Kaj pa šola?

Diagram_Bregant

(Tina Bregant)
Sama sem bila vedno radoveden otrok. Včasih sem bila celo preveč radovedna in zato tudi »problematična«. Zavestno sem to problematičnost ohranila, saj se mi zdi vir novih spoznanj in še zabavno je. Morda me prav zato moti, ko vidim nastrojenost družbe do »nepotrebnih znanj« in da je šola nadloga in vir stresa, redko pa slišim in občutim veselje do znanja. Francoski zgodovinar in filozof Gauchet opozarja na izginjanje »libido sciendi« – veselja do znanja. Razlog vidi v zatonu humanistične nastrojenosti. Kadar naši možgani, ki so narejeni tako, da imajo radi ugodje, ob pridobivanju novih znanj občutijo radost, se nam šola zdi v redu, če ne pa … Hja, potem imamo učence, ki se kot megla vlečejo po šolskih hodnikih in spijo pri pouku. A dobri učitelji vidijo tudi v teh učencih potencial in možnost razvoja. Naj navedem kar trditev Chomskyja, da človek ni kar narejen, ampak nastaja.Ali poznamo kakšno čudežno pomagalo pri učenju? Pravzaprav poznamo.

Radovednost kot stenj v sveči učenja

Osredotočila se bom na delček nevroznanosti, ki se ukvarja z radovednostjo. Radovednost je zapleteno čustveno in miselno stanje, ki spremlja željo po učenju neznanega. Zanimivo, da v slovenščini, vsaj glede na spletno različico SSKJ, radovednost nima najbolj pozitivnega pomena. Je lastnost, značilnost radovednega človeka; želja vedeti, izvedeti stvari, ki jih ni nujno potrebno vedeti. V nadaljevanju lahko preberemo še babja radovednost, bolehati za radovednostjo. Če pogledamo z drugega zornega kota, vidimo, da je radovednost tista, ki poraja nove ideje. Iz nje izhajajo nova znanja in izumi. A. Einstein je dejal: »Nimam nobenih posebnih sposobnosti. Sem le strastno radoveden.« Preden si ogledamo vlogo radovednosti pri učenju, pa si oglejmo še spomin in učenje z vidika možganov.

Nevronska omrežja tvorijo v možganih spominske sisteme. Novi spomini in podatkovne baze nastajajo v procesu sinaptične plastičnosti. To pomeni, da se povezave med nevroni spreminjajo. Lahko nastajajo nove sinapse, uporabne povezave se okrepijo, tiste, ki jih uporabljamo redkeje, pa oslabijo ali celo izginejo. Možganska aktivnost določa strukturo možganov.

Spomin in pomnjenje

Poznamo delovni spomin, ki aktivno vzdržuje informacije le kratek čas, in dolgoročni spomin, ki predstavlja večje, bolj pasivno skladišče informacij. V delovnem spominu si zapomnimo približno 7 elementov – toliko, kot ima telefonska številka števk. Predel delovnega spomina se nahaja v čelnem in temenskem režnju možganov. Slušni del se nahaja v istih režnjih leve možganske poloble, kjer sodeluje s področji za govor, načrtovanje in odločanje; vidno-prostorski del pa se večinoma nahaja v desni polobli. Ker ima delovni spomin pomembno vlogo pri učenju jezika, je verjetno, da se je razvijal skupaj z govorom in je filogenetsko mlajši kot ostali predeli možganov. Dolgoročni spomin si lahko predstavljamo kot veliko skladišče znanja, ki se deli na različne sisteme. Informacije vstopijo vanje skozi senzorične sisteme, nato pa se bolj podrobno obdelujejo v čedalje bolj specializiranih sistemih. Poznamo sistem, ki omogoča vidno prepoznavo stvari, ter sistem, ki hrani vsa dejstva oziroma znanje o svetu, ki nas obdaja. To je semantični spomin. Semantični spomin organizira informacije v kategorije, kar omogoči učinkovit priklic dejstva. Izkušeni učitelji znajo ustvarjati kategorije, ki jih učenci razumejo in si jih zapomnijo. V spomin shranjujemo tudi veščine in celo čustva. Veščine usvajamo preko zavestnega, aktivnega treninga. Kadar učenje povežemo s čustvi, je učenje bistveno hitrejše. Takšno učenje imenujemo pogojevanje, saj so vanj vključene evolucijsko starejše strukture: bazalni gangliji in amigdaloidno jedro.

Naše čustveno stanje vpliva na sposobnost učenja. Lažje si zapomnimo vesele, boleče ali žalostne izkušnje ter ko smo motivirani in pozorni. Vzrok leži v snoveh, imenujemo jih nevromodulatorji. Tako se med stresom izločajo kortizol, noradrenalin in adrenalin, med povečano pozornostjo acetilholin, med odkrivanjem neznanega dopamin. Te snovi vplivajo na delovanje nevronov, zlasti nekaterih receptorjev, ter neposredno sprožijo posebne gene, ki so povezani z učenjem.

Strategije, ki pomagajo pri učenju

Iz povedanega lahko izluščimo strategije, ki pomagajo pri učenju: usmerjena pozornost, optimalna časovna in strukturna razporeditev lekcij, kategorizacija dejstev in znanj, opomniki, ustrezno čustveno stanje, pravo razmerje stresa in novosti, prijetno vzdušje, nagrajevanje naučenega, čustvena in socialna podpora, aktiven trening oziroma ponavljanje. Ob tem ne smemo pozabiti, da različne vrste spomina zahtevajo različne načine učenja. Pomembno je tudi prepoznati razlike med posamezniki, ker njihove lastnosti določajo načine učenja.

Posredno smo se dotaknili radovednosti. W. A. Ward je rekel: »Radovednost je stenj v sveči učenja.« Ali to drži? Večina se največ nauči takrat, ko nas nekaj zanima, ko se v nas zbudi občutek radovednosti.

Kaj se torej dogaja v naših možganih, ko smo radovedni?

Nevroznanstveniki so poizkusili določiti, kaj se dogaja v možganih preiskovancev, ko poskušajo pridobiti novo informacijo oziroma znanje. Preiskava je potekala v napravi za funkcionalno magnetnoresonančno slikanje – fMRI. Preiskovanci so brali podatkovna vprašanja, ki so v njih zbudila pozornost. V predhodni študiji so pokazali, da je bila radovednost večja, ko so se zenice razširile tik pred dobljenim odgovorom in so se sprožila področja v kavdatni regiji. Obe odkritji sta bili skladni z razumevanjem radovednosti, da je le-ta kot žeja po znanju oz. lakota po informacijah. Radovednost je poleg naštetega povzročila tudi sproženje striatuma in lateralnega prefrontalnega predela skorje, kar pomeni, da je bila vezana na pričakovanje informacije, ki nas nagradi. Nadaljnja študija je pokazala, da so se ob napačnem ugibanju sprožila spominska področja, npr. parahipokampalni in levi spodnji čelni zavoj, kar je pomenilo sproženje spomina v korist pridobitve nove, dodatne informacije. To je potrdila tudi druga študija, kjer so ob večji radovednosti zaznali boljši/pravilnejši priklic odgovorov in pritrdili temu, da radovednost lahko izboljša učenje.

Pridobitev novih znanj je torej lahko potešitev radovednosti, kar naši možgani zaznajo kot ugodje.

Če odkritja prenesem v vsakdanjost, jih lahko berem takole:

  • ko sem radovedna, raziskujem in odkrivam nove reči – nova odkritja in spoznanja me razveselijo;
  • kar me veseli, ponavljam – bolj kot ponavljam, bolj sem izurjena v tem;
  • ker sem bolj izurjena, sem bolj samozavestna in pogumna – postanem še bolj radovedna;
  • ker sem družbeno in socialno bitje, uživam, če svoje izkušnje delim;
  • ko me spodbudijo prijatelji, sem vesela, nagrajena sem z odobravanjem – postanem samozavestnejša in pridobim samospoštovanje.

Krog je tako sklenjen.

Namesto oslovske klopi strast?!

Nekoč so slabi učenci stali v kotu z oslovsko kapo na glavi, ker se npr. niso dovolj učili ali naredili naloge! Danes so ti otroci označeni bolj subtilno – ujeti so med šolo, s katero se spopadajo, in družino, ki ji morajo nekako zadostiti. Velikokrat sami zase rečejo, da so ničle. Če jim nihče ne dokaže, da se motijo, se sprijaznijo s porazom. Dobri učitelji in starši jim lahko namesto sprijaznjenja ponudijo novo strast – strast do znanja!
Če pogledate, kaj počnejo dobri učitelji, ugotovite, da uporabljajo prav spodaj našteta spoznanja. Ta spoznanja lahko uporabimo tudi mi, starši.

Tabela 1: Spodbude in hromenje radovednosti

Spodbujanje radovednosti

  • Raziskovanje
  • Zgled
  • Čas za refleksijo: vprašanja, odgovori, nasprotovanja, provokacije, konflikt konceptov
  • Pomembnost novega
  • Sledenje lastnim strastem in talentom
  • Vzdušje, ki je naklonjeno vprašanjem
  • Prava mera spodbude in nelagodja

Hromenje radovednosti

  • Strah, zlasti strah pred novim
  • Neodobravanje
  • Pomanjkanje časa
  • Odsotnost občutka varnosti
  • Prisila, odsotnost izbire

* * * * * *

Članek je bil objavljen novembra 2010 v reviji Ringarajine iskrice.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja