Jaz sem jaz!

(Simona Iglič)
Ljudje se opredeljujemo skozi poklicno identiteto, družinski status, posebne sposobnosti, ki jih premoremo, zanimanja, ki jih gojimo. A le malo je takih ljudi, ki vedo, kdo so, če odvržejo vse »predstavitvene simbole«.Kako težko je odgovoriti na eno izmed temeljnih eksistencialnih vprašanj: Kdo sem jaz? Otroci nekega vrtca so v svoji dramski igrici nanj odgovorili takole:

“Jaz sem jaz! Nič več in nič manj! Vem kaj mi je všeč in česa ne maram.
Vem kaj me jezi in kaj straši. Vem, kdaj sem žalosten in kdaj vesel. Vem, kaj me zanima in kaj mi je odveč. Vem, kdo mi je všeč in kdo je zame preveč.
In tukaj v gozdu imam mir in čas, da se vsak dan vprašam odkrito naglas: sem jaz še vedno jaz?!
Jaz sem jaz, nič več in nič manj, otroško razigran, sebi predan. Unikaten, enkraten, poseben, čudovit. Po svetu hodim in puščam sledi, nevidne in vidne, se mi zdi!”

Veliko je poti do odkrivanja svojega jaza. Tiste direktne, ki ti zarežejo v srce. Pa dolge in zavite poti, ki se zdijo brez konca in kraja.

Odrasel človek (star nad 30 let, ki je v partnerski zvezi vsaj 10 let) naj bi imel pred seboj še dobrih 10 let poti do svojega Jaza. In še to le v primeru, da zavestno stopa po tej poti. Ja, tako dolgo traja in tako dolgotrajne in globoke odnose zahteva stopanje v stik s samim sabo.

V zvezdah je zapisano
V sodobnem času radi posežemo po še enem pripomočku, ki nam pomaga razkrivati, kdo v resnici smo. Prav hlastajoče smo pograbili po njem. Kar je dober znak; to pomeni, da razmišljamo in si zastavljamo to pomembno vprašanje.

Tako je npr. v igralnici nekega trgovskega centra mamica z nasmehom glasno komentirala vztrajnost in zagnanost male deklice, ki ni in ni hotela z igrala domov: »Naša mala škorpijonka, ne bo popustila, to pa ne«.

Mamica je posegla po astrološki razlagi, da je lažje sprejela eno hčerinih srednje prijetnih lastnosti. Verjetno v več situacijah preslika lastnosti svojega otroka v lastnosti zodiakalnih znamenj. In potem pomirjena ali razdražena sčasoma sprejme svojega otroka; kot občutljivega rakca ali pa trmastega bikca.

Vsi si želimo spoznati svojega otroka. In kako čudovito je to sprva. Kar ne nehamo zreti v malega človečka; pa naj si naredi karkoli, mi smo tam in ga opazujemo!

Notranji dialog

Zatakne se takrat, ko opazimo stvari, ki nam niso najbolj pogodu. Npr. ko fantek ni dovolj »fantovski«, ko deklica ni tako družabna kot mama ali pa otrok ni motorično spreten kot vsa družina poprej in podobno.

Pa vendarle je pred nami nekaj čudovitega, ko nastopi trenutek nesprejemanja svojega otroka. Trenutek, ko se zazremo vase in se vprašamo:
Zakaj me tako zelo moti, če moja deklica npr. ne mara biti v središču pozornosti?
In dialog s samim s sabo se lahko prične.
Sem jaz kot odrasel rad v središču dogajanja? Če ja, je to nekaj, kar čutim že od malega; ali je to nekaj, v kar so me potisnili starši, jaz pa sem le sledil, ker sem verjel, da tako mora biti?
Če ne maram biti center sveta, zakaj potem ne morem sprejeti, da tudi moj otrok noče biti? In podobno …

Ko spoznavamo svojega otroka, lahko na novo spoznavamo tudi sebe. Če si le upamo. Nerazmišljanje in pretvarjanje sta dobra podlaga za masko, ki zakriva naš pravi obraz. In nekateri ljudje je ne bodo nikoli sneli, maske namreč. Življenje se jim bo izteklo, ne da bi spoznali ključno osebo svojega življenja – samega sebe.

Samospoštovanje – protiutež pretvarjanju
Samospoštovanje je notranji občutek pomirjenosti s seboj. Samospoštovanje ni nadutost, polnost samega sebe zaradi številnih spretnosti in sposobnosti, ki si jih razvil. Samospoštovanje je spoštovanje sebe kot takega; svojih občutkov, misli, načina delovanja, potreb, želja, hotenj, in nima nič opraviti s tem, da smo poklicno uspešni ali izjemni na posameznem področju.

Zdravo samospoštovanje nam pomaga, da se lažje in hitreje rešimo iz težkih življenjskih situacij; da vedno znova najdemo sebe; v množici prijetnih in neprijetnih doživetij.

Do približno 2 leta otrokove starosti naredimo starši veliko koristnega za razvoj otrokovega samospoštovanja. Opazujemo, spoznavamo, odkrivamo svojega otroka; kaj mu je všeč, kaj ga vznemirja, kaj mu godi, kaj ga straši. In mu sledimo. Dokler se nam ne zazdi, da je prišel trenutek, ko mora otrok začeti slediti nam; saj ga je namreč treba vzgojiti! Pri nekaterih starših se proces poseganja po različnih »vzgojnih metodah«, ki narekujejo, kako in kaj je dobro za otroke (otroke nasploh, kot bi bili vsi eno in isto bitje), začne že zelo zgodaj.

Tako npr. vztrajamo pri samostojnem spanju v otroški posteljici, čeprav otrok kriči že dve uri in prosi, da ga objamemo. Ali pa vztrajamo pri dojenju na tri ure, čeprav nam otrok jasno sporoča, da ni lačen in ne bo lačen še vsaj 2 uri.

Vsi se rodimo z zrncem samospoštovanja. Od trenutka, ko pridemo na svet, namreč vemo, kdaj smo zaspani, kdaj smo lačni, kdaj nas je strah, kdaj smo pomirjeni.

Pred kratkim me je prijateljica na družinskem izletu v nekem trenutku (primernem za dopoldansko malico) vprašala; »Je Mia (moja hčerka) lačna?«
Pa ni dosti manjkalo, da bi ji odgovorila z da ali ne. Vendarle mi je še pravi čas zacingljalo v glavi: »Kako neki pa naj jaz sploh vem, ali je ona lačna?!«

Ali pa tale klasična, ko otrok pade in ga tolažimo »saj ni hudega, ne jokat, bo hitro dobro«. Kaj ni hudega, seveda je. Se ne spomnite več, kako peče, ko podrsaš po trdem betonu?

Naloga staršev je, da ne zatiramo naravni razvoj samospoštovanja, s tem da otrokom sporočamo, kako naj se počutijo in kaj naj mislijo v določenem trenutku. Kajti samospoštovanje ni spoštovanje volje in izkušenj staršev ter njihove odrasle pameti, ampak spoštovanje sebe. Tisto, kar v danem trenutku si, in ne tisto, kar svet (starši, vzgojitelji, družina, okolica) od tebe pričakuje, da si in da boš postal.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja