Jok za lahko noč

(Piše: Simona Iglič)

 

Vsi novopečeni starši se prej ali slej znajdemo v položaju, ko otrok zvečer joče in noče zaspati sam. Nekateri težko pustimo otroka jokati, ker čutimo, da bi raje ravnali drugače; drugi niti ne, saj verjamemo, da nas bo otrok začel »vrteti okoli prsta«, če bomo popustili.

Odlično izhodišče za reševanje kakršnihkoli dilem je, da se vprašamo, kaj čutimo v zvezi z določenim vprašanjem, ki se nam poraja. Potem hitro vemo, kaj je za nas prav in kaj ne. Otroci pa so mojstri v izražanju tistega, kar čutijo.

Tako npr. petletna deklica zvečer potoži mamici, da jo je strah spati sama v svoji sobi. Deklica si je izbrala ta argument zato, ker je vedela, da se bo mama za trenutek odzvala nanj. Vse ostalo ne bo delovalo. Toda ko se mama zave, da ne gre za strah (deklica namreč že leto dni sama zaspi v temi in gre ponoči tudi sama v temi na stranišče; poleg tega tudi ne pove, česa konkretno jo je tisti trenutek strah), obsodi hčerko, da jo izkorišča. Obenem se mama ustraši, da se bo to ponavljalo tudi v prihodnje. Večerni trenutki, ko otroci zaspijo, pa so ji še kako dragoceni!

A deklica ni imela v mislih tega, da bi mami odvzela »prosti« del večera. Preprosto je uporabila »dogovorjeni signal« za to, da bi bila uslišana. Kaj je bil pravi razlog, da se je deklica tisti večer hotela pocrkljati pri mami, bo ostalo skrito. Morda jo je samo pogrešala, morda si je želela tolažbe po napornem dnevu, ali pa jo je zadaj grizla skrb, ker je slišala, da se starša prepirata in podobno. Dostikrat otrok niti ne zna ubesediti, kaj ga teži. Vendar to ne pomeni, da stiska ni resnična. Morda bo deklica naslednji dan spet prišla po tolažbo. Zakaj bi jo zavrnili? Zato, da se bomo čez 10 let spraševali, zakaj nam najstniška hči ne zaupa in ne potoži, kaj jo mori?

Verjamem, da mora vsaka družina zase odkriti, kakšen večerni ritual ji odgovarja: ali bodo ob otroku, dokler ne bo zaspal – ali ga bodo prepustili samemu sebi, pa naj se tolaži sam. Vprašajmo se: ali res uživamo v večeru, čeprav se iz sosednje sobe sliši neutolažljivi jok?

Vedimo, da bo otrok iskal načine, kako naj nas prikliče, ko nas potrebuje. Za mnoge starše je to veliko breme – ta občutek nenehne prepletenosti in odvisnosti. Res je, ni lahko biti starš, sploh kadar otroci jočejo in to naglas! In nekateri otroci res že po enem večeru ugotovijo, da je staršem večerni čas zase tako dragocen, da se ne bodo pustili motiti njihovemu joku. Zato odnehajo. Vsak starš zase pa ve, kakšne so njegove potrebe in kako daleč je pripravljen iti, da jih zadovolji.

Pa vendar, ko enkrat ozavestimo, da cilj našega otroka ni to, da bi nas izkoriščal, temveč le to, da nam sporoča, kaj v določenem trenutku potrebuje, ga skorajda ni starša, ki otroka ne bi uslišal. In tedaj se brž zgodi čudež. Uslišanemu otroku na lepem ni več treba nemudoma tako krčevito klicati.

Vajin odnos pa ostaja odprt in čist. Z otrokom ste v stiku in otrok to čuti, zato ostaja zdrav in gotov vase.


Članek je objavljen na spletnem portalu Mercatorjevega Lumpi kluba, v Familylabovem kotičku za starše.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja