Kako se pogovarjamo s svojimi otroki

(Karolina Radovanović)
V nekem eksperimentu na Norveškem so starši privolili, da se jih cel vikend, ko so doma s svojimi otroki, zvočno snema.Nato so – povedati je treba, da mukoma – poslušali svoje posnetke in sami ocenjevali kakovost svojih sporočil, namenjenih otrokom:

  • 50% vsega, kar so izrekli, so ocenili za odvečno, nepotrebno oz. so priznali, da v resnici sploh ne mislijo tega, kar so izjavili;
  • približno 20% sporočil so ocenili za škodljiva, celo grozljiva. Povedali so, da so to med drugim izjave, kakršnih so bili deležni od svojih staršev in za katere so si nekoč prisegli, da jih sami nikoli ne bodo izustili;
  • okrog 20-30% povedanega se jim je zdelo v redu in povečini v skladu s tem, kar res mislijo.

V kolikšni meri se starši zavedamo, kaj dejansko sporočamo svojim otrokom?

Večina staršev se večino časa ne posluša oz. se ne zaveda, kako se pogovarjajo s svojimi otroki. V nadaljevanju bom navedla tri načine komuniciranja, ki so ne samo nepotrebni in dolgoročno neučinkoviti, ampak so tudi škodljivi v vsaj dveh pogledih: škodijo lahko tako našemu odnosu z otrokom kakor tudi otrokovemu samospoštovanju.

1. PODUČEVANJE (z odtenki moraliziranja):
»Mami, a je to na sliki dedek?«
»Ne, Peter, to je dedkov brat. V mlajših letih sta si bila zelo podobna. Le da je dedek vse življenje pridno delal, njegov brat pa je bil razvajen lump, veš, ni se mu ljubilo delati, samo zabavati se je hotel, pa ga nobena ni hotela in je ostal sam. Viš sine, tako se v življenju godi lenuhom!«

Včasih si starši želimo izkoristiti iztočnico za to, da bi otroka mimogrede naučili še kakšnih vrednot, in upamo, da bo od naših besed kaj ostalo. Napaka! Otrok nas bo kmalu (kot bi najverjetneje storili tudi sami na njegovem mestu) nehal spraševati stvari, ki ga zanimajo, saj bo hitro dojel, da je cena za odgovor previsoka. Preprosto se bo izognil neprijetnemu moraliziranju.

»Kako pa naj ga naučimo ‘pravih’ vrednot?« se boste morda vprašali. Vaše vrednote bo spoznaval prek vašega zgleda, skozi vaša dejanja (in ne besede).

2. NASILNA IN MANIPULATIVNA KOMUNIKACIJA»Utihni!«
»Kolikokrat sem ti že rekel …«
»Če ne prideš takoj sem, pozabi na pravljico!«
» A si neumen ali kaj?«

Nasilje ni samo telesno. Zelo boli in nas zaznamuje tudi verbalno nasilje. Na žalost pogosto slišim starše, ki svojim otrokom namenjajo besede, kakršnih nikoli ne bi izrekli svojemu partnerju ali drugemu odraslemu. Zakaj je v naši družbi sprejemljivo biti nespoštljiv, manipulativen in žaljiv do otrok? In kako to, da temu rečemo vzgoja?

Kajti to ni vzgoja, temveč zloraba moči. Dejstvo je, da otroke prekašamo v vsakem pogledu: fizično smo večji in močnejši, imamo več znanja in izkušenj ter veliko več možnosti kot otrok, ki se tudi zelo dobro zaveda svoje popolne odvisnosti od nas. In vendar se z otroki ne znamo ali ne želimo pogovarjati spoštljivo, ker se – nerazumljivo – bojimo, da nas potem ne bodo upoštevali. Iz lastne nemoči se pogosto zatekamo v nasilje, saj se zdi, da najhitreje učinkuje. V imenu vzgoje, se pridušamo, v resnici pa zato, ker je nam samim težko zdržati lasten občutek nemoči.

Če želimo, da bi naš odnos z otrokom temeljil na medsebojnem spoštovanju, vendar se v določeni situaciji ne znamo odzvati tako, kot bi radi, nam lahko pomaga sledeče: vprašajmo se, kako bi se odzvali, če bi namesto otroka pred nami stal naš partner. Morda bi namesto: »Še eno tako, pa ti bom z milom sprala usta!« rajši rekli: »Ne dovolim, da se z mano tako pogovarjaš.«

3. ZASLIŠEVANJE
»Kako je bilo v vrtcu? Kaj ste počeli? Kaj ste jedli? Si kakal/a? Si spal/a?«
Tako je slišati klasičen »pogovor« med starši in otroki o tem, kako je otrok preživel dan. Le da v resnici bolj spominja na zasliševanje kot pa na pogovor (sploh ko otroci kmalu odgovarjajo samo še z: »V redu. Ne vem. Ne. Nič.«)

Če želite, da bo otrok z vami delil izkušnje in doživetja svojega vsakdana, začnite prvi in mu dajte zgled. »Kak naporen dan sem imela danes v službi! Končujemo neki projekt, pa me je skrbelo, ali smo vse dobro naredili. Vmes sem šla na kosilo, na grško solato, ki jo imam tako rada …«

Kaj nam ostane, če se odrečemo zgoraj naštetim »pristopom«? Ostane nam iskren, pristen pogovor, kjer si dovolimo izstopiti iz starševske vloge (ki je otroci niti ne marajo niti ne potrebujejo). Ostanemo mi sami, takšni, kakršni smo. Kakršni morda nismo smeli biti, ko smo sami bili otroci. S pristnimi čustvi, kamor včasih sodita tudi nemoč in negotovost. Nič ni narobe otrokom pokazati, da včasih tudi odrasli ne vemo, kaj narediti. Ravno nasprotno – s tem jim ponudimo priložnost, da tudi oni kdaj potolažijo nas in da se tudi mi kaj naučimo od njih. Možnosti za to je ogromno, le prisluhniti jim moramo (kajti otroci uporabljajo veliko bolj človeške metode kot odrasli).

* * * * * *

Članek je bil objavljen avgusta 2010 v rubriki “Kotiček za starše” na Lumpijevih spletnih straneh.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja