Kakšne otroke zares hočemo?

Kar direktno priznam – včasih si zelo zaželim takšnih pridnih, ubogljivih in poslušnih otrok, kot jih srečujem v drugih družinah. 

Velikokrat me namreč ta vsakodnevna odprtost za hčerine občutke, prilagajanje in pregovarjanje strašno utrujajo. V takšnih trenutkih bi za hipec najraje skočila v staro avtoritarno vzgojo, ko so se otroci bali staršev ter jih na prvo besedo in brez ugovorov ubogali. V tistih dobrih starih časih staršem ni bilo treba nič razlagati, pojasnjevati in barantati z otroki. Prav tako jim ni bilo treba dvomiti vase in vedno znova ugotavljati, da v resnici ne vedo, kaj kot starši sploh hočejo. Pač starši so imeli vedno prav. Pa četudi niso imeli prav.

Itak, da ne želim biti takšna mama, saj že kot otrok nisem prenesla niti vonja po takšnem odnosu odraslih do otrok in sem se prav vedno divje uprla. Pa četudi je bila to učiteljica slovenščine ali stara teta v trgovini. »Briga me, nihče se ne bo pogovarjal z mano tako, kot da sem manjvredna!,« se je prav vedno uprla zdrava integriteta v meni. Seveda so me zato označili kot punco z dolgim jezikom, toda v resnici mi ni bilo mar, kaj si odrasli mislijo o meni. Vedela sem, da je pravica na moji strani.

Človek bi sklepal, da bom zato danes kot mama lažje sprejemala hčerino »jezikavost«. Ok, morda res ne padam pod mizo (kot veliko odraslih, ki so kdaj v bližini), ko mi ne samo 7-letnica, temveč že 3-letnica pove »kar mi gre« ter mi zelo jasno pokaže, kdaj sem prestopila njene osebne meje. Zakaj mi je torej to vsakodnevno usklajevanje različnih oseb tako zelo težko? Kje je v resnici prava težava? Slutim, da me utruja starševsko vodenje. Pač težko je biti šef 24 ur na dan. Še posebno, če od sebe pričakuješ, da boš vedno vse znal, obvladal in imel pod kontrolo. Pa smo spet pri perfekcionizmu. Tako zelo se ga otepam, pa me vedno znova ujame za popolnoma neznanim vogalom. Ker kdo pa pravi, da kot mama ne smem hčerki reči, da nimam pojma, kako se lotiti težave, ki jo imava. Toda bom pa premislila in ji javila, ko najdem rešitev. In zakaj ne bi smela hčeri iskreno priznati, da sem tako zelo utrujena, da mi je iskanje zanjo idealnih »štumfov« enostavno preveč. Ali ji povedati, da razumem, da je utrujena in razočarana, toda da zelo težko poslušam njeno kričanje. Da mi gre v resnici na živce. Ali sem zato slaba in nesočutna mama? Nikakor. Sem samo mama iz krvi in mesa, ki postavlja svoje osebne meje. Mama, ki kdaj tudi odpove, ne zmore vodenja, dela napake in svoje otroke tudi razočara. Prizadenemo jih pa itak tako ali drugače, ne glede na to, koliko se trudimo.

Toda, da me ne boste razumeli narobe: to seveda ne pomeni, da je pravzaprav vseeno, kaj starši počnemo in govorimo. To, da si dopustimo »napake«, še ne pomeni, da zanje nismo odgovorni. Kot odgovorna odrasla oseba zato svojih izpadov in trenutne starševske opravilne nesposobnosti ne bom obešala na ramena hčera, kot na primer: »Vidiš, če bi me ti ubogala na prvo besedo, se meni ne bi bilo treba dreti in jeziti!« Namesto nalaganja teh težkih občutkov krivde bom hčeri raje povedala: »Veš, včeraj zvečer sem bila prava čarovnica. Ful sem bila utrujena, z očijem sva se nekaj sprla in potem mi je enostavno zmanjkalo potrpljenja zate. Oprosti, ker sem bila neprijazna in žal mi je, če sem te prizadela.« V resnici niti ne gre toliko za opravičevanje kot prevzemanje osebne odgovornosti za lastno vedenje. Starši smo namreč lahko prave zvite lisice: ko so otroci »pridni« (takšni, kot mi želimo), žarimo od ponosa češ, kako smo jih dobro vzgojili; ko pa so »poredni« (ko imamo v odnosu z njimi težave sami s sabo), pa jih na veliko kregamo, kako so lahko »takšni in takšni«. V trenutku naša vzgoja nima več prstov zraven, vse so »krivi« otroci, ki nas premalo poslušajo. Ker, če bi nas zares poslušali in ubogali, se to zagotovo ne bi dogajalo. Bi imeli ves dan pridkane otročke. Toda, ali si to zares želimo – vedno pridne otroke, ki bodo zrasli v vedno pridne odrasle, ki se ne znajo upreti mobingu v službi in nasilju doma? Priznam, ko tako razmišljam, sem prav vesela, da imam doma dve uporniški nagajivki z dolgim jezikom. Še posebno takrat, ko mama-šefica odide na dopust.

Kolumna Mama brez cenzure Helene Primic, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (februar 2017).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja