U
M

Kakšna je primerna kazen?

31.12.2014 | Familylabovci pišejo

.
Vsi starši si želimo, da bi bil naš otrok s svojim vedenjem sprejemljiv in simpatičen za okolico. Učimo jih lepega vedenja, vljudnostnih izrazov, primernega reševanja konfliktnih situacij … Toda včasih otroci sporočila odraslih narobe razumejo in jih tudi napačno uporabijo. Odrasli pa ne, da bi prej razmislili o svojem ravnanju, za napake krivimo otroka, čeprav bi bilo bolje, da bi se z njim pogovorili in mu pomagali razumeti, kaj je prav in kaj narobe. Tako otrok ostaja na stopnji izvrševalca naših zahtev in pravil, ki jih nikoli ne ponotranji, ker jih ne razume in zanj niso smiselna. Pravila lepega obnašanja jemlje kot še eno besedo OPROSTI in igra se spet nadaljuje.

Otroci so ogledalo našega ravnanja

Picture

 Otroci so kot gobe, ki vsrkavajo vse, kar je v njihovi bližini. Če pa je novo še nenavadno in zavito v skrivnostno muzanje odraslih, je še toliko bolj mikavno. Zato ni čudno, da se nekateri malčki prej naučijo izgovarjati kletvice kot druge besede. Toda staršem ponavadi, vsaj ko so otroci malo večji, takšna vrsta izražanja ni všeč. »Le kaj bo rekla okolica, če moj otrok preklinja?« Besede, ki jih bo otrok slišal v vrtcu, se bodo manj verjetno zasidrale v njegovem besednjaku, saj ostanejo le tiste, ki v domačem okolju vsakodnevno spremljajo otroka, nove iz tujega okolja pa slej ko prej izzvenijo.

Otrokom moramo povedati kaj je dovoljeno in kaj ne ter se z njimi o tem pogovarjati. Večina otrok hitro sprejme pravila vedenja, tudi drug drugega opozarjajo na napake. Seveda pa je vedno nekaj takšnih, ki kar naprej preizkušajo meje dovoljenega in sprejemljivega. Če kdo pravila ves čas krši mora biti primerno kaznovan. Tukaj niso mišljene kazni kot so  klečanje v kotu, zapiranje v temno kopalnico, odhod k počitku brez večerje, fizična kazen s kuhalnico ali pasom, ampak npr. tisti dan se bo moral odpovedati najljubši igri, na dvorišču se ne bo smel sam odločiti za vrsto igre, prijateljem bo moral odstopiti najljubšo igračo, slaščico in podobno.

Otrokom pogosto uspe narediti reči, ki nam staršem niso všeč

Picture

Vsi poznamo tisto, ko dveletniku petkrat rečemo, naj se ne igra z mobitelom, pa mu nazadnje kljub temu zgrmi na tla. In tudi če ni aparatku nič hudega, smo jezni, ker nas otrok ni upošteval. Otroku hočemo ne le dopovedati, da je to, kar je storil, narobe, ampak tudi doseči, da mu kaj podobnega ne bi več padlo na pamet. Povsem razumljive želje, vprašanje pa je, ali so izvedljive, in če so, za kakšno ceno.

Kaznovanje je vedno znamenje ali prikaz moči. Kaznovanje ne temelji na medsebojnem razumevanju ter spoštovanju drugega in medsebojne različnosti. Kaznovanje vedno vsebuje takšno ali drugačno obliko nasilja, lahko v obliki psihičnega trpinčenja (pridiganje, poniževanje, omalovaževanje, izsiljevanje z raznimi žetončki ipd.),omejevanja gibanja (razni stoli za »ohlajanje« – nekdanja oslovska klop; t. i. »time-out« ipd.) ali neposrednega fizičnega nasilja (od »vzgojne« klofute naprej). Vsekakor je treba priznati, da so omenjene oblike kaznovanja otrok na svoj način učinkovite – da delujejo. Redki otroci po kaznovanju ponovijo vedenje, zaradi katerega so bili kaznovani. Če pa že, se po navadi podredijo, ko kazen stopnjujemo.

Otroci so najpogosteje kaznovani takrat, kadar odrasli izgubijo kontrolo nad njimi zaradi neposlušnosti ali nespoštljivosti do njih. Dejstvo, nad katerim se je potrebno posebej zamisliti je, da so otroci pogosteje deležni kazni, kadar so odrasli utrujeni, pod stresom ali jezni, kar pomeni, da pri odločanju za kazen igra večjo vlogo telesno in čustveno stanje starša, kot samo dejanje otroka. Je to res potrebno? Ni kazen odraz naše nemoči, ko nam na pamet ne pade nič boljšega? Nas ne prežema slab občutek, ko kaznujemo otroke? Stroge kazni na otroka naredijo vtis, zato se izogne podobnim neprijetnostim in iz tega razloga spremeni vedenje. Za to se odloči iz strahu in ne zato, ker je uvidel napako. Namesto kazni in kaznovanja kot manipulativne tehnike vodenja vedenja raje uporabljajmo vzgojne prijeme, ki vlivajo moč. Takšna prijema sta spodbujanje in disciplina.

Kaj starši pravzaprav hočemo?

Picture

Bistveno vprašanje je, kaj starši pravzaprav hočemo? Če nam je pomembno predvsem, da otroci upoštevajo naša navodila in pravila ter se vedejo v skladu z našimi vrednotami in željami, potem brez določenega obsega kaznovanja ne bo šlo. Toda če nam gre za to, se je dobro zavedati, da kaznovanje ni vzgajanje, temveč – discipliniranje. Razlika je opazna. Discipliniranje ostro zareže v odnos med staršem in otrokom. Tu ni prostora za zaupanje in spoštovanje, nadomestita ga strah in v najboljšem primeru strahospoštovanje. Poleg tega kaznovanje kot metoda discipliniranja onemogoča razvoj samospoštovanja, občutka o lastni vrednosti, kakor tudi zavesti o sebi kot svojevrstnem in samosvojem bitju. Seveda discipliniranje ni edino, kar starši počnemo z otroki, zato so posledice odvisne od tega, v kolikšni meri nam vendarle uspeva ohranjati z otrokom tudi pristen, spoštljiv, ljubezniv odnos. Toda eno je gotovo: kaznovanje nikoli ni zastonj.

Kaj nam torej preostane? Najprej se je dobro zavedati, da otroci že od najzgodnejših let želijo sodelovati s starši. Želijo storiti to, kar nam staršem veliko pomeni. Nenehno živijo v (bolj ali manj posrečenem) iskanju ravnotežja med veliko željo po sodelovanju s starši in na drugi strani neizmerno potrebo po raziskovanju, spoznavanju sveta, predmetov, ljudi, ki ga obkrožajo, in njihovih reakcij ter seveda sebe in svojih nenehno spreminjajočih se zmožnosti. Pomaga tudi, če vemo, da mobitel z začetka članka ni padel na tla, ker bi nam otrok nalašč nagajal, temveč zato, ker njegovi prstki še niso dovolj spretni, da bi lahko brez »napake« tipali, obračali, raziskovali ta privlačni predmet, ki ga tako pogosto vidijo v naših rokah.

Otroci potrebujejo razlago kaj lahko in kaj ne

Picture

Otroci potrebujejo, da jim jasno in jedrnato pojasnimo, kaj dovolimo in česa ne. Razlaga, zakaj je tako, je zares smiselna šele takrat, ko otrok zanjo prosi. Že sama preprečitev spornega dejanja (npr. razbijanje po kuhinjskih loncih) ali odvzem ljubega mu predmeta raziskovanja (npr. mobitela) otroku po navadi prinese zadostno mero neugodja. Tudi jasno in glasno sporočilo, da je priškrniti sestri prste popolnoma nedopustno, bo za večino otrok – skupaj s pogledom na sestrine solze – povsem dovolj, da se »delikt« vsaj nekaj časa ne bo ponovil. Zelo pomembno je, da je naše sporočilo o tem, česa otrok ne sme in kaj je za nas nesprejemljivo, izrečeno zelo jasno, nedvoumno in osebno. Z našimi besedami, ki jih resno mislimo. Različice: »Daj no, ljubček, saj veš, da je mamica veliko plačala za svoj mobitel in da se lahko poškoduje … « običajen otrok ne bo razumel, zato z njo zelo verjetno ne boste dosegli svojega namena. Izjava: »Nočem, da se igraš z mojim mobijem, zato ga bom pospravila,« utegne pripeljati do protesta, toda sporočilo je jasno. Ve se, kdo nekaj hoče in kaj to je. Za to, kar hočete, vam ni treba prosjačiti – povejte tako, kot je. Dopustite pa, da otroku to morda ni všeč in da svoje nezadovoljstvo izrazi in tudi odžaluje. Če se ne boste vmešavali, ta proces sčasoma ne bo vzel več kot par minut.

Kadar otroci določeno vedenje kljub jasnemu sporočilu, ki ga dajemo, še kar ponavljajo ali celo stopnjujejo, se splača preveriti, ali je naša želja res smiselna, ali nam res toliko pomeni, ali pa gre bolj za igro, pri kateri gre za to, kdo je močnejši ali kdo ima bolj prav. Morajo biti res vsak večer vse igrače brezhibno pospravljene? Je na mizi res nujno imeti prt in na spodnjih policah porcelan, če živimo z malim raziskovalcem? Si je treba zobe res umiti tisto minuto, ko ukažem, ali bi lahko otroku pustila četrt ure manevrskega prostora? Morda ugotovimo, da so nekatera naša pričakovanja preprosto previsoka ali pa, da se nam zaradi te ali one malenkosti kratko malo ne splača dnevno spuščati v konflikt. Pravila, ki bi veljalo enako za vse otroke in starše in vsako družino, preprosto ni. Zato mora vsak zase razmisliti, kaj hoče in česa ne ter kaj je zanj pomembno in kaj ne.

Včasih otroci nesprejemljivo ali neželeno vedenje ponavljajo in ponavljajo ne glede na vse. Občutek imamo, kot da nam namenoma kljubujejo. In morda nam res. Če to drži, bo kaznovanje še posebno slaba rešitev. V takih primerih gre po navadi za to, da nam otrok želi nekaj sporočiti, vendar v svoji nezrelosti ne zna drugače kot z »odklonskim« vedenjem. Ne more nam, recimo, reči: »Draga oče in mama, ker sta zjutraj tako živčna in me samo priganjata in se zadirata, se počutim kot nebodigatreba, ki vama je samo v oviro. Prosim vaju, da vstajata malo bolj zgodaj in se toliko umirita, da me ne bo več vsakega jutra strah.« Tega kratko malo ne more reči, ker ne premore besednjaka, niti ni za kaj takega dovolj zrel. Lahko pa vsako jutro, ko se odpravljamo od doma, »zablokira«. To je njegova govorica, naloga staršev pa je, da jo poskusimo razšifrirati.

Kaznovanje lahko negativno vpliva na oblikovanje osebnosti otroka

Vse do danes je v naši družbi veljalo, da je kaznovanje otrok nekakšna naravna pravica odraslih, kljub temu da je bilo dokazano, da vsako nasilje, tako telesno kot tudi duševno, negativno vpliva na oblikovanje osebnosti otroka. Otrok se, ker se boji, da bo tepen, tudi velikokrat zlaže. Ko bo odrasel, mu bo laganje in nasilno vedenje samoumevno. Tako otroke vzgajamo v nesamozavestne ljudi, ki bodo tudi tako kot mi svoje otroke tepli. Odgovor na vprašanje, ali je kaznovanje otroka nujna in opravičljiva sestavina vzgoje, terja temeljit premislek.

Smiselno se je ustaviti in poskusiti pogledati na položaj bolj »od daleč«, se pogovoriti s kom, ki mu zaupamo. Predvsem pa otroka, ko smo mirni in nas res zanima, vprašati, kaj se mu dogaja. Ni nujno, da bomo dobili odgovor, ki ga bomo razumeli ali ki nam bo lahko takoj v pomoč, zagotovo pa bomo otroku dali vedeti, da nas v resnici zanima, kaj misli, čuti ali potrebuje. To pa je vselej – vzgojno.

 


Članek je bil objavljen v rubriki Familylab svetuje na (nekdanjih) Lumpijevih spletnih straneh.

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Poslušam te

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Rada se pogovarjam s svojimi otroki. V življenju z najstnikom in dvema skoraj odraslima hčerama se mi zdi vsak...

Dialog z najstnikom

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Mladostniki so predani raziskovanju tega, kdo so, kdo želijo postati in kako hočejo živeti. Leta so nas gledali,...