Kako svobodni so naši otroci, Vida Voglar sprašuje J. Juula (Starši.si, maj 2009)

Z J. Juulom se pogovarja Vida Voglar (Starši.si, maj 2009)

Dandanašnji le redko vidimo otroke, tudi tiste, ki že obiskujejo osnovno šolo, ki bi se igrali na prostem ali sprehajali naokrog brez nadzorstva staršev, saj so le-ti veliko bolj v skrbeh za njihovo varnost, kot so bili naši starši. In prav ta “stalni nadzor” je tisto, kar me najbolj skrbi. Bodo naši otroci dovolj samostojni, ko odrastejo? Kakšne so posledice takšnega stalnega nadzora?

Jesper Juul: Posledica takšnega ravnanja staršev je pomanjkanje razvitosti zelo pomembnih socialnih veščin, ki jih strokovnjaki dandanes imenujemo “socialna kompetentnost”. Socialne kompetentnosti so se otroci včasih naučili oziroma se je navzeli v medsebojnih odnosih oziroma v med igro in interakcijami z vrstniki.

Po eni strani razumem, da sodobne starše skrbi za varnost svojih otrok, in na nek način imajo celo prav. Učenje teh veščin namreč ni bilo vedno najbolj “prijetno” in “gladko”, ampak pogosto ravno nasprotno. Otroci so se med seboj pogosto pretepali in prepirali, da bi pridobili premoč eden nad drugim. V otroškem svetu ima velik pomen tudi precej stroga hierarhija. Ampak kljub vsem težavam so se otroci na ta način veliko naučili.

Kaj pa danes?

Jesper Juul: Dandanes otrok ne uči več življenje. Učijo se le tako, da jih poučujemo. In na tak način, da te nekdo poučuje, se zelo malo naučiš. Zato otroci na račun pretirane skrbnosti staršev veliko izgubijo.

Obstaja kakršnakoli možnost, da se starši temu vsaj nekoliko izognemo in dovolimo otroku, da vsaj nekoliko okusi svobodo kot v “dobrih starih časih”?

Jesper Juul: Starši bi se teoretično sicer lahko odločili, da se uprejo in prekinejo s tem “poblaznelim” nadzorom, toda dejstvo je, da je količina kvadratnih metrov površine, na kateri se otroci lahko gibljejo, v sodobnem svetu izredno omejena.

V času mojega otroštva smo si otroci med divjanjem med odmori pogosto lomili roke in noge ter celo zobe, pa se naši starši to bolj ali manj umirjeno sprejemali kot del odraščanja. Danes pa starši tožijo šolo, če se otroku med poukom oziroma med gibanjem po okolici šole karkoli zgodi.

Jesper Juul: Naj torej Slovenijo preimenujemo v “Malo Ameriko” (smeh)?

Zdi se mi, da je mnogim staršem zelo veliko do tega, da bi otrok dobil čim boljšo in čim širšo izobrazbo, zato otroke že v nižjih razredih osnovne šole vpisujejo v pet ali šest različnih interesnih dejavnosti, od glasbene šole do učenja tujih jezikov in podobno, zato jih vse popoldneve razvažajo od ene dejavnosti do druge. Tudi to na nek način omejuje otrokovo pravico do naravnega preživljanja prostega časa.

Jesper Juul: Posledice takšnega ravnanja staršev strokovnjaki zelo pogosto videvamo pri svojem delu, saj trenutno vlada prava epidemija psihosomatskih obolenj, ki so posledica tega, da so otroci preveč izpostavljeni stresu. Tudi v Skandinaviji.

Ti problemi otrok so povezani tudi s tem, da je “imeti otroke” v modernem svetu nekaj, za kar se ljudje “prostovoljno odločajo”, oziroma nekakšna “možnost izbire”. Posledica tega je, da so otroci postali za starše nekakšen “projekt”. In to je zelo, zelo slabo.

Biti “projekt” neke druge osebe, je namreč izredno neprijetna in neudobna situacija. Za nameček otroci tudi niso dovolj izkušeni in dovolj modri, da bi se lahko staršem v tej situaciji uspešno upirali.

To, da imamo otroka “radi” na tak način, da mu omogočamo drago in prestižno izobrazbo, je eden od napačnih načinov izkazovanja ljubezni, o katerih sva se že pogovarjala. Otroci se namreč čutijo dolžni, da so za ta “trud” in “ljubezen” staršev hvaležni.

Rezultat vsega tega je, da se strokovnjaki v zadnjih sedmih, osmih letih srečujemo z ogromnim številom mladih ljudi, ki premišljujejo o tem, da bi naredili samomor, ki so klinično depresivni. Vse več je tudi mladih ljudi s prehranskimi motnjami in takih, ki se “režejo”. Skratka, postaja vse bolj očitno, da odločanje za starševstvo iz tovrstnih razlogov in takšen način vzgoje nedvomno škoduje otrokom.

Se ti bolezenski znaki kažejo predvsem pri otrocih, ki ne zmorejo zadostiti zahtevam staršev, ali tudi pri tistih, ki uspešno izpolnjujejo želje svojih staršev?

Jesper Juul: Pravzaprav je bila večina otrok, ki so zboleli za depresijo, prej zelo uspešna. To še posebej velja za deklice. Gre za to, da so se ti otroci nenadoma zavedli, da je njihov uspeh “prazen”, da njim samim ničesar ne daje. Da sicer osrečuje njihove starše, njih samih pa ne.

Pravzaprav so tisti otroci, ki jim ne uspe zadovoljiti potreb svojih staršev, precej na boljšem, saj imajo potem, ko starši dvignejo roke nad njimi, vsaj možnost, da si samostojno poiščejo svojo pot.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja