Kdo se (n)ima rad?

Skoraj 7 letna hčerka me vpraša: »A ne, da imajo vsi ljudje radi svoje telo?« Jaz, malce presenečena, odgovorim:« Ne čisto vsi. Nekateri se nimajo radi, tako kot bi se lahko imeli, ker so jim drugi govorili grde stvari o telesu in so jim verjeli.« Hčerka mi odgovori: »Aha, kaj pa ti mami, a maš ti rada svoje telo?« Mislim si, pa ravno mene to sprašuješ, kako veš, da je to moja šibka točka? Kako veš, da imam težave s telesno samopodobo? (Toliko o sodelovanju, o katerem govori Juul.) Odgovorim ji: »Večinoma se imam rada, se pa tudi še učim, kako se imeti rada.« Vpraša me: »Kaj se moraš pa še naučiti?« Pa ji rečem: »Da grem počivat, ko sem utrujena, pa da se razjezim, če sem jezna … No pa saj doma večinoma se, v službi pa včasih ne.« »Zakaj pa ne mami?« jo zanima naprej. »Ker me je strah,« priznam. Pa mi reče: »Mami, ampak če ne probaš, ne veš, a ne?«   Ana Bogdan...

Ekstra intro

Zadnjič sem nekje brala članek o introvertirancih. Ena od značilnosti je, kako druženje vpliva nanje. Ekstravertirancem druženje in ljudje dajejo energijo, introvertirancem jo druženje pobira. Lahko se družijo, lahko jim je fajn, lahko jim je res super, ampak na koncu dneva je energije manj, ne več. Trenutno je tako obdobje, ko še posebej uživam v miru. Ko na poti domov ugotavljam, da mi je čisto luštno v pisarni ob sedmih zvečer, ko ni več nikogar tam in da bi bila še kar v službi. Ko pridem domov in na vratih zamenjam z dragim, ki se je ravnokar odpravil peljat ven psa, ki ga imamo v varstvu. Da imam lahko še pol ure časa samo zase. Ko zvečer kar sedim na kavču in upam, da se bosta mulčka enkrat čudežno sama spomnila, da sta zaspana, se oblekla v pižamo in si prebrala pravljico in šla spat. Pa sta super luštna in fajn zadnje čase, nič ne tečnarita, nič kaj posebno zahtevna nista, sploh se nimam kaj pritoževati. Samo … Evo, nimam energije. Ne morem se družit. Mir rabim. Mogoče zima tako vpliva name, mogoče bi morala biti medved … Ne vem … V bistvu bi jim za en teden ušla, nekam v hribe, v kočico s kaminom in kupom knjig. A so to sploh filingi, ki jih mami lahko na glas prizna?  Sabina Adanič...

Med udobjem in odgovornostjo …

Zakaj je tako enostavno in hkrati tako strašno težko? Zunaj je lep, sončen zimski dan. Skoraj 10 stopinj. Midva sva pa notri. Že trikrat sem ga poskušala obleči, da bi šla ven, in vsakič se je tam nekje pri hlačah pričel tako upirati, da bi ga morala res na silo zagrabiti, če bi mu jih hotela spraviti gor. In beži pred mano in govori ne, ne, ne. Kaj bolj detaljnjega mi pri 17 mesecih še ne zna razložiti. V bistvu se mi sploh ne da ven. V bistvu sem že zjutraj razmišljala, da imam en kup stvari, ki bi jih morala narediti. In tamali se čisto mirno igra tamle v kotičku. Dokler spet ne omenim, če bi šla ven. “Ampak tak lep sončni dan je, mogoče zadnji, mogoče bo jutri že megla… Res bi bilo fino, če greva vsaj malo na dvorišče …” Trikrat sem se že odločila, da danes pač ne bova šla ven in bom izkoristila priložnost in naredila, kar imam za narediti … Zdajle sedi na mizi ob oknu in se je že skoraj naučil sestaviti prsno črpalko, ki jo je našel v potovalki, ki je še nisem uspela pospraviti. Jaz sem v tem času zložila že tri stroje oblek. V bistvu se imava fajn, sonce sije skozi okno direktno na naju, na toplem sva, on uživa, jaz koristno porabljam čas … Ampak še vedno me gloda, ker bi se spodobilo iti ven, ker bi bilo fajn, ker je res lep dan … Kar v žlički me stisne, vsakič ko pomislim. Kakšna mati sem, da otroku ne privoščim malo sonca in svežega zraka!? Zakaj ga pravzaprav ne...

Sova je padla v vodo – in o tem ne vem ničesar

Vedno so me pritegnili zanimivi naslovi komentarjev, člankov, blogov, ki so zapeljivo omrežili oči, popihali na dušo in obljubljali literarni raj. Morda ste imeli podobno izkušnjo kot jaz, da ste bili največkrat po teh privlačnih naslovih razočarani: vsebina se ni skladala z naslovom, naslov je obljubljal preveč, avtor je popolnoma skrenil z bistva, skratka mogoče ste se kot jaz počutili nategnjene. Moj naslov vam po vsej verjetnosti obljublja ravno to. Ne želim slepomišiti, zato kar hitro k bistvu. Govorim o svojem prvem sinu, ki bo kmalu dopolnil 4 in pol leta. V vrtcu so jih peljali na gledališko predstavo že tri dni nazaj. Ko sem ga prišla iskat in pričakovala izliv besed, kaj so si ogledali, kako je bilo na busu, ali so šli potem na sprehod v mesto, sem dobila le: “Jaz pa sem se z Dinotom zmenil za obisk, bova vse igrače razmetala in potem vse pospravila, pa še vse bonbone bova pojedla.” Dddddd! Nevrotični starš v meni ni zmogel slišati povedanega in začela sem ga dobesedno posiljevati z zasliševanjem … se vam je že kdaj zgodilo? “Ja, kako, a niste bili danes v gledališču? A ste potem šli z busom? A  se je bilo fajn peljat z busom? Ste šli pogledat lučke?” Iz mene je kar bruhalo, nisem se mogla ustavit, kaj še le da bi sinu pustila do besede. Pameten človeček je presodil, da sem si že sama odgovorila na vsa vprašanja, torej so vse njegove besede odveč. Bil je tiho in korakal ob meni. Grrrr, pa seveda nisem bila srečna … saj mi ni nič povedal! V štimungi sem ostala še cel dan, potem...

Kje so meje sestrske ljubezni

”Zato je potrebno, da starši dobro ocenimo, kdaj otroci RES potrebujejo pomoč in PRI ČEM. Odnosi med sorojenci so njihovi, konflikti ravno tako.” (www.familylab.si)   Med nosečnostjo nismo prav na široko debatirali o dojenčku, bil je pač omenjen toliko, kot smo se normalno pogovarjali o njem. Enkrat sem jo vzela s sabo na pregled, da je videla tisto veliko vesoljčkasto glavo, in potem ni vedela, kaj naj odgovori, ko smo jo spraševali, kako se ji je zdelo. Pa na koncu sva ji prepustila izbiro imena. Ne bom pozabila prizora, ko je prišla s tatom v porodnišnico, stopila v sobo in rekla: ”Kje pa je dojenček?” In to je bilo to. Od tega trenutka naprej je bil njen dojenček in ona bi vse: previjala, kopala, dajala spat, ga potrpežljivo pol ure držala v naročju s flaško v roki … In prenašala okrog. Ta del s prenašanjem je bil najbolj strašljiv za naju. Koliko lahko dovoliš triletniku? Pa saj ga ne more prenašat, saj ga v bistvu niti dvignit ne sme, kaj pa če ji pade, kaj pa če ga preveč stisne, kaj pa če ga po nesreči zadavi? V bistvu že objemanje dva tedna starega bitja izgleda grozljivo. Ampak kaj potem rečeš triletnici, ko te zelo resno pogleda in reče: ”Mami, saj vem, saj bom pazila.” Pa ji v bistvu verjameš. In ga itak dvigne s tal enkrat, ko te ni zraven, in ga prinese za tabo, ker je jokal in sta oba OK. Spustiš mejo in rečeš OK, samo iz postelje ga pa res ne smeš dajati, ker je previsoko. In se spet zgodi, da se tamali zbudi in je...

Komu ni do učenja?

Včerajšnja debata v kavarni Kinodvora po premieri filma Approaching the Elephant me je čisto pogrela. Pa ne toliko zato, ker je prav mučno gledati odnose med otroci in odraslimi, ki ne zmorejo prevzeti odgovornega vodstva (mučno seveda zato, ker me zelo živo spomnijo na vse trenutke, ko se tudi sama kot mama počutim totalno nemočno in šele kasneje ozavestim, da mi je vodenje ušlo iz rok), temveč predvsem zato, ker me je strah skritega sporočila filma, ki sem ga zaznala: koncept svobodne šole se lahko konkretno sfiži, zato je javna šola vendarle boljša odločitev. Vem, da se Ivana Gradišnik nikakor ne bo strinjala z mano in  občudujem njen optimizem ter širok pogled, ki kristalno vidi, da se »polom«, ki smo mu bili priča v filmu, vsakodnevno dogaja tudi na javnih šolah in v družinah, zato film nikakor ni antireklama za svobodne šole, temveč zgolj prikaz, kaj se zgodi, če odrasli niso zmožni odgovorno voditi otrok. Toda sama imam občutek, da se večina slovenskih učiteljev in staršev vendarle ne zaveda, da se enake (ko zmanjka kompetentnega vodja) situacije dogajajo tudi v javnem izobraževalnem sistemu, sploh pa si je težko priznati, da se nam to dogaja tudi doma. Ja, itak da smo starši/učitelji glavni odločevalci in vodje družine/razreda. To, da prisluhnemo otrokom, pa ja še ne pomeni, da oni vodijo družino/razred … so besede, s katerimi se prepričujemo, da smo kompetentni vodje. Pa smo zares? Velikokrat srečujem odrasle, ki se skrivajo za pravili, pa naj bodo to šolska ali hišna domača pravila. Včasih niti niso pravila, ampak vrednote ali moralna načela, ki jih je treba privzgojiti otrokom. Zlepa ali zgrda. Seveda...