Jutranja jeza

(Jesper Juul)

Imava dva otroka, stara sta pet let in leto in pol. Skrbi me, da se včasih tako razjezim na starejšo hčerko, da jo najprej trdo primem, potem pa nenadoma odrinem. Enkrat sem ji celo prisolila zaušnico. To se običajno zgodi, ko se nam zjutraj mudi v vrtec in/ali službo.

Dolgo je že, odkar sem zadnjikrat prestopila mejo. Pred nekaj dnevi pa se mi je spet zgodilo. Mudilo se nam je in petletnici sem rekla, da moramo v vrtec najprej peljati mlajšega bratca (običajno delamo obratno). Njen odziv je bil, da to ni pravično in da hoče ona iti prva. Odgovorila sem ji, da bo to šlo samo, če gre v vrtec sama. Malo je pomislila, potem pa rekla, da hoče, da grem z njo. Postala sem zelo nezadovoljna in živčna. Oba otroka sta jokala vso pot do avtomobila in vzdušje je bilo prav klavrno.

Nato je starejša hčerka sedla v avto in ga zaklenila, da ji nisem mogla zapeti varnostnega pasu. Nisem skrivala jeze. Prosila sem jo, naj takoj odpre vrata. Čez nekaj časa jih je in tudi ona je bila jezna. Nenadoma je stegnila roko proti mojemu obrazu, tako da me je s prstom zadela v oko. Bolelo me je. Zgubila sem živce in jo udarila. Mislim, da je nisem zelo močno, ampak njen siloviti jok mi je povedal, da sem pošteno prestopila mejo. Žal mi je in obupana sem nad tem, da sem jo sposobna udariti.

Ko sem se pomirila, sem se ji opravičila in ji rekla, da je v nobenem primeru ne bi smela udariti. Dodala sem tudi, da ne pričakujem, da mi bo takoj oprostila. Potem nisva več govorili o tem. Naslednji dan pa je prišla k meni in se mi opravičila, ker me je s prstom zadela v oko.

Vem, da bi morala jaz poskrbeti, da imamo dovolj časa in da bi se morala sprijazniti, da bomo včasih zamudili. Ampak bolj me skrbi nasilnost. Imam mogoče težave s pretirano jezo? Zgodi se, da jo uporabim tudi kot grožnjo: »Če ne boš naredila, kar te prosim, bom huda.« Rada bi, da bi otroka razvila zdrav odnos do jeze, ampak se mi zdi to težko, če ne bom ukrenila nečesa glede svoje jeze.

Kako naj naučim sebe in otroka, da se bomo na svojo in tujo jezo odzivali na primeren način?

ODGOVOR:

Kakšno sijajno pismo – najlepša hvala! Zato ker pogumno govorite o starševskih dilemah in ker prevzemate odgovornost za uporabo nasilja, kadar izgubite nadzor ali ne veste, kaj bi še lahko drugega storili.

Fizično in psihično nasilje sta škodljiva za otroke, odrasle in njihov medsebojni odnos. Ker se tega že zavedate, se bom osredotočil na to, kar pišete na koncu pisma: da je težava rešljiva, če si zjutraj vzamete več časa in da imate morda tudi sami težave z nadzorovanjem jeze.

Nedvomno pomaga, če si zjutraj vzamete dovolj časa. Saj nihče ne jemlje torte iz pečice po 40 minutah in ne pričakuje, da bo dobra, če je čas peke 80 minut. Ne morem vedeti, ali imate problem z nadzorovanjem jeze, saj vas ne poznam, prav tako ne poznam vaše zgodbe, a videti je, da včasih nimate nadzora nad spori z otrokoma in ste zato obupani in jezni.

Kot sem že večkrat povedal, sta bes in jeza pogosto posledica tega, da čutimo, da nas druga stran ne ceni dovolj – v tem primeru vaša starejša hčerka. Neizogibna resnica je tudi, da nismo vedno vredni spoštovanja, kadar se ne čutimo vredne spoštovanja. To pomeni, da morate poiskati druge načine.

Poiščite pomoč

Kadar so odrasli pod stresom, se otroci počutijo kot paketi, ki jih potiskajo naokoli. Izgubijo veselje do sodelovanja in z odraslimi ravnajo tako slabo, kot mislijo, da odrasli ravnajo z njimi. Najbolje je, da se približate otrokoma in rečete: »Poslušajta otroka. Malo sem se prenaglila s časom in zdaj postajam živčna. Temu bi se rada izognila, ker bom sicer začela vpiti na vaju, zato rabim vajino pomoč. Mi bosta pomagala, da bomo odšli od doma na prijeten način?«

Bistveno je, da resno mislite in ne uporabljate stresa kot sredstva manipulacije. V devetih od desetih primerov se otroci strinjajo ali pa predlagajo drugo rešitev. V vsakem primeru na tak način lažje pohitijo ali sprejmejo kompromisno rešitev. Otroci se lahko dobro počutijo tudi z odraslim, ki nima vedno nadzora nad položajem. Se pa radi uprejo, če čutijo, da jih odrasli krivijo za svoje pomanjkljivosti.

Lahko se tolažite, da vaša hči ne trpi hujših posledic zaradi vaših izpadov. Ampak v resnici tega ne vemo. Nekateri otroci nimajo nobenih trajnih posledic, čeprav se jim večkrat zgodi kaj takega, drugim otrokom pa zadostuje že en tak dogodek, ki negativno vpliva na njihovo samopodobo in zaupanje do odraslih.

Zato je morda pametno, da se po nekaj mesecih o stvari pogovorite: »Včasih mislim na tiste dneve, ko sem te udarila ali nadrla. Vsakokrat imam slabo vest. Se ti kdaj spomniš na to?« Na takšen način negujemo močan in zdrav odnos. Otrokom zagotovimo, da niso nič krivi in da je odgovornost na starševskih plečih. Otrokom ne škodi telesna bolečina sama po sebi. Otroku škodijo posledični občutki krivde, slabo samospoštovanje in prepričanje, da je primerno proti drugemu uporabiti nasilje, če ni druge rešitve.

Vaša hčerka je dokazala, da je zdrava, močna in da vas lahko sprejme kot vzornico. Prav zdaj vam mogoče bolj zaupa, kot si zaupate sami!

* * * * * * * *

Članek je bil objavljen februarja 2010 v reviji Ringarajine iskrice.