Je nezdravo odraščati s samo enim staršem?

(Jesper Juul)

MAMA PIŠE:

Rada bi pokomentirala poglavje v knjigi »Kompetentni otrok«. Pišete: »Kasper pri petih letih ni bil nič bolj ‘preodogovoren’, kot človek neizogibno postane, če živi sam z mamo.« Resnično menite, da je neizogibno, da otrok postane preodogovoren, če živi samo z enim staršem? Kasper je opisan kot preobilen in razdražljiv otrok, ki se tako doma kot v šoli vsakodnevno zapleta v nasilne spore.

Veliko tega, kar pišete, se mi zdi logično. Ves čas se trudim, da bi se pred otroki izražala osebno, in prizadevam si, da bi razvila lastno samospoštovanje. Najbolj od vsega si želim, da bi moji otroci pridobili samospoštovanje. Vendar menim, da je vaše poglavje o samskih starših prekratko, da bi bralci razumeli, kaj v resnici menite. Po eni strani pravite, da preodogovorni otroci dejavno negujejo stike z roditeljem, po drugi strani pa pravite, da je preodogovorne otroke mogoče prepoznati po tem, da so zaprti vase, melanholični in da so radi sami.

Na koncu mi ostaja vtis, da otrok, ki živi samo z enim staršem, nujno postane preodogo voren – in da ima zaradi tega slabo samospoštovanje. Strinjam se, da takšen položaj za otroka ni idealen, vseeno pa mislim, da je poglavje preveč črnogledo. Na svetu je veliko samskih staršev.

ODGOVOR:

Tako neposreden stik z bralci kdaj pa kdaj prinese svež veter. Seveda imate prav, da je poglavje, o katerem govoriva, prekratko in preveč splošno.

Moje trditve v knjigi temeljijo na teoriji in nenazadnje tudi na sodelovanju s samskimi starši – na sodelovanju s samohranilci, ki so med vojnami na Balkanu izgubili partnerje. Zdaj je marsikaj drugače, tako pogled družbe na samske starše kot nenazadnje tudi dejstvo, da nekateri zavestno izberejo tako obliko družine.

Vprašanje o preodogovornih otrocih pa se vendarle ni spremenilo. Tako teorija kot izkušnje v svetovalnici nam kažejo, da otroci – posebej edinci in najstarejši otroci – avtomatično zapolnijo praznino, ki nastane, ko v očetovem ali materinem življenju umanjka odrasli partner. To velja v družinah, v katerih je roditelj sam več let, pa tudi v družinah, v katerih je eden od staršev zaradi dela ali drugih okoliščin veliko odsoten.

Če oče ali mati v takšnem primeru iz otroka naredita svojega zaupnika in ga obremenita z vsemi svojimi čustvi in težavami, to seveda okrepi otrokovo preodogovornost in pogosto neposredno negativno vpliva na kakovost otrokovega življenja. A tudi kadar imata oče ali mati dovolj dobro podporno mrežo in zadovoljujoče življenje, se zgodi isto.

Kaj pravzaprav pomeni, da si preodogovoren? Kakšne posledice ima to?

Nejasna znamenja

Vsi otroci se v zgodnji dobi počutijo odgovorne za položaj staršev in si pogosto nadvse prizadevajo, da bi pomagali, podpirali in nadomeščali. Ker otrokom manjkajo tako izkušnje kot pregled nad položajem, ni vedno lahko videti, da njihovo vedenje pravzaprav pomeni izraz odgovornosti. Gre za otrokovo »socialno odgovornost« – se pravi za odgovornost do drugih in ne za njihovo osebno odgovornost.

Naše kulturne predstave na tem področju so nekoliko protislovne. Po eni strani pogosto prezgodaj zahtevamo preveč socialne odgovornosti, po drugi strani pa se nam otroci smilijo, kadar se čutijo odgovorne za srečo svojih staršev in vse družine.

Kadar otrok odrašča s samo enim od staršev, in to skupno življenje sestavljajo čisto običajni vzponi in padci, se otrok vedno trudi, da bi pomagal, se prilagodil ali »sodeloval«, kot temu sam pravim. Čim bolj se odrasli tega zaveda in je sposoben prevzeti osebno odgovornost za svoje življenje, svoja čustva, vrednote, sanje, meje in tako naprej, tem manjšo odgovornost za odraslega in za njun odnos mora prevzeti otrok.

Otrok ima enake temeljne potrebe kot odrasli – potrebo, da čuti, da ga cenijo ljudje, ki jih ima rad in so mu pri srcu. In tudi otroci to potrebo sporočajo enako kot veliko odraslih. Pripravljeni so žrtvovati svojo integriteto, da bi zadovoljili potrebe, za katere (pravilno ali napačno) čutijo, da jih imajo odrasli ali družina kot celota. Kadar oz. če se zato zgodi, da odrasli na otrokove bistvene potrebe po negi, bližini, priznanju in vodstvu odraslih, ne izpolni, začnejo razvijati »signale« ali simptome, ki jih omenjate v svojem pismu.

Različni odzivi

Otrok, ki npr. zaradi ločitve živi z odraslim, ki se počuti kot žrtev, ki pomiluje samega sebe in ves čas neguje svojo nesrečo ali agresivnost proti bivšemu partnerju, postane bodisi »težaven« ali pa »priden«. Kadar otrok postane težaven, je to psihološko gledano najbolj zdravo – zato ker jasno pokaže, da mu ni dobro. Žal pa se vse pogosteje dogaja, da otrok ne vidijo in ne slišijo ne v vrtcih, ne v šolah, kjer imajo na splošno raje vase zaprte, samouničevalne otroke in mladostnike.

Je preodogovornost na splošno nevarna za otroka? Ne, ne verjamem. Počasi se razvije v značajsko potezo, ki lahko na dolgi rok postane samouničevalna, je pa na družbeni lestvici visoko uvrščena. Za samskega roditelja zato ni nobenega razloga, da bi ga skrbelo, da otroku škoduje. Je pa dobro, da opazujemo, kako preodogovornost vpliva na otrokovo socialno in osebno čilost. Če otrok v svojih prvih dvanajstih do štirinajstih letih razvije osebno odgovornost – se pravi, da je sposoben izraziti svoje potrebe in meje v odnosu do drugih in da se ne podreja kateri koli avtoriteti – ni razloga za skrb. Preodgovornost je napoti razvoju samospoštovanja samo, kadar se zdi na splošno samouničevalna.

Največ, kar lahko samski starši storijo, je:

  • da prevzamejo odgovornost za lastno srečo in si ustvarijo močno podporno mrežo;
  • da otroka spodbujajo, naj verbalno izraža svoje meje in potrebe ter preživi dovolj časa v igri in z dobrimi prijatelji;
  • da so pozorni, da jim otrok ne pomeni smisla življenja – še posebej, ko pride v puberteto;
  • da so potrpežljivi, ko se pokaže, da se je otrok naučil premalo o tem, kako se živi z drugim odraslim človekom v ljubezenskem razmerju.

Vsi družinski vzorci puščajo sledi v značaju in vedenju naslednje generacije. Nobenega razloga ni, da bi vas posebej skrbelo za običajne otroke običajnih samskih staršev, niti za tiste, ki se včasih zapletejo v spor s prevladujočo modernim merilom normalnosti: s prilagojenostjo!

* * * * * *

Kolumna je bila objavljena kot Tema meseca na Lumpijevih spletnih straneh.