje stanje duha ulične košarke:

»Pravzaprav, če dobro pomislim, me pred dokončnim propadom, uličarstvom in delinkvenco nista rešila niti pank niti poezija, temveč me je rešila ulična košarka. Cele dneve smo viseli na igrišču, prek košarke sem našel svoj prostor v lokalni družbi. Dandanes ugotavljam, da igramo ulično košarko stari sami, da ni mladih, ki nestrpno čakajo, da bi prišli zraven. […] Kot odmira lepa navada iti ven na basket, odmirajo tudi igrišča.«

Kot propadajo otroška igrišča, tako tudi košarkarska. Morda bi lahko celo malo spekulativno zaključili, da je prav prvo vzrok drugemu. Enostavno otroci ne osvojijo igralne kulture, kulture zapravljanja prostega časa na igrišču z vrstniki, brez staršev. Na igrišču, kjer se vzpostavi samodejna hierarhija, o kateri govori Babačič in zato lahko govorimo, da igra vzgaja in socializira sama po sebi. Vztrajnost, borbenost, samozavestnost, sodelovanje, nasprotovanje itd. so kreposti, ki se lahko zdravo razvijejo le v stiku z vrstniki. Vse to pa so tudi identifikacijski mehanizmi posameznika, ki se mora znati orientirati v družbi, umestiti svoje sposobnosti in interese, se prilagoditi okolju in si prilagoditi okolje. Igrišče je edini način, da lahko to stori varno, brez usodnih posledic, saj ob napačnem ravnanju vse skupaj lahko vzame za igro.

4. Pretirana varnost – medvedja usluga in socialni refleks

Varnost je v današnjem svetu postala politična parola, ki zamegljuje prave probleme, z namenom da vzdržuje stanje stalne vojaške ogroženosti in življenjske napetosti ter dovoljuje razvoj dobičkonosne vojaške industrije bogatih držav. Pretirano izpostavljanje varnosti zamegljuje tudi um politično nezainteresiranih ljudi, ki pa izhaja predvsem iz diktature zavarovanja osebne lastnine v svetu kapitalizma, pri čemer so zavarovalnice razkosale tudi človeška telesa, za katerega posamezne dele zagotavljajo visoke zavarovalne odškodnine v primeru nesreč.

Ideologija razvoja in stalne rasti nas je pripeljala do točke, ko je že skoraj vsak korak tvegano početje. Namreč, živimo v svetu z omejenimi naravnimi in socialnimi zmogljivostmi, mi pa se nismo pripravljeni ustaviti oz. vsaj obrniti smer razvoja navznoter, k sebi, v doživljajsko kakovost bivanja, temveč slepo napihujemo mehurček materialnih dobrin, in pri tem vedno znova upamo, da bo škoda čim manjša, ko se razpoči.

Ulrich Beck, ki okliče sodobno zahodno družbo za družbo tveganja, govori o treh vrstah globalnih nevarnosti. Prva se nanaša na konflikti zaradi “slabin”, ki jih proizvajamo kot drugo stran “dobrin”. Z bogastvom enih pogojujemo revščino drugih. Druga govori o ekološkem uničevanju in tehniško-industrijskih nevarnostih, ki jih pogojuje revščina. Največji okoljski problem planeta je neenakost, in je obenem tudi njegov največji razvojni problem. Paradigmo neenakosti kot jo vidi Beck (2003: 64) »Z blagostanjem pogojeno uničevanje okolja se enakomerno porazdeljuje po celi zemeljski obli, medtem ko se z revščino pogojeno uničevanje okolja kopiči predvsem na kraju samem in internacionalizira šele v obliki srednjeročnih stranskih učinkov,«pa lahko prevedemo tudi na neenakost, ki jo vsiljujemo otrokom, če vsem ne omogočimo igre na varnih in zadovoljivo opremljenih igriščih. Namreč, otroci, ki niso deležni igrivosti igre, a jim starši omogočijo razne dodatne dejavnosti (šport na primer) so vseeno na boljšem kot pa otroci, katerih starši si ne morejo privoščiti, da bi plačali vadnine raznih tečajev, ki predpostavljajo tudi primerno športno opremljenost in kakovostne – otrokom prijazne – rekvizite. Tretja globalna nevarnost pa se nanaša na posedovanje atomskega orožja, ki je ušlo prej strateško strukturirani kontroli pat pozicije velesil.

Morda bi veljalo ob Beckovem razmisleku o družbi tveganja posebej poudariti prvo in drugo nevarnost – nepravično porazdeljeno blagostanje, ki vodi v prepad. Otroci se takih – temeljnih bivanjskih zakonov – naučijo[6] na prevesni gugalnici. Če sta na obeh straneh otroka približno enake teže, potem bo guganje učinkovito. Če je na eni strani težji, potem se da učinkovitost guganja do neke mere nadzirati s tem, da lažji podaljša ročico oz. se težji pomakne bližje previsni točki. Če pa je razlika prevelika potem guganje ni mogoče in od igre ne ostane nič. Tako nekako se točki, ko igra življenja ne bo več mogoča, bliža človeštvo, kjer bogati svet postaja preobilen, na drugi strani pa revni svet preštevilen. Prvi se bo naposled razpočil, drugi pa razsul.

Rizična družba začenja ogrožati vse okoli sebe. Rizična družba začne mobilizirati stvari, za katere sploh ne ve, in so tako prepuščene svoji lastni in neustavljivi dinamiki. Sloterdijk (2000: 32) pravi, da je po svojem bistvu napreden »le tisti ‘korak’, ki ima za posledico povečanje ‘sposobnosti korakov’ To nam polaga na dlan formulo modernizacijskega procesa: napredek je gibanje h gibanju, gibanje k povečanemu gibanju, gibanje k zvišani sposobnosti gibanja.« Kar je bilo videti kot nadzorovani prelom in napredek, se izkaže kot nenadzorovano drsenje v možne katastrofalne okoliščine. In tak je napredek v otrokovi igri, kjer jih odrasli držijo za roko, vodijo čez plezala, jim postavljajo omejitve brez izkušnje tveganja in samospoznavanja ter jih prehitro podredijo abstraktnim pravilom, ki jih iz športnega sveta odraslih nekritično in nepremišljeno prenašajo na otroško igrišče. Že v antiki so ugotavljali, da znanje, ki ni utemeljeno na izkušnji, ni trajno in je neuporabno. Če otrok ne prevzame odgovornosti v svojem svetu igre ter vselej čaka na odraslo osebo, da mu pove kaj sme in kaj ne, potem pač ne moremo pričakovati, da bo v dobi intenzivnega odraščanja, puberteti, znal relativno mirno prenesti nove odnose s svetom, z vrstniki obeh spolov in z družbenimi zahtevami po avtonomnem in odgovornem življenju. Kajti v igri je neuspeh kakršnekoli vrste sicer boleč in uspeh ravno tako ugoden, vendar vse ostane v kontekstu igre in zato le-ta nosi izjemno avto-pedagoško vrednost.

Rizična družba je rizična po svoji funkcionalni vrednosti znotraj celotnega sveta, obrnjena v sebe pa nudi varljivi občutek izjemne varnosti. Biološke potrebe morda še nikoli niso bile tako z lahkoto zadovoljene kot v teh časih. Urbano okolje je okolje, ki nudi tudi socialno zavetje in zagotavlja preživetje v skupnosti. Tako daleč smo prišli, da celo biološki imperativ nadaljevanja vrste postaja stvar racionalne izbire. In v tem duhu je treba razumeti rizično družbo, ki je notranje razslojena. Zaradi totalne notranje varnosti je postala nevarna sama sebi navzven. Sama sebe ogroža kot celoto. Ob tem pa so se kot nekakšen notranji obrambni mehanizem pojavili trendovski adrenalinski športi mladine, ki vračajo, čeprav zgolj navidezno, nekaj pristno naravnega v urbani svet. Gre za zamujeno učenje naravnih zakonov, ki jih otrok lahko predreflektivno osvoji zgolj skozi igro, ki si jo sam izbira in igra takrat, ko je sam ali z vrstniki.

Socialni refleks, ki ga povzroči rizična družba, ko želi ohranjati notranjo integriteto in hierarhijo obstoječih centrov moči, kapitala in politike, obvladuje posameznika na način, ki ga je težko ozavestiti. Kot telesni refleks se tudi socialni dogodi na predreflektivni, samodejni ravni, nad čemer pa lahko delno prevzamemo nadzor z vztrajnim, načrtnim in odgovornim ukrepanjem. Množica posameznikov razvije namreč neko lastno, sinergistično dinamiko, ki diktira določene vzorce obnašanja v smislu socialnega refleksa – če vsi tako delujejo, potem moram tudi jaz ipd. Socialni refleks je pogojen s temeljnimi identifikacijskimi mehanizmi pripadanja skupnosti, ohranjanja družbenega statusa in s tem kapitala vseh vrst (socialni, materialni, intelektualni, emocionalni, motorični itd.). Ker je današnja družba kot celota začela ogrožati samo sebe, je to za obstoječe centre moči poraz njihove razvojne doktrine. Tega pa si po definiciji vladajočega egocentrizma ne morejo priznati in zato, zopet zaradi posedovanja moči, speljejo vodo na svoj mlin tako, da pričnejo razglašati, da nevarnost preži za vsakim vogalom in vsakim igralom. Priča smo upadu telesnih sposobnosti otrok, ki jim ponekod prav na račun varnosti jemljejo ure športa v šoli, češ, da je to lahko nevarno in bodo šole plačevale previsoke odškodnine. Še bolj prefinjeno pa deluje ideologija totalne varnosti skozi samo delo športnih pedagogov, ki se ne poslužujejo nekaterih iger in vaj, ker so potencialno nevarne. Ob tem pa se tudi učenci sklicujejo na svoje pravice, pri čemer ne prvi ne drugi ne upoštevajo dejstva, da pravice predpostavljajo obstoj neke skupnost, ki najprej temelji na dolžnostih svojih članov, šele potem pa se določajo pravice.

Medvedja usluga se dela otrokom na igriščih, ko jih starši, potem, ko je zagotovljeno vsaj minimalnim standardom varnosti, še vedno držijo za roke. Dejstvo je, da se otrok sam od sebe redkokdaj loti premagovati oviro, ki ji ni kos. Mnogokrat smo starši tisti, ki si želimo, da bi otrok splezal do najvišje letve na lestvi in hodil po ozki gredi, ki je za pol njegove telesne višine nad tlemi. Živalski svet je živi dokaz, da se v igri spoštujejo meje, ki jih telo samo prepozna. Gre za instinkt. Zavest o sebi je hkrati tudi razvijajoča se zavest o svojem življenjskem prostoru in ta se širi koncentrično, brez preskakovanja razvojnih faz. Dvoletni otrok se pač ne more igrati iger, ki zahtevajo partnerski odnos in razumevanje delitve vlog, triletnik ima morda še premalo razvito muskulaturo nog v razmerju do telesne teže, da bi lahko preskakoval ovire itd. in jih tudi sam od sebe ne bo. Otrok se bo po svoji volji vselej lotil izzivov, ki ga najprej sploh izzovejo, so zanimivi, in izvedljivi. Če je naloga[7] prelahka ali pa pretežka, potem lahko sklepamo in tako govorijo tudi raziskave (Allen, Bekof, 2005), da se bo otrok umaknil in bo poskušal drugače in drugje. Če pa bo otrok pretirano nadzorovan, bo odgovornost za svoje početje preložil na odraslo osebo. Dobronamerno varovanje pred potencialnimi padci, odrgninami in morda celo zlomi, če je pretirano, vodi ravno v svoje nasprotje. Tak otrok preskakuje naravni razvojni tok, se ne uči na podlagi izkušenj, negativnih in pozitivnih, ne razvije občutka za svoje telo, ne umesti se dobro v svet in ko odraste, ni usposobljen za samostojno življenje in sprejemanje odgovornosti. Dobronamerno varovanje in izguba nenadzorovanega intimnega prostora otroške igre deluje kontraproduktivno na varnost samo. Efekt »zavijanja v vato« se izkaže za enega najbolj škodljivih vzgojno-socializacijskih ukrepov.

Spoznavna dialektika predpostavlja nevarnost, če želimo prepoznati in izkusiti varnost. V kolikor pa si družba, ker naravno to ni več mogoče, želi zagotoviti, da posamezniki ovrednotijo varnost visoko, jo cenijo in ohranjajo, mora zagotoviti prostor, kjer bodo otroci izpostavljeni navidezni nevarnosti, ki so ji sami kos. To je največ, kar smemo odrasli prispevati k otroški igri. Sicer pa jim pustimo prostor, kjer so lahko takšni kot so – igrivi in živahni. Ne onesnažujmo ga z našimi pravili, saj vidimo, kam so nas pripeljala. V slepi želji po varnosti, bomo otrokom predali svet v največji negotovosti.

5. Propad otroškega igrišča

Ob zelo široko nastavljenem kontekstu naše problematike, se bomo v drugem delu posvetili povsem konkretnemu problemu majhne skupnosti. Pri razumevanju in interpretaciji problematike se torej naslanjamo na antropološko odprtost človekovega bistva, protislovnost človeške narave in ne-umnost fenomena igre. Ob tem ne smemo pozabiti na urbano voljo, ki služi odraslim, mobilnim in predvsem produktivnim posameznikom ter na vpetost v sodobne ideološke paradigme zahodne kulture.

Igrišče, ki je propadlo, ker ni bilo nikogar, ki bi se zavzel zanj v imenu otrok, je simbol degenerirane družbe, ki ne vidi dlje od potreb generacije, ki ji pripada. Starši, katerih otroci so prerasli igrišče, niso imeli več potrebe, da bi ga vzdrževali. Glede na generacijsko homogenost naselja je to nekako pričakovano. Ni pa pričakovano, da se ne ohranja pri življenju niti najmanjša igralna funkcija[8] prostora, saj je bilo vselej prisotnih nekaj otrok primerne starosti.

Da še malo bolj razčlenimo dejavnike, ki so pripomogli k pospešenemu propadu igrišča, naj navedemo še nekaj dejstev. Igrišče je že od vsega začetka zelo skromno opremljeno. Pravzaprav je bilo edino igralo velik peskovnik, ki je resen izziv le za predšolske otroke in nekaj klopic za starše. Zato so se otroci, ki so kmalu prerasli igrišče, znašli po svoje in med klopcami ali v rob peskovnika brcali žoge. Ko tudi to ni bilo več dovolj, so igrali nogomet na zelenici, za gol pa so služila kar debla dreves oziroma grmovje. Ker so prve hiše preblizu, je seveda nastal medgeneracijski konflikt. Nekomu lepo okrasno grmovje je bilo drugemu bolj slaba, a zadovoljiva stativa. Pa tudi to bi še šlo, če žoge ne bi letele preblizu oken ali pa preko rož posajenih pred vhodi v stanovanja. Ne bomo se spuščali globlje v podrobnosti. Menimo, da je dosežen namen, da opozorimo na pomembno osebno vpletenost protagonistov zgodbe o propadlem igrišču, saj ima to močan vpliv tudi na možno razpletanje in rešitev samo.

Kljub nezadostnosti igrišča, so se otroci igrali naprej. Na veselje vseh so se umaknili na drugo stran naselja, kjer je širok travnik z majhnim gozdičkom. Pred njim pa še parkirišče, ki je potem kar lepo število let bilo center družabnega življenja. Na dovozni cesti si je namreč takrat najstarejša mladina narisala črte za tenis igrišče, malo mlajši so si postavili rampo in bmx poligon, drugi pa so se bolj navduševali nad košarko, saj so straši postavili čisto pravi koš ali pa nad nogometom na omenjenem travniku. Center pozornosti je bil torej premaknjen od središča naselja na obrobje. Tako nekako kot se stvari dogajajo v mestnem središču.

Pota razvoja so pač nanesla, da je ostal koš edina igralna točka, pa še tega je neki jezni sosed neke noči požagal. Takrat, ko sedaj kot uporabniki gledamo nazaj, bi morali takoj postaviti novega, pa nismo bili sposobni dogovora in je umrl še zadnji nosilec družabnega življenja. V vednost naj povemo še to, da je bilo igrišče na križišču, ki vodi na parkirišče, pa to ni nobenega pretirano motilo, saj je bilo število avtomobilov veliko manjše, kot je danes.

Drugi pomemben dejavnik je že omenjena zamenjava družbeno-političnega sistema. Lokalnim skupnostim je bila podeljena večja mera avtonomnosti, kar pa je pomenilo le to, da se razprši odgovornost do te mere, da se nihče več ne počuti odgovornega za prostor, katerega si zasebno ne lasti. Javni prostor je tako prepuščen na milost in nemilost njegovim uporabnikom. Pri tem pa v soseščini zraste več nakupovalnih in obrtnih centrov, ki pritegnejo vso pozornost, saj so najprej znak nove kulture nakupovanja in nato dokaj hitro nove kulture bivanja in s tem tudi organizacije prostega časa. Prej občasne četrtne veselice, se premaknejo v visoko kultivirane prireditve v nakupovalnem centru. Nekdanji peskovnik sedaj zamenjajo trgovci, ki sredi istega nakupovalnega središča ponudijo igrišče. Če imaš srečo, naletiš celo na varuške otrok. Sicer pa na teh igriščih prevladujejo varuhi igrač, ki ti takoj vbijejo v glavo, ti pa potem svojemu otroku, da so igrače tu zato, da se jih otrok do sitega nagleda, igra pa naj se potem doma, in ti pokažejo, kje jih lahko kupiš po izredno ugodni ceni. In, kakopak, ugotoviš, da bo čez dva meseca tu že miklavž, čez tri pa dedek mraz, se jim zahvališ za prijaznost in popust ter čas, ki so si ga vzeli za tvojega otroka, ki bi se sicer najbrž igral kje zunaj, izpostavljen vsem vremenskim vplivom in nevarnostim, ki prežijo v naravi. No, doma ugotoviš, če sploh, da si spet sodil po sebi, in da na ta način porabiš najmanj energije, ki jo po službeni dolžnosti skrbno usmerjaš v produkcijske sile; kajti igra otroka je golo zapravljanje časa, saj se mi ob tem ne igramo.[9]

Igrišče, ki je bilo najprej umaknjeno iz centra pozornosti, nato pa je za nekaj časa postalo skorajda nevidno, se je ob naraščajočem številu mlajših otrok zopet pokazalo. Žal pa se je pokazalo v vsej svoji bedi. Ne gre samo za bedo materialnega propada, temveč za razkritje družbene bede, ki se je ujela v birokratske mehanizme, kot se lovec ujame v past, ki jo je nastavil divjadi.

6. Rehabilitacija igrivosti

Žoga je magija.
Je magnet, ki do trde teme vleče energijo iz mladih teles.
Nas provocira in cel svet ji odgovarja; jo vedno znova brca in meče.
Ona pa skače od veselja.

Igrišče, okoli katerega se je zavrtela naša misel in nas igrivo ponesla okoli sveta, se nam zdaj kaže v popolnoma drugačni luči kot v uvodu. Veliko bolje razumemo stanje in okoliščine ter tudi pomen igre za otrokov in družbeni razvoj. Prav zato pa smo še toliko bolj nestrpni do obstoječega stanja in kličemo k ukrepanju oziroma ukrepamo sami.

Glede na navedene okoliščine bi bilo skrajno neprimerno, če bi za propad igrišča v naši lokalni skupnosti obsodili kogar koli. Gre za splet družbeno-političnih okoliščin, generacijske homogenosti skupnosti, neizražene potrebe nekritične mase otrok oziroma njihovih staršev in spremembe stila urbanega življenja, kjer tudi prosti čas postane čas, ki ga je treba koristno preživeti. Seveda pa s tem ne mislimo lokalnega prebivalstva razbremeniti odgovornosti, ki je najprej njihova, in šele nato lahko govorimo o družbenih okoliščinah, socialnemu refleksu ter patologiji preživljanja prostega časa.

Pri razkrivanju motivov za vzpostavitev otrokom primernega igrišča se ne umikamo osebnim interesom avtorja prispevka. Vsekakor pa gre poleg osebnih tudi za širše interese življenja v skupnosti. Nikakor ne gre zamenjevati psihološkega egoizma, ki pravi, da vsi motivi izhajajo iz posameznikovih potreb in se tudi vselej vračajo k zadovoljitvi le teh, z iskreno empatijo, ki v imenu otrok nastopa v svetu odraslih. Seveda gre vselej za motive, ki izhajajo iz posameznika, ni pa nujno, da so usmerjeni nazaj k njemu. Nam gre predvsem za vzpostavitev igrišča, ki bo v prvi vrsti zadovoljilo potrebe po igri otrok, sekundarno pa bo imela skupnost od tega še mnoge koristi, ki jih vseh niti ne moremo predvideti. Prepričani smo, da se bo našla tudi kakšna pomanjkljivost in zgodila kakšna škoda, vendar to ne pomeni, da bi otrokom smeli odreči pravico do dostojne igre. Ob tem pa imamo lahko v političnem smislu pred seboj vselej utilitarne vrednosti igrišča, ki nas kot občane zavezujejo, da ukrepamo v dobro skupnosti.

6.1. Nazaj na igrišče

Nazaj k naravi, bi lahko dejansko veljalo tudi za klic otrok, ki so ostali brez igrišča. Otrok brez igrišča je otrok brez otroštva. To so bile glavne misli, ki so nas napeljale na idejo o postavitvi igrišča, na katerem smo vsaj del otroštva brezskrbno preživeli. Ob zavedanju, da se lotevamo socialno izjemno občutljive problematike naselja, ki bo zagotovo razburkalo mirno, pasivno, življenje skupnosti, smo se zadeve lotili izjemno previdno. Najprej smo seveda potrebovali nekoga, ki bo lahko prevzel vlogo idejnega vodje, bo komuniciral z vsemi vpletenimi stranmi, tudi tistimi, ki bodo nasprotovali spremembam, bo premogel dovolj entuziazma in vidi tudi do cilja. Poleg tega pa, ker je ideja zrasla na zelniku avtorja prispevka, je vsaj prvi korak moral biti storjen s te strani.

Prva naloga je bilo zbiranje vtisov in stališč drugih staršev otrok v soseski. Pravzaprav sem jih kar postavil pred dejstvo, da smo pač mi tisti, ki moramo prevzeti odgovornost za svoje otroke in da je tako stanje igrišča nevzdržno. Ob tem pa sem jim na kratko predstavil idejo, kako bi morda lahko prišli do nekaj sredstev za igrala. V bistvu je bil ta del naloge še najlažji, saj so vsi po vrsti prikimavali ideji. Drugi korak je bil skupno srečanje vseh prebivalcev treh ulic, katerih otroci gravitirajo na omenjeno igrišče. Torej gre za povabilo na javno srečanje sostanovalcev, ki tega načeloma ne prakticirajo že nekaj let, desetletij. Tako sem predpostavljal, da je tovrstna kultura malo zarjavela, hkrati pa so ljudje vajeni sestankov v delovnem okolju in s samo izvedbo ne bi smelo biti težav. Problem bi se lahko pojavil v premajhnem številu prisotnih in pri neučinkovitosti dogovarjanja. Pri tem pa sem upošteval tudi to, da gre za prvi pomemben korak v vsej zgodbi. In ker gre za otroke, pričakovali pa smo tudi nekaj nasprotovanj s strani tretje generacije, je bilo jasno, da jih moramo vključiti v dogajanje že na začetku. Tako smo vabilo napisali v imenu otrok. Naj bodo otroci tisti, ki nas vabijo na soočenje, in otroci so bili tisti, ki so vabilo raznesli po stanovanjih omenjenih ulic. S to gesto smo poudarili medgeneracijsko soodvisnost, hkrati pa smo želeli biti provokativni, da bi se predvsem čim več prebivalcev ulice, na kateri leži igrišče, udeležilo srečanja, in to nam je tudi uspelo. Kot bistveni učinek sestanka je treba izpostaviti naknadno zbrana soglasja večine stanovalcev te ulice, da podpirajo ureditev igrišča, tako da bo primerno za otroke.

Za potrebe delnega zapisa o naporih in ovirah, ki so pred skupnostjo, če želi postaviti igrišče, naj to zadovolji.[10]

Zadeva je sedaj na točki, kjer gre za nabor materialnih sredstev. Tu zagovarjamo stališče, da morajo javne institucije podpreti učinkovito civilno pobudo mladih staršev in tako prevzeti svoj del odgovornosti. Če tega ne storijo, se postavi vprašanje smiselnosti in učinkovitosti le teh, kar lahko še bolj pasivizira že tako nizko kulturo javne civilne pobude v Sloveniji. V najslabšem primeru, če nas nobena institucija ne podpre v naših prizadevanjih, bomo organizirali zbiranje samoprispevkov in postavili igrala, ki bodo v dosegu zbranih sredstev, kar pa bi najverjetneje pomenilo, da bodo igrala skromna in namenjen uporabi le določene starostne skupine otrok.

Igra namreč nikoli ni zgolj igra.

* * * * *
Dr. Milan Hosta je asistent stažist za področje filozofije športa na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za šport. Med drugim zavzeto deluje tudi v Zavodu za fair play in strpnost v športu ter Društvu astma in šport, kjer se na svojski način srečujejo z otroki in starši.

* * * * *

Opombe:

[1] Fink, 2003: 245

[2] Človek je merilo vseh stvari …

[3] Igralno zanemarjeni otroci so tisti, katerim odrasli ne omogočijo, da se igrajo po svojih vzgibih, da se svobodno prepustijo igri z vrstniki ali z naravo, ne da bi v to aktivno posegali in postavljali omejitve po lastni presoji. Igralno zanemarjeni otroci ne izživijo igrivosti kot temeljne značilnosti otroštva in se kasneje niso sposobni soočiti z odgovornostjo, ki jo zahteva globalni svet v imenu humanosti in se ne razvijajo v osebnost v polnem smislu in zmožnostih, ki bi jim omogočale cvetoče ustvarjalno življenje v cvetoči družbi miru.

[4] Kar se sicer izkaže za nov izziv športni znanosti, ki na ta račun izvaja mnoge programe telesne, socialne in ekonomske rehabilitacije odsluženih športnikov in se ne zmore kritično obrniti sama k sebi in ne želi postaviti pravih vprašanj.

[5] Babačič: Delo, Sobotna priloga intervju (28. oktober, 2006)

[6] Gre za izkustveno, predreflektivno učenje, ki se globoko zapiše in prepozna kot intuitivno znanje zdrave pameti.

[7] Govorimo predvsem o motoričnih nalogah, ker je namen prispevka ovrednotiti pomen otroških igrišč, kjer mnogo igral temelji prav na motoričnih spretnostih in telesnih sposobnostih.

[8] Prostor (zanemarjeno igrišče) je dovoljeval igro na način, kot jo dovoljuje vsaka zelenica ali betonska ploščad in nič več od tega. Zato govorimo o namenski igralni funkciji.

[9] Tako čas, ki ga preživimo tako, kot si želi otrok, mimogrede postane obveznost, ki jo primerjamo z drugimi obveznostmi, navadno delovnimi in je v skladu s prevladujočo kapitalistično ideologijo takojšnje koristi a-priori poražen.

[10] Eden od namenov prispevka je arhivizacija metodologije pristopanja k reševanju konkretne problematike.

* * * * * * * * * * * * * * * *
Viri:

1. Allen, C., Bekoff, M. (2005). Animal play and the evolution of morality: An ethological approach. Springer Science, Topoi 24: 125-135

2. Babačič, E. (2006). Mohameda Alija sem ljubil, kot da bi bil Jugoslovan: Intervju Valentina Plahuta Simčič. Delo, Sobotna priloga 28. oktober 2006: 28-29

3. Caillois, R. (1965): Igre i ljudi: maska i zanos. Nolit, Beograd

4. Fink, E. (2000). Igra kao simbol svijeta. Zagreb: Demetra

5. Strehovec, J. (2003). Teorije igre pri Johanu Huizingi, Rogerju Cailloisu in Eugenu Finku. Študentska založba: Knjižna zbirka Koda

6. Tonucci, F (2005). Citizen Child: Play as welfare parameter for urban life, Topoi 24: 183-195

7. Združeni narodi (1948). Splošna deklaracija človekovih pravic

8. Združeni narodi (1989). Konvencija o otrokovih pravicah

Trackbacks/Pingbacks

  1. Playness | Igralno zanemarjeni otroci - […] Originalna študija primera je bila napisana za utemeljitev akcije Mestne občina Ljubljana, da uredi zanemarjena igrišča. Ena od sosesk,…

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja