Iskanje izgubljenega časa

(Irena Samide)

»Mami, a ni to hecno,« je zadnjič pred rdečo lučjo na semaforju razglabljal naš mali filozof. »Če stojiva pred semaforjem in se nama mudi v šolo, se nama zdi ena minuta zelo dolga, ko pa igram nogomet, je takoj mimo.«

»Res je,« sem se nasmehnila, »kako je to mogoče?«

»Ne vem. Najbrž zato, ker takrat, ko igram nogomet, ne mislim na to, kako čas teče.«

Kako preprosto zveni. In še kako prav ima. Katere so bile najdaljše minute v mojem življenju? Zagotovo tistih 2-krat po 5 minut, ko sva skupaj z Janijem stala pred vrati otroške sobe, v kateri se je drl sedemmesečni Val. Ker nisva hotela imeti »razvajenega otroka« in se nama je zdelo, da »nič ne spi« in da ga morava »vzgojiti«, sva se odločila, da ga po tisti znameniti zloglasni metodi »navadiva na samostojno spanje«. Otrok se je jokal, nama pa se je pred vrati sobe trgalo srce. Kot uročena sva strmela v veliko stensko uro v predsobi. Sekundni kazalec se je obiral kot še nikoli. Čas se je dobesedno ustavil, otrok pa je jokal. Še štiri minute. Otrok je jokal, vpil. Še tri in pol. Otrok je jokal, vpil, hlipal, tulil. Še tri minute. Postajalo je nevzdržno. Ko sem po 5 minutah planila v sobo, so mi po licih lile solze.

Pa vendarle sem vso 5-minutno torturo ponovila še enkrat. Zaradi … česa že? Principa? Prepričanja? Praznoverja? Še danes me, ko se spomnim tega poskusa, zbode pri srcu kot puščica, in ne, nisem ponosna nase. Jani je zamrmral nekaj v smislu, da pišejo tovrstne nasvete ljudje, ki očitno nimajo otrok, in brez velikih besed in dogovarjanj sva sklenila, da je eksperimentov konec. Danes Val spi rad in veliko, še vedno pa se za lahko noč močno stisneva. In jaz si samo želim, da bi to trajalo čim dlje, ker čas nezadržno beži.

Danes, tukaj in zdaj, doživljamo »dobre, stare čase«, o katerih bomo čez deset let nostalgično sanjarili. Vsak dan znova delamo načrte, kako bomo preživeli čas s svojimi otroki, jih naučili tega in onega, se valjali po snegu, spuščali po toboganih, … Potem pa gremo z otroki na sonce, v mislih pa se sprašujemo, kaj vse bi lahko v tem času naredili za službo.

»Mami, mami, a veš, kaj smo danes delali v šoli?« me sine prekine med razmišljanjem. »Mhm,« odsotno zamrmram. »Ne, ne moreš vedeti. Zakaj praviš mhm, če pa me sploh ne poslušaš?« me razkrinka. In prav ima. Nato počepnem k njemu in se mu opravičim ter se na dolgo in široko pogovoriva. Najprej o tem, zakaj so mamice včasih v mislih odsotne in si tega nočejo priznati, potem pa še o njegovem dnevu. Zakaj ne izkoristimo časa takrat, ko ga imamo, in zakaj ga prestavljamo v nedoločljivo prihodnost? Potem pa gledamo napol odrasle otroke, ki nam ne pustijo več do sebe, odtujene partnerske zveze in ugasla prijateljstva ter se tepemo po glavi, zakaj vsega tega nismo videli že prej.

Včasih, ko še nisem bila zavozlana v družinske vezi, sem iskreno verjela priljubljenemu reku zaposlenih staršev, da ni pomembna količina časa, ki ga preživimo z otroki, temveč kakovost. Da je lahko pol ure, ki jo posvetiš otroku, več od celega dne. Hmm!? Kaj sploh pomeni kakovostno preživljanje časa? Morda čas, ko se z otrokom igraš in mu prebiraš knjige? Kaj pa čas, ko se zjutraj pripravljaš za odhod v vrtec ali šolo, ko popoldne presajaš rože ali ko zvečer kaj premlevaš? Za dozorevanje so potrebni tudi konflikti in slaba volja, iz dolgočasja se rodi ustvarjalnost, kakovostnega časa pa ne moreš priklicati na ukaz. Najstniki pa so sploh poglavje zase.

»Kako je bilo v šoli?« vprašam 14-letnika, ki takoj vklopi avtomatski odzivnik: »Dobro.« Avtomatsko vprašanje, avtomatski odgovor. Da odprejo svojo školjčno lupino, da zmehčajo svoj oklep in spustijo iz sebe »plaz« besed, izmed katerih starši počasi izluščimo prave besede, je potreben čas – tudi na prvi pogled izgubljeni čas, ki neopazno spolzi med prsti.

Včasih imam občutek, da je čas moj najhujši sovražnik, ki preži name, me zasleduje in mi krade najdragocenejše. Za vsako novo leto si zaželim, da bi bil dan vsaj tri ure daljši. A na tihem vem, da časa nikoli ne bo več, kot ga je, zato se skušam spoprijateljiti z mislijo, da je čas le naš spremljevalec, ki nas spominja na to, da moramo užiti vsako membrano svojega življenja in zdaj izkoristiti uro, ki nam bije.

* * * * * *

Kdo smo mi?
Prvošolec Val, bodoči nogometni zvezdnik, filozof in mamina maza. 14-letni »pastorek« Maj, ustvarjalen zlasti v poznih nočnih urah, sovražnik juter. Moj Jani, ki prav tako ne mara juter, zato pa toliko bolj (stare) slike in stare radie. In jaz, večinoma optimistična germanistka, ki nezadržno plovem proti obdobju 40+.

* * * * * *

Članek je bil objavljen marca 2009 v reviji Ringarajine iskrice.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja