Kaj pomeni biti “prilagojen”?

(Jesper Juul)

Imava tri otroke. Najstarejša ima 15 let, druga dva sta stara eno in devet let. Petnajstletnica je od nekdaj drugačna od ostalih otrok. Nima sicer nobene diagnoze, a pogosto ji ni bilo lahko – niti v vrtcu niti v šoli. Je prijetna in ustvarjalna punca, ki sprejema življenje takšno, kot se ji ponuja.

Ko je srednji otrok začel hoditi v šolo – v isto šolo, kot je hodila starejša sestra – naju je učitelj pogledal z očmi, polnimi pričakovanja, in rekel nekaj, česar ne bova pozabila do konca življenja: »V vrtcu so imeli vtis, da je prilagojen! To vaju najbrž veseli.« Srečanje z učiteljem sva zapustila z mešanimi občutki.

Zdaj bo najmlajši otrok začel hoditi v vrtec. Bratu in sestri ni čisto nič podoben. Vedno večji odpor čutiva do tega, da bo tudi on moral »noter« in ga bodo označili.

Nama lahko razložite, kaj pomeni, biti »prilagojen«?

Starša

* * * * * * *

ODGOVOR:

Zelo si želim, da bi vama lahko podal natančno definicijo izraza »prilagojen«, vendar se s tem izrazom označuje vse mogoče. Uradniki so izraz začeli uporabljati v začetku osemdesetih let. Odtlej sta postala izraza »prilagojen« in »neprilagojen« med najbolj običajnimi oznakami, ki jih uporabljajo za otroke, starše in družine. Izraz izvira iz psihološke in sociološke potrebe, da bi izdelali model za merjenje, ki bi pokazal, kdaj človek potrebuje pomoč večje množice specialistov in strokovnjakov.

Potem ko sem prebral veliko strokovnih revij in se udeležil številnih konferenc in sestankov po Skandinaviji, menim, da »prilagojen« v okviru birokratskega jezika označuje »uporabnika, stranko ali pacienta, ki države oziroma občine ne stane več, kot so predvideli politiki«. Iz tega sledi, da »prilagojen« pomeni, da »tak človek družbe trenutno finančno ne obremenjuje«.

Raba izrazov »prilagojen«/«neprilagojen« izključno v notranjih administrativnih besedilih ni problematična. A številni pedagogi, učitelji in psihologi uporabljajo ta dva izraza pogosto po lastni presoji, ne da bi razložili, kaj mislijo z njimi. To pomeni, da so učenci, ki jih na eni šoli označijo kot »neprilagojene«, na sosednji šoli lahko deležni oznake »prilagojeni.«

Nespametno

Težava se jasno kaže v besedah sinovega učitelja, ko je zagrešil tisto, čemur psihologi pravijo »projekcija«. To pomeni, da človek, namesto da bi prevzel odgovornost in lastništvo nad svojimi čustvi in mislimi, te prenese na drugega. Lahko bi rekel: »V vrtcu so opisali vašega sina kot prilagojenega in to mi je v veliko olajšanje. Sam sem se, kot veste, vedno težko prilagajal vaši hčeri.«

Kadar predavam staršem in strokovnjakom, pogosto izrabim priložnost, in povem, da človeka nobena diagnoza ne zaznamuje tako zelo kot oznaka »prilagojen« – in obe strani pozovem, naj izraza ne uporabljata. »Prilagojeni« otroci se imajo lahko na tisoče načinov zelo slabo, a jih nihče ne vidi, niti ne dobijo pomoči, ker jim uspeva ostati »prilagojen«.

Brez vrednosti

Če človeku rečemo, da je »prilagojen« oziroma »neprilagojen«, s tem ne povemo ničesar o tem, kdo je ta človek in kako živi sam s sabo in z drugimi. V tem ni nobene resnične vrednosti. Še posebej strokovnjaki bi morali o drugih nehati govoriti na takšen način, ali pa bi morali natančno razložiti, na kaj so pozorni, in razločiti med tem, kaj takšna oznaka lahko pomeni za otroka – kako to doživlja od znotraj – in kako takšna oznaka vpliva na njihov odnos do otroka.

Raba in zloraba strokovnih izrazov nakazujeta še vsaj dve drugi težavi moderne družbe. Prva je, da psihološko in psihoterapevtsko izkušnjo spremenita v moralnost. Terapevti vemo, da je za človekovo duševno zdravje in njegove odnose z drugimi koristno, če prepoznava svoje občutke in jih zna izraziti z besedami. To ima lahko za posledico, da ljudi, ki to znajo oz. se tega učijo, nenadoma vidimo kot »pravilnejše« od tistih, ki ne znajo ali nočejo. Še preden se dobro zavemo, postane govoreči človek boljši (bolj »prilagojen«) človek. Moje mnenje je, da psiholog v takšnih primerih prestopa mejo.

Predalčkanje

Drugo težavo lahko izrazimo z vprašanjem »Kdo je lastnik otrok – starši ali družba?« Že mnogo let so starši pod pritiskom. Pedagoške ustanove imajo moč definiranja, moč, da otroke in starše označijo kot »prilagojene«. Zahtevajo, naj se starši potrudijo, da se bodo otroci prilegali v model »prilagojenega« človeka, ki obstaja v glavah strokovnjakov. Usmerja jih jeklena roka proračuna politikov.

Kljub vsem izraženim obljubam o sodelovanju, dialogu in otroškem soodločanju oblast in ustanove prevzemajo vse več moči. Ne zato, ker bi tako hoteli posamezni sodelavci, ampak ker je to naravna posledica notranje logike sistema.

Samo z enim pojavom se birokratsko misleči ljudje ne znajdejo – s humorjem.

Ko bo naslednjič učitelj o vašem sinu rekel, da je »prilagojen«, mu lahko npr. odgovorite: »Pa nimate res čisto nič lepega povedati o njem?« Ali če bodo vašega najmlajšega označili za »neprilagojenega«, lahko rečete:«Za božjo voljo! Pa tako sva se bala, da bova o njem slišala kaj slabega!«

Ko na ta način nevtraliziramo moč definiranja ene strani, se lahko začnemo pogovarjati. To pa seveda zahteva, da sta se vidva kot starša sposobna odpovedati prestižu, ki ga prinaša oziroma ima »prilagojen« otrok. Če tega ne zmoreta, tudi ne bosta zmogla omiliti samovšečnosti sistema.

* * * * * * *

Kolumna je izšla marca 2009 v reviji Ringarajine iskrice.