Kam nas pelje pot?, Stefanie Schweitzer sprašuje J. Juula (familylab.de)

Z J. Juulom se je pogovarjala Stefanie Schweitzer, intervju pa je objavljen na domači strani nemškega Familylaba

V svetu, kjer praktično ni več enotnih vzgojnih vrednot, morajo starši najti svoj notranji kompas, ki bo otrokom za smerokaz in v oporo. Toda kako to doseči? O tem smo se pogovarjali s terapevtom Jesperjem Juulom

V Nemčiji se veliko razpravlja o razpadu vrednot. Ali je stanje res tako kritično?

Sam ne bi govoril o razpadu vrednot. Mislim, da si vsaka generacija išče nove vrednote. Toda hkrati je res, da se morajo starši danes morda prvič zazreti vase in se vprašati: Kakšna mama hočem biti, kakšen oče hočem biti? V generaciji mojih staršev je bilo to drugače, takrat se je vedelo, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne, in so se po tem tudi ravnali. Obstajal je družbeni konsenz glede tega, kaj je prav in kaj narobe. Tega danes ni.

Kako je potem danes?

V večjem delu Evrope prevladuje družba preobilja. Teoretično imajo vsi lahko vse. Postali smo potrošniki. Toda vrednote trga nam ne ponujajo nobenega vodila za življenje. V Skandinaviji opažamo, da je veliko deklic že pri 11, 12 letih depresivnih. So samodestruktivne, vdajajo se motnjam prehranjevanja, gojijo samomorilske misli. V pogovoru z njimi se vse vrti okrog tržne vrednosti: Kako se bom odrezala v primerjavi s prijateljicami? Katera ima modernejše čevlje, katera bolj odštekan piercing?

Kar pomeni, da manjka notranja orientacija?

Ja. Starši kupijo otrokom vse: prenosni računalnik, televizor, računalniške igrice. Hočejo jim pokazati, da si vse to lahko privoščijo. Toda potem se pojavi vprašanje: koliko ur na dan se lahko šestletnik z vsem tem igra? Naj bo to ena ura – ali morda več? Koliko spanja potrebuje otrok, ali lahko ima televizor v svoji sobi? Za vse to ni splošno veljavnih odgovorov.

In kako naj potem starši najdejo odgovor?

Nobenih moralnih argumentov ni več. Zato potrebujejo starši natančno predstavo o tem, kaj je njim pomembno. Na primer: štirinajstletnica je hotela prsni vsadek. Mati ni vedela, kako naj se odzove. Hčerki sem rekel: „Ne moreš dobiti vsadka. Počakati moraš. Tvoje prsi so vendar še čisto nove.“ Dekle se je zasmejalo. Mati je bila začudena, da je tako preprosto. Mislila je, da mora vse argumentirati. Podobno je glede televizije. Starši se lahko odločijo, da je ura in pol na dan dovolj. Če otrok protestira, češ da lahko njegovi prijatelji gledajo dlje, lahko odgovorite: „Ja, res je. Ampak ti ne smeš, ker mi tega nočemo.“

Pravite, da proti površnosti pomagajo druge vrednote. Katere so to?

Nisem moralist. Moje vrednote so psihološke, medčloveške narave. Nekaterim se bodo morda zdele nekoliko brezbarvne. Toda če si ogledamo družine, v katerih se družinski člani dobro počutijo, bomo našli štiri temeljne vrednote: odgovornost, avtentičnost, integriteta in enakovrednost.

Kaj nam prinašajo te vrednote?

Te vrednote nam pomagajo, da razvijemo občutek samospoštovanja. Odgovornost zase lahko otroci na določenih področjih prevzamejo že zelo zgodaj. V kolikšni meri, je odvisno od otroka do otroka. Toda malčki lahko na primer sami odločajo o tem, katera oblačila hočejo ali kakšno pričesko, koga imajo radi in koga ne. Prav tako lahko tudi vse od rojstva naprej odločajo o svojem apetitu. Toda to za starše pogosto ni preprosto.

Zakaj ne?

Če naj bi bil moj otrok odgovoren, jaz kot mama ali oče izgubim moč. Mnogo staršev pa tega noče. Ko začutijo otrokove težnje, so malone užaljeni, „Pa delaj po svoje,“ rečejo otroku in gredo proč. To je narobe. Neka starejša gospa mi je povedala čudovito zgodbo. Iz tretjega nadstropja svoje hiše je hotela z dveletnim vnučkom po stopnicah navzdol. Prijela ga je za roko. Toda otrok je rekel: „Ne, sam bom.“ Stara mama ga je potem držala le narahlo za ramena. Ko sta bila spodaj, je otrok zadovoljno rekel: „Sam sem prišel dol, ampak s tabo!” Za to gre. Otroci potrebujejo starše, vendar v neki novi vlogi, bolj kot spremljevalce.

To je lažje reči kot storiti …

Zato sta tako pomembna integriteta in avtentičnost. To pomeni, prvič, naj starši izražajo svoje lastne meje, namesto da iščejo meje za otroka. In drugič to pomeni, da morajo nehati preigravati neko vlogo. Če to naredijo, se težave med starši in otroci največkrat preprosto razblinijo. Dostikrat zaidemo v igro vlog, ne da bi to sploh opazili. Danes velja, da bi morala biti povprečna srednjeevropska mama vselej prijazna. Toda pogosto prijaznost ne prihaja iz nje same, temveč jo le igra.

In kako se potem to izraža?

Vzemimo recimo besedo “rad bi”. “Ali bi?” zveni zelo prijazno in sodi k družbeno sprejemljivemu govoru. V zasebnem življenju pa to ne deluje. Tam moramo “rad bi” nadomestiti s “hočem”. Recimo: “Hočem, da prideš zdaj na kosilo!” To je jasna in nedvoumna izjava, po kateri se lahko otrok ravna. Če ga mati vpraša: “Bi se zdaj rad usedel?” otrok ne more vedeti, ali gre za vprašanje ali za zahtevo, poziv. Prav tako lahko recimo oče otroku reče: “Danes se nočem igrati s tabo.” Vendar pa mora stati za svojimi besedami in iskreno priznati: “Ja, rekel sem ne. In to ne zato, ker ti ne bi bil priden ali ker sem jaz preveč utrujen, ampak zato, ker bom zdaj rajši bral časopis.“ Pomembno je, da uporabljam osebni jezik, da izražam svoja lastna občutja. To je avtentično.

Pa ne bom tako otroka razočaral?

Ja, razočaral že, vendar ga ne bom prizadel. Starši, ki neprestano potlačujejo svoje potrebe, bodo nekega dne krivdo za to pripisali otroku. In to ga bo prizadelo. Če rečeš “ne”, so otroci samo razočarani, včasih tudi jezni. To je tako, kot če bi rekel prijatelju, da bi bil rajši malo sam.

Ali se ta „ne“ razlikuje od tistega pri avtoritativni vzgoji?

Ja. „Ne“ ne rečem otroku zato, ker je postavil kakšno vprašanje ali ker mi njegovo vprašanje ni všeč. Moj „ne“ izraža naslednje: „Včasih moram ljudem, ki jih imam rad, reči „ne,“ ker moram reči „ja“ sebi.

Pa to ni v nasprotju z načelom enakovrednosti?

Ne. Enakovrednost ne pomeni, da starši ne prevzemajo nobenih odločitev več. V družini, kjer vlada enakovrednost, je vsakdo spoštovan. Vsak lahko izraža svoje želje in potrebe in vsakogar vzamemo resno. To pa seveda ne pomeni, da so vse želje tudi izpolnjene. Otroci to tudi razumejo.

Kako naj prepričam otroka, da se bodo moje vrednote tudi njemu zdele dragocene?

Naše vrednote se otrokom zdijo kul. Saj jim v končni fazi pomagajo, da v tem svetu preživijo. Najstniki morajo danes sprejemati zelo pomembne odločitve: o alkoholu, drogah, pornografiji. Ponudbe so tu. Toda saj vemo, kajne: otrok, ki zna samozavestno reči, “ne, to ni zame”, ne bo potisnjen ob rob. Tega se morajo otroci zavedati, in to lahko storijo samo skupaj s starši. Kajti otroci se učijo predvsem iz našega vedenja, prek tega, kar delamo in govorimo mi – ali pa ne govorimo.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja