Pametni telefon

Naša osemnajstletnica želi pametni telefon. Doslej ni izražala kakšne posebne potrebe po njem in tudi ni tip, ki bi podlegal družbenemu pritisku. Pred nekaj meseci je ugotovila, da bi ji telefon močno olajšal objavljanje njenih slik in risb na raznih portalih. Jasno je argumentirala svoje razloge. Z možem sva odšla na sprehod, pretresla njene želje in potrebe ter se odločila, da ji poveva o najinih pomislekih: – ne želiva prevzeti stroška naročnine, – skrbi naju, da se v uporabi telefona ne bo zmogla omejiti, – že tako nosi očala, majhen ekranček je za vid slabši, – dostopnost do interneta se bo povečala na neomejeno, saj zdaj deli računalnik z mamo, bratom in sestro. Oba poznava prednosti in slabosti zaslonskih medijev. Sploh o slednjih je veliko raziskav in dokazov. Hkrati sva priča nenehnim bojem staršev in otrok okrog omejevanja uporabe računalnika in drugih naprav. Neomejen čas na računalniku za najine otroke ne sodi med vrednote, ki jih želiva predajati v najini družini. Jemljeva si pravico, moč in odgovornost, da postaviva omejitve po lastnem premisleku. V tem primeru uporabljava svojo ekonomsko moč in otrokom ne kupiva lastnih prenosnikov in pametnih telefonov. Tako pridobiva tudi delni pregled nad tem, koliko časa preživijo na elektronskih napravah in kaj približno tam počnejo, torej nadzor. Hkrati se zavedava, da morava otrokom prepuščati odgovornost za uporabo elektronskih naprav, tudi glede časovnega (samo)omejevanja. Osebno nočem otroku fizično odvzeti nečesa, kar je njegova osebna lastnina (npr. telefon), še posebno se mi upira, da bi ga tako kaznovala. Kaj torej storiti? Na enem ekstremu je možnost otroku podariti telefon in mu prepustiti, da ga uporablja, kakor in kolikor želi,...

Uf, ta jeza … mamina namreč

To, kar mi pri prvi hčerki ni uspelo, poskušam uresničiti pri drugi: kako ostati mirna in se ne jeziti, ko hčerko zagrabi napad trme, ihte oziroma nepopustljivega »hočem, da je po moje«. In predvsem, kako ji pomagati, da se bo naučila sprejeti te intenzivne občutke, ki jo več kot očitno vso prelijejo. Ko sem ozavestila to, da sem v resnici prav tako izgubljena v hčerinih občutkih kot ona sama in da je moja jeza le obrambni mehanizem moje popolne nemoči, sem bila kot mama še bolj zmedena in prestrašena. Kako naj ji pomagam, če pa ne znam pomagati niti sebi?! Pa smo spet pri znanem Juulovem prepričanju: največ, kar lahko starš naredi za otroka, je, da dobro poskrbi zase. Če torej hočem pomagati hčerki, se moram najprej sama naučiti sprejeti in razumeti svojo jezo, potem pa najti izhod iz nje. In zares je pomagalo to, da sem nekajkrat odšla iz sobe in h kričeči hčerki poslala moža (čeprav je ob mojem odhodu začela še bolj kričati), ko sem čutila, da se od vse silne jeze v sebi ne morem povezati ne z empatijo, ne z ljubeznijo. V takšnih trenutkih sem namreč tako zelo jezna na hčerko, ki kriči na vse grlo, da bi jo najraje zagrabila in jo utišala, pa četudi z nasiljem. Nekajkrat sem bila sredi noči tako obupana od njenega glasnega in neumornega kričanja, ker ji je oči prinesel vodo namesto mami ali ker je mami šla lulat, pa nje ni vzela zraven, da sem jo zares zagrabila in ji za hipec zaprla usta z roko, čeprav sem globoko v sebi vedela, da je to zelo narobe....

Če tebe ni zraven, so čisto normalni

A vam je kaj znana situacija? Vikend je. Vsi skupaj ste doma. In mulci so nemogoči. Nekje vmes mož reče: “Če tebe ni zraven, so čisto normalni.” Priznam, da mi gre ta stavek vedno blazno na živce. Kot prvo, zakaj se, če smo skupaj, ves čas obešata po meni in tečnarita in me hočeta dat na pol? Zakaj niti na WC ne morem v miru? Kot drugo, kje sem falila v vzgoji, da sta z njim ‘čisto normalna’? Kot tretje, zakaj za vraga se on lahko zlekne pred TV in se otroci zleknejo k njemu ali pa vzamejo igrače in se igrajo zraven na tleh? Če jaz samo pomislim, da bi pobrskala po računalniku, že oba lezeta po meni … In kot zadnje, v bistvu mu sploh ne verjamem. To reče samo zato, da me spravlja ob živce. Do danes. Nekaj sem bolna. Odvijal se je zgornji scenarij pa sem izkoristila sekundo njune nepozornosti in s skodelico kave ušla v njuno spalnico. Zaprla vrata za sabo. Se skrila v kot za posteljo. Vsaj 5 minut, da v miru spijem kavo … In zdaj že pol ure sedim tu, v miru in tišini, in poslušam, kaj se dogaja v dnevni. Nič! Tišina. Mir. Vsake toliko čisto skuliran glas moje hčerke ali mojega dragega, vmes smejanje na ves glas od tamalega … Kje je zdaj vsa tista tečnoba izpred pol ure? Kako? Zakaj? Nič ne štekam 🙂 Sabina...

Kdo se (n)ima rad?

Skoraj 7 letna hčerka me vpraša: »A ne, da imajo vsi ljudje radi svoje telo?« Jaz, malce presenečena, odgovorim:« Ne čisto vsi. Nekateri se nimajo radi, tako kot bi se lahko imeli, ker so jim drugi govorili grde stvari o telesu in so jim verjeli.« Hčerka mi odgovori: »Aha, kaj pa ti mami, a maš ti rada svoje telo?« Mislim si, pa ravno mene to sprašuješ, kako veš, da je to moja šibka točka? Kako veš, da imam težave s telesno samopodobo? (Toliko o sodelovanju, o katerem govori Juul.) Odgovorim ji: »Večinoma se imam rada, se pa tudi še učim, kako se imeti rada.« Vpraša me: »Kaj se moraš pa še naučiti?« Pa ji rečem: »Da grem počivat, ko sem utrujena, pa da se razjezim, če sem jezna … No pa saj doma večinoma se, v službi pa včasih ne.« »Zakaj pa ne mami?« jo zanima naprej. »Ker me je strah,« priznam. Pa mi reče: »Mami, ampak če ne probaš, ne veš, a ne?«   Ana Bogdan...

Ekstra intro

Zadnjič sem nekje brala članek o introvertirancih. Ena od značilnosti je, kako druženje vpliva nanje. Ekstravertirancem druženje in ljudje dajejo energijo, introvertirancem jo druženje pobira. Lahko se družijo, lahko jim je fajn, lahko jim je res super, ampak na koncu dneva je energije manj, ne več. Trenutno je tako obdobje, ko še posebej uživam v miru. Ko na poti domov ugotavljam, da mi je čisto luštno v pisarni ob sedmih zvečer, ko ni več nikogar tam in da bi bila še kar v službi. Ko pridem domov in na vratih zamenjam z dragim, ki se je ravnokar odpravil peljat ven psa, ki ga imamo v varstvu. Da imam lahko še pol ure časa samo zase. Ko zvečer kar sedim na kavču in upam, da se bosta mulčka enkrat čudežno sama spomnila, da sta zaspana, se oblekla v pižamo in si prebrala pravljico in šla spat. Pa sta super luštna in fajn zadnje čase, nič ne tečnarita, nič kaj posebno zahtevna nista, sploh se nimam kaj pritoževati. Samo … Evo, nimam energije. Ne morem se družit. Mir rabim. Mogoče zima tako vpliva name, mogoče bi morala biti medved … Ne vem … V bistvu bi jim za en teden ušla, nekam v hribe, v kočico s kaminom in kupom knjig. A so to sploh filingi, ki jih mami lahko na glas prizna?  Sabina Adanič...

Med udobjem in odgovornostjo …

Zakaj je tako enostavno in hkrati tako strašno težko? Zunaj je lep, sončen zimski dan. Skoraj 10 stopinj. Midva sva pa notri. Že trikrat sem ga poskušala obleči, da bi šla ven, in vsakič se je tam nekje pri hlačah pričel tako upirati, da bi ga morala res na silo zagrabiti, če bi mu jih hotela spraviti gor. In beži pred mano in govori ne, ne, ne. Kaj bolj detaljnjega mi pri 17 mesecih še ne zna razložiti. V bistvu se mi sploh ne da ven. V bistvu sem že zjutraj razmišljala, da imam en kup stvari, ki bi jih morala narediti. In tamali se čisto mirno igra tamle v kotičku. Dokler spet ne omenim, če bi šla ven. “Ampak tak lep sončni dan je, mogoče zadnji, mogoče bo jutri že megla… Res bi bilo fino, če greva vsaj malo na dvorišče …” Trikrat sem se že odločila, da danes pač ne bova šla ven in bom izkoristila priložnost in naredila, kar imam za narediti … Zdajle sedi na mizi ob oknu in se je že skoraj naučil sestaviti prsno črpalko, ki jo je našel v potovalki, ki je še nisem uspela pospraviti. Jaz sem v tem času zložila že tri stroje oblek. V bistvu se imava fajn, sonce sije skozi okno direktno na naju, na toplem sva, on uživa, jaz koristno porabljam čas … Ampak še vedno me gloda, ker bi se spodobilo iti ven, ker bi bilo fajn, ker je res lep dan … Kar v žlički me stisne, vsakič ko pomislim. Kakšna mati sem, da otroku ne privoščim malo sonca in svežega zraka!? Zakaj ga pravzaprav ne...