Kaj pa moja duša?

V teoriji je vse popolnoma jasno in lahko: mama si mora vzeti dovolj časa zase kot žensko, da je lahko dobra mama. Toda v realnosti sem se tudi sama popolnoma nevede in nekje sproti ujela v to zanko, ko nenadoma ugotoviš, da se vse vrti samo še okrog otrok in doma. »Kaj pa jaz?, Kaj pa moja duša?«, je nekega dne močno zakričalo v meni. Navzven je to bilo videti kot vse večja razdražljivost in jezljivost, kot bi imela vsak dan PMS. Pa kako za vraga se je to lahko zgodilo meni? Kdaj so moje potrebe, želje in sanje pristale na seznamu Ž, do katerega seveda niti pod razno nisem prišla, saj se večino dni zataknem že pri seznamu A, kjer so zares samo najnujnejši in neodložljivi opravki.

Kot odgovorna mama moram (in seveda tudi želim!) poskrbeti za hčerkine temeljne potrebe in ju ne smem zanemarjati. Jesti tudi moramo, zato je pač treba nabaviti sestavine, skuhati in umiti posodo. Tudi čista oblačila potrebujemo, zato se pranju, obešanju in zlaganju perila pač ne da izogniti, četudi tako rekoč ne likamo. Vsi v družini se veliko bolje počutimo in mirneje funkcioniramo, če imamo dom pospravljen. Včasih imamo sicer bombno stanje ali kot bi rekla Lola iz risanke Čarli in Lola – vse lepo razgrnjeno, pa vendar se z možem vsak dan trudiva, da gremo spat v vsaj za silo urejenem domu. Če ne zaspiva skupaj s hčerkama, končno prideva do časa samo za naju, ki ga je kljub temu še vedno premalo. Samo še to postorim, pa se bom lahko v miru posvetila sebi, se slepim iz dneva v dan. Priznam, tek dvakrat na teden, ukradene minute s knjigo na kavču in čas za lakiranje nohtov enostavno niso dovolj za mojo sestradano dušo. Pa tudi dva dni na leto samo zame moje duše ne zadovoljijo, ta mala zahtevnica hoče svojo dozo prav vsak dan. Potem pa ji daj, kar želi, slišim Jesperja Juula v glavi, ki pravi, da je najbolje, kar lahko starši storimo za svoje otroke, da dobro poskrbimo zase. Seveda ob predpostavki, da hkrati dobro poskrbimo tudi za otroke.

Zakaj hudiča potem tako zelo težko poskrbim sama zase? Ali menim, da skrb za mojo dušo ni nujna in lahko počaka? Ni kaj, več kot očitno bom morala prevetriti svoja prepričanja in si enkrat za vselej dopovedati: nega duše je prav tako – če ne celo bolj! – pomembna kot nega telesa. Ker tudi duša lahko orng zasmrdi, kar se navzven kaže kot tečnoba, razdražljivost, preobremenjenost, pomanjkanje navdušenja, zdolgočasenost in žalost brez razloga. Če sem torej zares osebno odgovorna, si moram pošteno pljuniti v skledo: za moje nezadovoljstvo niso krivi obilica dela, sitni otroci, tečen mož, manko varstva in premalo denarja na računu, temveč jaz in samo jaz, ker zanemarjam svojo dušo. Tako kot se zgražam nad starši, ki zlorabljajo svoje otroke, se moram zgroziti tudi nas sabo, ker sem tako zelo zapustila svoj dušni vrt, kjer pravzaprav raste vse lepo v meni: od iskrivega veselja in navdušenja nad življenjem do ljubezni in empatije. Kako naj svojim otrokom podarim ljubezen, če pa je skleda na pol prazna, v vrsti pa čaka še mož. Pa tudi širša družina in prijatelji bodo zagotovo bolj veseli, če jih bom sprejela polna ljubezni namesto kronično izčrpana. Pravzaprav bo ves svet bolje in lepše dihal z mano, če bom dobro in redno negovala svojo dušo.

Kot pravijo: to, kar daješ, to dobiš. Morali bi dodati: daješ pa lahko le toliko, kolikor dobiš od samega sebe. Tako kot v hladnih mesecih svojim hčerkama redno dodajam vitamine, minerale in rastlinske izvlečke, ki podpirajo in krepijo njun naravni obrambni mehanizem, tudi moja duša potrebuje svojo dnevno dozo podpore. Ni važno, kdaj in kako, za dobro sebe, otrok in moža, si moram prav vsak dan vzeti potreben čas zase. Pa četudi bodo otroci negodovali in me bo mož pogrešal. Sčasoma bodo zagotovo ugotovili, da je veliko bolj prijetno živeti z umirjeno in zadovoljno mamo.

 

Kolumna Helene Primic z naslovom Mama brez cenzure, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (november 2015).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja