Slovenska šola – vrednote v teoriji in praksi

(Piše: Marjana Škalič) Učitelji so pri nas uradniki, kar jim dopušča, da se nekateri obnašajo kot nestrokovnjaki. Predstava o vrednotah, ki jo ima sistem, vpliva na osebe, ki delajo v tem sistemu. In v našem šolskem sistemu je 90% predstav o vrednotah birokratsko obarvanih, profesionalno pa le 10%. Skladno s tem se učitelji in ravnatelji obnašajo kot uradniki, kar pa dalje vodi k temu, da zija med tem, kar je korektno, in tem, kar je pravilno, velika vrzel. Vendar pa šola ne opravi svojih pravih nalog, če je pozorna predvsem na korektnost. (Jesper Juul: Šolski infarkt) Ob gornjem odstavku takoj pomislim na osnovno šolo, ki so jo precej let obiskovali moji trije otroci. To je šola, o kateri je težko povedati kaj dobrega, še sploh, če se omejim na predmetno stopnjo. Hči je v to šolo hodila od petega razreda naprej, srednji sin od četrtega, najmlajši pa že od prvega. Prva šolska leta najmlajšega so tista, na katera je, po zaslugi učiteljic, tudi nekaj prijetnih spominov. Sama sem izredno hvaležna njegovi prvi učiteljici, ker je najino prvo govorilno uro začela s tem, da mi je opisala, kako vidi mojega sinka po značaju. Prav to si namreč želim od učiteljev – da bi mojega otroka videli kot osebo, ne le kot skupek učnih sposobnosti in dosežkov. Pozneje se to ni več ponovilo. Govorilne ure zame niso imele več smisla, saj so mi o ocenah in ostalem dogajanju otroci sami sproti poročali, ali pa prinesli obvestila o tekočih dogodkih pisno. Učnih ali vedenjskih težav niso nikoli imeli, zapletov v odnosih z učitelji prav tako ne. Govorilna ura je potem potekala nekako tako:...

O postavljanju mej

Naši otroci in naši bližnji po svoje doživljajo ljubezen, ki jo čutimo do njih – njihovo občutenje je odvisno od tega, kako jim jo izkazujemo. Vsi pa smo si enaki v tem, da se ne počutimo ljubljeni, kadar drugi ne spoštujejo naših osebnih mej. MOČ IN ODGOVORNOST Pomembno je osvetliti psihološko moč staršev. Biološka dediščina določa otrokov spol, telesno zgradbo, nekatere nepravilnosti, videz, delno tudi njegov značaj. Otrokova osebnost, njegovo dojemanje samega sebe, sposobnost uporabljati svojo pamet in sposobnost živeti in delati z drugimi pa bodo odvisni od tega, kako bodo odrasli z njim ravnali. V vseh odnosih med odraslimi in otroki so za kakovost interakcije odgovorni samo starši. Odgovornosti za kakovost interakcije ni mogoče prepustiti otrokom, niti je z njimi deliti. Ne zato, ker so starši starejši, ampak predvsem zato, ker otrok ne more prevzeti takšne odgovornosti. Otroci lahko sodelujejo in odločajo, kaj bo družina jedla za večerjo, ne morejo pa biti odgovorni za razpoloženje med večerjo. Otroci lahko sodelujejo pri odločanju, kje bo družina praznovala božič, ne morejo pa biti odgovorni za to, kako se bo družina imela med božičnimi prazniki. Starši radi sprejemajo odgovornost, kadar je razpoloženje v družini dobro, in se je odrekajo, kadar je slabo. Ko interakcija med odraslimi in otroki ne deluje, kot bi bilo treba, starši (vzgojitelji in učitelji) krivdo pripisujejo otrokom. To ni le neodgovorno, to je tudi neetično, saj v otroku ubija občutek lastne vrednosti in prepričanje, da je njegovo življenje dragoceno. Rešitev ni v tem, da začnejo starši krivdo pripisovati sebi. To ne koristi nikomur. Edina rešitev je, da starši prevzamejo odgovornost za to, kar se je pravkar zgodilo...

Tudi učitelj ni samo človek

(Desa Muck)   Res ni. Ker samo človek ne more biti učitelj. Čisto navaden človek, ki ga skrbi samo lastno preživetje, tega pač ni zmožen. Kajti učiteljski poklic je poln pasti, ki s preživetjem nimajo nobene zveze. Ko ima učitelj vsega dovolj in si reče, da bo samo človek, da bo živel in delal kot samo ljudje, zgolj samo tisto kar je nujno, sicer pa se bo brigal zase (za učitelje je namreč značilno tudi to, da jih precej dobivajo po glavi, sploh, kadar hočejo kaj spremeniti na bolje), se zgodi nekaj, po navadi v zvezi z učenci, da spet postane učitelj, da pomaga, skrbi in poglobljeno razmišlja o svoji službi, medtem, ko ostali samo ljudje, že zdavnaj mirno spijo ali topo buljijo v TV. Moja najmlajša hči, ki hodi na srednjo vzgojiteljsko šolo, me je zadnjič strahoma vprašala: »Mami, a boš razočarana nad mano, če bom po poklicu samo učiteljica? Vem, da potem ne bom tako »fensi« kot moji sestri (obe študirata za umetnici, bog jima pomagaj) … Ampak vseeno … To si od vsega najbolj želim.« Skoraj sem se zjokala od ganjenosti in se globoko zbrala, da bi ji povedala kar zares čutim. In sem rekla: »Biti učitelj, je eden najpomembnejših, včasih celo najpomembnejši poklic na svetu. Brez dobrih učiteljev, sama danes ne bi bila pisateljica in tudi ne kolikor toliko dostojen človek in mama. In mnogo nas je, ki so nam učitelji stali ob strani na naši poti. Če boš učiteljica, te bom neizmerno spoštovala in tako bom ponosna, da se bojim, da me bo kar pobralo.« In res. Učiteljem bom do smrti hvaležna za to...

Različni ljubezenski napoji

(Maša Ogrizek)   Prehranjevanje oziroma obedovanje ni zgolj naravni proces, ki zadovoljuje naše fiziološke potrebe, ampak se vanj vpisujejo tudi številni družbeni, psihološki in simbolni pomeni. Feministična teoretičarka Rosalind Coward je v eseju “Skupen obed”, objavljenem sredi osemdesetih let v knjigi Ženska želja, zapisala: “Hranjenje se zdi popolnoma naravno – kot dihanje, nujen del našega preživetja. Zato si je težko predstavljati, da poleg hrane zaužijemo še veliko več. (S čimer ne mislim konzervansov.) /…/ Kdo kuha, kdo postreže, kaj postreže, v kakšnem vrstnem redu in v kakšnih količinah, vse to so prakse, ki jih določa njihov družbeni pomen.” Tudi Jesper Juul, priznani družinski terapevt in avtor številnih uspešnic o vzgoji, se strinja, da hrana ni le živilo, ampak veliko več. Trdi celo, da je “hrana, gledano s psihološkega vidika, najbrž najmogočnejši, najmočnejši simbol ljubezni”. Zato je prepričan, da je najhitrejši način, da terapevt izve, kaj se v družini dogaja, če jo opazuje pri skupnem obedu. “Podobno, kot je treba pare vprašati o denarju ali seksu, pa bomo v hipu vedeli, kaj se dogaja.” A skupen obed ne ponuja dragocenega vpogleda v življenje družine le terapevtom, ampak tudi staršem. Zato se zdi Juulu pomembno, da družina vsaj občasno skupaj sede za mizo. “Če nimamo časa vsak dan, potem obedujmo skupaj vsaj dvakrat ali trikrat na teden. To je še posebej pomembno, ko otroci pridejo v puberteto. Za starše je to izjemna priložnost, da opazujejo, kako se imajo posamezni člani oziroma kako funkcionira družina kot celota, saj se stanje spreminja iz dneva v dan.” Redno druženje za mizo pa je po njegovem dragoceno tudi zaradi sprotnega prebavljanja konfliktov. “Količina konfliktov v...

Prava demokracija se rojeva samo v družini

(Breda Sobočan) Najbrž smo tudi pri nas (vsaj v besedah) že povsem osvojili idejo, da je kriza sestavljena iz nevarnosti in priložnosti, ki se v dinamičnih premenah pretakata druga v drugo. Ravno v sedanjem obdobju krize je nevarnost, da se nam podrejo vse pridobljene spremembe v odnosih med spoloma, obenem pa ravno kriza omogoča, da se zbere več volje, da se prestopi prepreke, ki še vedno delujejo neugodno za res bolj enakovredno obravnavanje različnosti. Ko se materialistične vrednote sesipajo in prihajajo na plan bolj osebne, je priložnost, da bomo tvegali več za to, da bomo zgolj človeška bitja. Ko prebiramo skandinavsko literaturo in jo primerjamo z realnostjo iz naših psihoterapevtskih obravnav parov, vidimo, kako so – tu in tam – trdovratno zakoreninjene definicije “boja” različnosti spolov. Dobro desetletje ali celo več pred nami so začeli spreminjati patriarhalne ureditve v inštitucijah, kakor tudi na področju zasebnega življenja, pa še vedno niso povsem uravnotežili in presegli “bitke” med spoloma. Poleg zaposlovanja žensk v plačanem delu izven doma gredo zasluge dolgoletni politični situaciji, ki je s socialno naravnanostjo dolga desetletja omogočala in poudarjala pomen demokratičnih vrednot pravičnosti in enakopravnosti. Menim, da je za zadovoljujoče premike predvsem pomembno – pri nas manjkajoče – aktivno in zavzeto delovanje moških, ki so si “izborili” enakovredni in možat prostor tudi v območju družine in očetovstva. Pri tem so izrazito pomembni moški strokovnjaki, ki so omogočali prostore in priložnosti, kjer so se moški sestali, eksperimentirali in razvijali nov, prej nepoznan jezik, ki je govoril o odnosih, očetovstvu, občutkih v zvezi s privatnimi temami. Klasična zbirališča moških v gostilni in telovadnici najbrž ne omogočajo razvijanja teh tem na...