Učiteljica Branka

Učiteljica, ki redko sliši pohvalo, pa čeprav nima konfliktov s starši, saj ji le-ti na govorilnih urah pogosteje zaupajo lastne težave kot pa razpravljajo o težavah z otroki. Zanjo so otroške laži razumljene kot zgodbe, pretepi pa kot slepe ulice. Hodim po šolskem hodniku, pogled se mi ustavi na objokanem obrazku drugošolca Aljaža. “Aljaž, jočeš?” “Ne, samo …”, tišina in mokre očke. “Aljaž, kaj pa je?” “Če pa ne bomo imeli Branke.” Razsvetljenje je bilo takojšnje. Zaradi številčnih akrobacij kombiniranih oddelkov letošnjih drugošolcev ne bo učila učiteljica Branka kot po navadi, ampak bodo pouk nadaljevali pri učiteljici iz prvega razreda. “A je tako hudo?” “Hujše.” Če ne bi bilo solz, bi bila moja učiteljska duša navdušena nad pravilno uporabo stopnjevanja omenjenega drugošolca. Pa so moje misli odtavale drugam. K učiteljici Branki. Mladi učiteljici, sami mamici fantiča v prvih razredih neke druge osnovne šole. Eni redkih učiteljic, ki jo obožujejo ne le deklice, temveč tudi dečki. Učiteljici, ki je vedno prijazna in nasmejana, tudi kadar je neznansko huda, kot rečejo otroci. Najlepši učiteljici v oblekicah z rožicami in čevljih z bleščicami, katere oči so vedno tople, roke pa objemajo in pobožajo. Učiteljici, ki ne kriči na učence, pa ima vseeno red v razredu. Učenci sicer pravijo, da jim ni treba ubogati, pa vendar naredijo, kar jim Branka reče. Učiteljici, ki si menda med uro, ko se igrajo, tudi lakira nohte, pa je vendar vse narejeno. Učiteljici, pri kateri imajo učenci vsak dan športno, najpogosteje kar v gozdu za šolo. Branki, ki jo imajo le redke kolegice rade, čeprav ne opravlja in ni nikdar sitna. Pa vendar je v aktivu praktično...

Punce v šoli me ne marajo

Ko mi je hčerka potožila, da je tako punce kot fantje v šoli ne marajo, so me najprej prelili številni občutki – od občutkov strahu in jeze do žalosti in nemoči. Pa nazaj do jeze in strahu. Kako naj ji pomagam, me je zbadalo v možganih in srcu. Helena, nikar se ne prenagli in najprej previdno preveri, za kaj sploh gre. Hči je namreč ne samo visoko senzitivna, temveč tudi zelo močno čustvuje, zato jo velikokrat odnese v neko občutenje, ki se medtem, ko se jaz ubadam z njim in iščem možne rešitve, včasih prelevi tudi v totalno nasprotje.Tako se je že večkrat izkazalo, da je hči en dan jokala, kako je nihče ne mara, drug dan pa se s puncami veselo objemala. Normalno, da sem bila zmedena in zato toliko bolj previdna. Toda daljši večerni pogovor (ko se mi med večernim crkljanjem najraje “odpre”) je vendarle izkazal, da gre za občutek, ki ni le hipne narave, temveč se ji ponavlja že dlje časa. V resnici mi že od prvega razreda naprej toži, da ima težave s sošolkami. Ok, kdaj tudi s fanti, toda za te sva skupaj ugotovile, da so “normalne”. Pač fantje kot fantje ne marajo punc. Ker se z možem zavedava, da hči niti pod razno ni angelček in zagotovo zna biti tudi naporna prijateljica, sva hčerko najprej vprašala, zakaj meni, da je sošolke ne bi marale in jo vztrajno opogumljala, da je v odnosu do prijateljic spoštljiva in prijazna. “Pa saj sem prijazna, toda še vedno me ne marajo!” mi je hči večkrat odvrnila. Kaj naj ji rečem? Da so punce nesramne in hudobne? Seveda,...

Pametni telefon

Naša osemnajstletnica želi pametni telefon. Doslej ni izražala kakšne posebne potrebe po njem in tudi ni tip, ki bi podlegal družbenemu pritisku. Pred nekaj meseci je ugotovila, da bi ji telefon močno olajšal objavljanje njenih slik in risb na raznih portalih. Jasno je argumentirala svoje razloge. Z možem sva odšla na sprehod, pretresla njene želje in potrebe ter se odločila, da ji poveva o najinih pomislekih: – ne želiva prevzeti stroška naročnine, – skrbi naju, da se v uporabi telefona ne bo zmogla omejiti, – že tako nosi očala, majhen ekranček je za vid slabši, – dostopnost do interneta se bo povečala na neomejeno, saj zdaj deli računalnik z mamo, bratom in sestro. Oba poznava prednosti in slabosti zaslonskih medijev. Sploh o slednjih je veliko raziskav in dokazov. Hkrati sva priča nenehnim bojem staršev in otrok okrog omejevanja uporabe računalnika in drugih naprav. Neomejen čas na računalniku za najine otroke ne sodi med vrednote, ki jih želiva predajati v najini družini. Jemljeva si pravico, moč in odgovornost, da postaviva omejitve po lastnem premisleku. V tem primeru uporabljava svojo ekonomsko moč in otrokom ne kupiva lastnih prenosnikov in pametnih telefonov. Tako pridobiva tudi delni pregled nad tem, koliko časa preživijo na elektronskih napravah in kaj približno tam počnejo, torej nadzor. Hkrati se zavedava, da morava otrokom prepuščati odgovornost za uporabo elektronskih naprav, tudi glede časovnega (samo)omejevanja. Osebno nočem otroku fizično odvzeti nečesa, kar je njegova osebna lastnina (npr. telefon), še posebno se mi upira, da bi ga tako kaznovala. Kaj torej storiti? Na enem ekstremu je možnost otroku podariti telefon in mu prepustiti, da ga uporablja, kakor in kolikor želi,...

Uf, ta jeza … mamina namreč

To, kar mi pri prvi hčerki ni uspelo, poskušam uresničiti pri drugi: kako ostati mirna in se ne jeziti, ko hčerko zagrabi napad trme, ihte oziroma nepopustljivega »hočem, da je po moje«. In predvsem, kako ji pomagati, da se bo naučila sprejeti te intenzivne občutke, ki jo več kot očitno vso prelijejo. Ko sem ozavestila to, da sem v resnici prav tako izgubljena v hčerinih občutkih kot ona sama in da je moja jeza le obrambni mehanizem moje popolne nemoči, sem bila kot mama še bolj zmedena in prestrašena. Kako naj ji pomagam, če pa ne znam pomagati niti sebi?! Pa smo spet pri znanem Juulovem prepričanju: največ, kar lahko starš naredi za otroka, je, da dobro poskrbi zase. Če torej hočem pomagati hčerki, se moram najprej sama naučiti sprejeti in razumeti svojo jezo, potem pa najti izhod iz nje. In zares je pomagalo to, da sem nekajkrat odšla iz sobe in h kričeči hčerki poslala moža (čeprav je ob mojem odhodu začela še bolj kričati), ko sem čutila, da se od vse silne jeze v sebi ne morem povezati ne z empatijo, ne z ljubeznijo. V takšnih trenutkih sem namreč tako zelo jezna na hčerko, ki kriči na vse grlo, da bi jo najraje zagrabila in jo utišala, pa četudi z nasiljem. Nekajkrat sem bila sredi noči tako obupana od njenega glasnega in neumornega kričanja, ker ji je oči prinesel vodo namesto mami ali ker je mami šla lulat, pa nje ni vzela zraven, da sem jo zares zagrabila in ji za hipec zaprla usta z roko, čeprav sem globoko v sebi vedela, da je to zelo narobe....

Če tebe ni zraven, so čisto normalni

A vam je kaj znana situacija? Vikend je. Vsi skupaj ste doma. In mulci so nemogoči. Nekje vmes mož reče: “Če tebe ni zraven, so čisto normalni.” Priznam, da mi gre ta stavek vedno blazno na živce. Kot prvo, zakaj se, če smo skupaj, ves čas obešata po meni in tečnarita in me hočeta dat na pol? Zakaj niti na WC ne morem v miru? Kot drugo, kje sem falila v vzgoji, da sta z njim ‘čisto normalna’? Kot tretje, zakaj za vraga se on lahko zlekne pred TV in se otroci zleknejo k njemu ali pa vzamejo igrače in se igrajo zraven na tleh? Če jaz samo pomislim, da bi pobrskala po računalniku, že oba lezeta po meni … In kot zadnje, v bistvu mu sploh ne verjamem. To reče samo zato, da me spravlja ob živce. Do danes. Nekaj sem bolna. Odvijal se je zgornji scenarij pa sem izkoristila sekundo njune nepozornosti in s skodelico kave ušla v njuno spalnico. Zaprla vrata za sabo. Se skrila v kot za posteljo. Vsaj 5 minut, da v miru spijem kavo … In zdaj že pol ure sedim tu, v miru in tišini, in poslušam, kaj se dogaja v dnevni. Nič! Tišina. Mir. Vsake toliko čisto skuliran glas moje hčerke ali mojega dragega, vmes smejanje na ves glas od tamalega … Kje je zdaj vsa tista tečnoba izpred pol ure? Kako? Zakaj? Nič ne štekam 🙂 Sabina...

Kdo se (n)ima rad?

Skoraj 7 letna hčerka me vpraša: »A ne, da imajo vsi ljudje radi svoje telo?« Jaz, malce presenečena, odgovorim:« Ne čisto vsi. Nekateri se nimajo radi, tako kot bi se lahko imeli, ker so jim drugi govorili grde stvari o telesu in so jim verjeli.« Hčerka mi odgovori: »Aha, kaj pa ti mami, a maš ti rada svoje telo?« Mislim si, pa ravno mene to sprašuješ, kako veš, da je to moja šibka točka? Kako veš, da imam težave s telesno samopodobo? (Toliko o sodelovanju, o katerem govori Juul.) Odgovorim ji: »Večinoma se imam rada, se pa tudi še učim, kako se imeti rada.« Vpraša me: »Kaj se moraš pa še naučiti?« Pa ji rečem: »Da grem počivat, ko sem utrujena, pa da se razjezim, če sem jezna … No pa saj doma večinoma se, v službi pa včasih ne.« »Zakaj pa ne mami?« jo zanima naprej. »Ker me je strah,« priznam. Pa mi reče: »Mami, ampak če ne probaš, ne veš, a ne?«   Ana Bogdan...