Kako podpreti otrokov razvoj

(Tina Bregant)
Več različnih izkušenj kot jih dopuščate otroku, bolj spodbujate njegov razvoj. Ne zgolj pitje iz kozarčka, pač pa tudi iz steklenice, po slamici, brbotanje mehurčkov, hranjenje s priborom, pa tudi z rokami, s kitajskimi palčkami …Tako zelo smo navajeni na ogromne količine dražljajev, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni, da tega skoraj ne opazimo več. Vsakdan sprejmemo veliko informacij oziroma dražljajev iz zunanjega in tudi notranjega okolja. Te informacije ali dražljaje nato obdelamo, razumemo in se na njih odzovemo. Pot, po kateri potujejo informacije iz okolja, ter proces, ki sprejete informacije osmisli in nato usmeri v nadaljnjo obdelavo ali pa jih zavrže, imenujemo SENZORIKA. Dobro senzoriko imata atlet in telovadec, slabo ima lahko nekdo z avtizmom, nihče pa nima popolne senzorike. Za kakovostno življenje je pomembno, da je naša senzorika dovolj dobra. Če je okrnjena, je naše življenje siromašnejše, ne moremo polno užiti vseh čarov iz okolja. Na srečo pa lahko senzoriko znatno izboljšamo. Včasih zadostujejo že preproste vaje.

Senzorna integracija ponuja nekaj vaj, ki omogočijo bolj učinkovito občutenje lastnega telesa v povezavi z okoljem. Delovna terapevtka A. Jean Ayres je leta 1979 predstavila osnovna načela senzorne integracije. Definirala jo je kot organizacijo dražljajev, potrebno za delovanje oziroma uporabo. Ayresova je želela pomagati posamezniku, da bi njegov živčni sistem uspel organizirati senzorne informacije na tak način, da bi lahko polno sodeloval v zanj pomembnih dejavnostih. S svojim možem inženirjem je razvila nekaj pripomočkov, ki jih še danes uporabljamo kot igrala.

Otroci se danes igrajo na igriščih. To drži, če le niso nenehno pred televizijo ali računalnikom. Plezanja po drevesih in raziskovanja po gozdu je bore malo celo na podeželju, zato so igrišča in igrala za naše otroke še toliko pomembnejša. Dobro je, če se ozremo po igralih in otroških igriščih in izberemo tista igrala, ki so varna, a primerna otrokovemu razvoju.

Ni otroka, ki se ne bi rad gugal. V vse smeri, gor–dol, levo–desno. In veste, kaj počne otrok takrat? Spodbuja svoje možgane in krepi predvsem vestibularne aktivnosti. Ko se plazi skozi tunel, pleza po lestvi in skače ter lovi ravnotežje, zopet krepi vestibularni aparat. Ko premaguje ovire, skače na trampolinu, preskakuje gumitvist ali pa vam pomaga nositi vrečke iz trgovine ter potiska sesalec, takrat vadi propriocepcijo. Ko vam pomaga mesiti testo, izrezovati piškote, presajati rože in čofotati po vedru z vodo, spodbuja taktilno stimulacijo. Plazenje po tunelih, skrivanje po labirintih, cestišče za igro z avtomobilčki pa ga učijo načrtovanja motoričnih aktivnosti. Ko ob vonjanju in okušanju zapre oči (in zraven malo pogoljufa in poškili), takrat vadi voh in okus. … preberi članek do konca …

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja