Jesper Juul: “Otrokom postavljamo diagnoze zaradi lastnih napak”

Agresija postaja nov in nevaren tabu, meni danski družinski terapevt Jesper Juul. Zato obljublja, da bo svojo novo knjigo posvetil prav tej tematiki. Upa, da mu jo bo kmalu uspelo napisati, kajti veliko potuje in predava po vsem svetu. V četrtek ga je v Kopru poslušalo približno 300 staršev in pedagogov.

“Čigav problem je, če je otrok agresiven?” provokativno sprašuje Jesper Juul. Je otroka, ki se tako obnaša, kdo vprašal, zakaj oziroma na koga je jezen? Po navadi ne, ampak Juul priporoča prav takšen pogovor.

Trend zadnjih let je, da agresivno obnašanje otrok dojemamo kot problem. “To je zelo nevarno,” meni Juul. “Z otroki danes ravnamo tako slabo, kot smo včasih z ženskami. Če je ženska pokazala svoja čustva, so jo označili za histerično in ji predpisali zdravila ali elektrošoke. Paradoks pa je, da prav ženske danes skušajo zatreti agresivno obnašanje otrok.”

V Nemčiji približno 15 odstotkov otrok v vrtcih obiskuje terapevta zaradi agresivnega obnašanja. Juul pokaže pismo obupane mame, od katere so vzgojitelji v vrtcu v Kaliforniji zahtevali, da psihologi ocenijo socialne kompetence njenega dveletnega otroka, ker je ta dvakrat zapored ugriznil svojega vrstnika. “Mami sem seveda svetoval, naj otroka čim prej izpiše iz tistega vrtca,” pravi Juul. “Dvoletniki grizejo in so vedno grizli, največkrat svoje starše, in to iz ljubezni.”

Odstotek otrok, ki tarnajo, da se v vrtcu slabo počutijo, je enak odstotku otrok, ki jih vzgojitelji označujejo za težavne, je pokazala študija na Danskem. Gre za približno 15 odstotkov dečkov in 10 odstotkov deklic.

“Agresija, strah, seksualnost, žalost in radost so naša naravna občutja, zato njihovo izražanje ne bi smelo biti tabu,” meni Juul. “Če nimamo prostega dostopa do teh občutij, ne moremo vzpostaviti pristnega odnosa, še posebej ne ljubezenskega. Če smo jezni in ne moremo kričati, zbolimo. Enako se zgodi, če ne znamo uživati življenja.”

Pedagogi in starši pa otrokom kažejo, da teh emocij ne marajo. “V redu je, če si jezna, ljubica, ampak ne tako zelo jezna. Seveda razumem, da si žalosten, ampak prosim, nehaj že jokati.”

Problem popolnih staršev

Tudi starši so pogosto prestrogi do sebe in si ne dovolijo izraziti čustev. “Zadnjič mi je neka mama v solzah priznala, da je v enem mesecu dvakrat zakričala na svojega otroka. Grozno je, ker starši mislijo, da bi morali biti nadljudje, klinično očiščeni vseh čustev, da bi bili dobri starši. Povsem nasprotno!” trdi Juul. Prav tako po njegovem ne drži, da izražanje agresije vodi v nasilje in vojno.

Osnovna človekova potreba je, da se počuti vrednega ob drugem človeku. In ko v odnosu pride do blokad, obe strani izgubita prav ta občutek. Starši ves čas razmišljajo, kako bi storili vse najbolje za svojega otroka, ko pa otroku spodrsne, jih večina reagira nejevoljno. Zato, ker mislijo, da bi morali biti tako dobri starši, da njihovi otroci nikoli ne bi padli. Le malo je staršev, ki se v trenutkih krize otroku približajo in ga vprašajo: “Je hudo? Te zelo boli?”

Izražanja agresije pri otrocih ne zatiramo namenoma, pač pa zato, ker ne vemo, kako bi se soočili z lasnimi občutki te vrste. Narobe je agresijo soditi z moralne perspektive, nevarno jo je označevati za nekaj slabega in napačnega, opozarja Juul. “Ni prav, če si jezen, če se tepeš, če grizeš … Nevarno je tako nagovarjati otroka, kajti ta ne loči med tem, kar dela, in tem, kar je. Če ga kritizirate ali oštevate zaradi nečesa, kar počne, bo mislil, da je kaj narobe z njim kot človekom, da svojim staršem, učiteljem ali sosedom ničesar ne pomeni. In ko se otrok tako počuti, postane še bolj agresiven.”

Če se počutimo, da nismo dovolj dobri za svojega partnerja, otroka itd., je to zato, ker smo resnično manj dobri, kot bi lahko bili. Nič ne pomaga, da smo v odnosu dobro mislili in imeli dobre namene. Šteje le naše obnašanje. Mi pa, ko v odnosu zaškriplje, vedno iščemo krivca. In otroci so prvi pri roki, čeprav ne morejo biti odgovorni za svoje odnose z odraslimi. “Če se torej kot starši počutite manj uspešni, kot bi si želeli, je to zato, ker ste v resnici manj uspešni, kot bi lahko bili. To ni nobena katastrofa, pomeni le, da niste popolni. Na vas pa je, ali se boste pobrali in se naprej razvijali kot človeško bitje ali pa boste vsevprek obtoževali druge. Moji nameni so bili dobri, ljubim svojega otroka, ampak slučajno imam napačnega,” se smeji Juul.

Kako nagovoriti agresivnega otroka

Otroke učimo, naj se z agresivnimi občutji soočijo na intelektualen način. “Če ti kdo vzame igračo ali te udari, se pogovori z njim! Lepo vas prosim, kdo od odraslih v tej dvorani je tega sposoben?! Ampak prav to zahtevamo od svojih otrok. Saj smo nori! Ali pa se starši razburjajo, ker se otroci tepejo med seboj. Morajo se tepsti in izraziti svojo agresijo,” opozarja Juul.

Tisto, kar otroci po izbruhu jeze ali agresije potrebujejo, je iskrena povratna informacija, izražena z osebno govorico. “Če vas otrok udari, ga poglejte v oči in mu odločno recite: ‘Nehaj! Tega ne maram!’ In nadaljujte tisto, kar ste počeli pred tem. Kaj takega je za mame skoraj nepredstavljivo. Prijazne želijo biti in ostajajo v coni konflikta, da bi se otrok končno vendarle strinjal, da ni ravnal prav. Očetom gre pri tem nekoliko bolje,” meni Juul.

Dokazi, da zatiranje agresije, kot smo to počeli doslej, ni uspešno, so na dlani. In vendarle je vse, kar mora odrasli otroku sporočiti, da ne mara njegovega vedenja in naj to prekine. In pri tem je lahko tudi jezen. “Otrok bo postal pozoren in se po nekaj mesecih ali tednih nehal sporno obnašati,” je prepričan Juul. Odgovornost odraslih pa je, da poskrbijo za otrokom prijazne razmere, tudi za dovolj velike vrtce. Sicer davek na nesposobnost politikov in pedagogov plačujejo otroci, v vrtcih še posebej dečki, ki se na premajhnem prostoru ne morejo izraziti. “Ni pošteno, da zaradi lastnih napak otrokom postavljamo diagnoze,” opozarja Juul.

Agresija je povabilo, način, na katerega nam otrok sporoča, da se ne počuti dobro in da si sam ne zna pomagati.“Pristopite k takemu otroku, ga potrepljajte po rami in ga prijazno poglejte v oči. Recite mu: ‘Vidim, da se ne počutiš dobro. Pojdiva na sprehod, rad bi vedel, zakaj.’ To je veliko manj zamudno in veliko bolj učinkovito kot kritika in obtoževanje,”svetuje Juul.

In če v komunikaciji nočemo uporabljati velikih mišic, potem se naučimo uporabljati glasilke. Otrok, ki se vede agresivno, nas mora zanimati, radovedni moramo biti, kaj se z njim dogaja, ga vprašati, na koga je tako jezen. “Že štiri dni tepeš svojo sestrico. Ne morem si predstavljati, kaj je narobe. Mi lahko poveš?”

Na tako zastavljeno vprašanje bomo po navadi dobili zelo jasen odgovor, zagotavlja Jesper Juul.

 


 

Avtorica članka: ALJA TASI
Objavljeno v Primorskih  novicah, 14. 4. 2012

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja