Mama je ena sama in prva beseda je mama

(Breda Sobočan) V sodobnosti je definicija družine še posebej zapletena. Poleg vseh drugih dimenzij se lahko mimogrede znajdemo še v političnem okviru. Zato bi rada svoje razmišljanje poudarjeno odmaknila od kakršnega koli politično-idejnega prepričanja in od vsakršnega vrednotenja. Opozoriti želim le na potrebo po refleksiji prepričanj o večnih “Resnicah”. Nobena resnica ni Institucija sama po sebi, vse resnice “delamo” in izvajamo ljudje. Miti so del našega mentalnega sveta in na njihovi podlagi, brez spraševanja, svoje izkušnje spremenimo v zgodbo, v presoje in vrednotenja. Klasična družina, klasične vloge mame in očeta so del mitov, ki jih obravnavamo kot suho zlato, kot edino možno resnico. “Mama je ena sama, prva beseda je mama…” Mnogo tega, kar gradi mite, je pogosto res, saj tvori velik del izkušnje mnogih pripadnikov večine. Ne pa vseh pripadnikov neke družbe. Take sive lise, ki jih ne moremo stlačiti v predale, povzročajo težave posamezniku in družbi. Pogosto delajo hude krivice tistim, ki iz kakršnega koli razloga ne morejo biti del mita. Kot svojo družbeno dolžnost čutim, da izrečem, da množica ljudi, ki se borijo s svojimi notranjimi travmami, izhaja iz na videz popolnih klasičnih dvospolnih, dvostarševskih družin. Z namenom samospraševanja o družbenih konstruktih bi ob debatah o družinskem zakoniku kot za naš čas uporabno definicijo družine to označila kot mrežo ljudi, ki pomagajo posamezniku narediti “dolgo pot od plenic do Človeka”. Družine so lahko tako vsakovrstne, kakor pač nanese življenje, temu ne moremo postavljati zahtev: od klasične, zaželene družine moškega, ženske in otrok do še bolj klasične in obenem spet vse bolj razširjene družine, v kateri se vanjo vključijo še stari starši. Pa do številnih enostarševskih družin,...

Divje zveri in mali princi

(Breda Sobočan) Spol je pomembna dimenzija naše identitete. Določi izkušnje, ki nam bodo na voljo. Nikoli ne bomo občutile, kaj pomeni odraščati kot fant, če smo rojene v ženskem telesu, in obratno. Spol določi tudi del izkušenj, ki jih ne moremo posvojiti, lahko pa se zanje zanimamo in o njih povprašamo. Del moškosti oziroma ženskosti je biološke narave, del pa ustvarjata družba in okolje, v katerem odraščamo. Zahodna civilizacija je zgodovina patriarhalne ureditve, ideologije, ki se celo bolj kot na spol osredotoča na moč. Moškim na podlagi anatomije pripiše večje sposobnosti za upravljanje in nadzorovanje vseh domen javnega in zasebnega življenja. Patriarhalnih odnosov ne moremo razložiti samo z nameni (dobrimi ali slabimi) posameznih moških in žensk, saj obstajajo tudi globoko v družbenih inštitucijah in navadah v družbi. V sodobnem času so odnosi med spoloma še bolj kompleksni, saj mnoge patriarhalne bitke ostajajo globoko skrite. Še vedno gre za prikrite vzorce obvladovanja. Moški pogosto nima osebnih teženj, da bi prevladal. Vendar sprejemljiva (ali celo od žensk zaželena) moškost vsebuje dominacijo, če je ta zmerna in ni nasilna. Enako idealna ženskost ni povsem pasivna, lahko vsebuje agresijo in iniciativo, da le ni usmerjena proti moškim. Fantke socializacija od najzgodnejšega obdobja sistematično oddaljuje od njihovega čustvenega sveta in jih potiska v predpisano podobo moškosti. Otroci, ujetniki ljubezni Sodobni moški spreminjajo svojo udeleženost v odnosih. Največje premike opažamo na področju očetovstva. S svojimi otroki vstopajo v bolj pristen, bližnji odnos. Istočasno pa opažamo pojav, ko je postalo očetovstvo “prostovoljna” kategorija. Za razliko od mater očetje niso deležni družbenega, moralnega pritiska, da to vlogo izpeljejo, če so si jo zadali. Za mnoge je dilema,...

Ne smemo izgubiti realizma!

(Petra Mlakar) Pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v običajne šole je pomemben socialni kapital, ki ga pridobijo, a treba je paziti tudi na njihova doživljanja učnih (ne)uspehov Univerzalnih rešitev pri izobraževanju otrok s posebnimi potrebami ni, ugotavlja sodelujoča na enem od učiteljskih spletnih forumov, na katerem učitelji in svetovalni delavci delijo svoje izkušnje iz prakse. O konkretnih primerih raje govorijo anonimno. Pišejo o otrocih, ki se sošolcem, učiteljem in staršem zdijo moteči, saj se jim je treba ves čas prilagajati. In hkrati o deklici z downovim sindromom, ki s pomočjo močne zavzetosti staršev izvrstno napreduje v običajnem razredu, kjer je med sošolci dobro sprejeta.”Niso dovolj le želja in hotenje in občutek za nekoga. Treba je tudi znati pristopiti. In če ne zaleže ena metoda, je treba ubrati drugo, poiskati tretjo… Pri tem pa upoštevati še vse druge otroke, ki imajo tudi svoje posebnosti, čeprav niso v košu posebnih potreb,” je delo v takšnem razredu opisala druga učiteljica. Med otroke s posebnimi potrebami spadajo vsi tisti, ki pri vzgoji in izobraževanju potrebujejo različne oblike pomoči. Pri nas jih je, tako kot drugod po svetu, od 20 do 25 odstotkov, pojasnjuje profesor na koprski pedagoški fakulteti in vodja skupine, ki je opravila prvo analizo vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji, dr. Božidar Opara. Med seboj so si zelo različni, tako po težavah kot po oblikah in obsegu pomoči, ki jo potrebujejo. Inkluzivna paradigma, torej vključevanje otrok v skupno šolo, v posebne oblike ali šole pa le takrat, kadar je strokovno dokazano, da je za otroka to najbolje, pri nas prevladuje poldrugo desetletje. Vendar za uspeh nujno potrebuje...

Starši v pehanju za popolnim, uspešnim in srečnim otrokom

(Maja Čepin Čander) Lucija, visoko izobražena, stara čez trideset let, je pred pol leta postala mama. Preden je zanosila, je imela redno službo, stanovanje in točno predstavo, kako bo živela naslednjih dvajset let. Med nosečnostjo je začela uživati izključno hrano ekološke pridelave, ker je v eni od revij za starše prebrala, da prehrana nosečnice odločilno vpliva na razvoj zarodka. Da bi se bolje pripravila na porod, se je vpisala na tečaj joge, pred spanjem pa je naglas brala otroške pravljice. Slišala je, da je to dobro za kasnejši čustveni razvoj otroka.Ideja otroka jo je obsedla do te mere, da je začela poslušati Mozarta, ker naj bi tovrstna glasba spodbujala razvoj otrokove inteligence, prek spleta pa si je naročila komplet za zgodnje učenje angleščine, namenjen dojenčkom. Tri mesece pred porodom sta z možem naročila beljenje celotnega stanovanja in kupila pregrešno drag voziček, hibrid med kočijo in terencem. Nakar sta ugotovila, da ga v nobenem položaju ne spravita v avto. Prodala sta avto in kupila večjega. Opremo za dojenčka sta izbirala s tolikšno skrbnostjo, kot bi šlo za življenje ali smrt, zato ne preseneča, da je danes njuno stanovanje podobno razstavnemu salonu otroških pripomočkov. Lucija je proti koncu nosečnosti meditirala in se psihično pripravljala na porod in dojenje. Obsedeno je prebirala raznovrstne spletne forume, namenjene staršem, in pridno nabirala informacije. Odločila se je, da bo rodila naravno, brez lajšanja bolečin, da bo otroka dojila vsaj leto dni in da ga bo zavijala izključno v pralne plenice… Nato se je vse sesulo. Po nekaj pravih popadkih je rjoveče zahtevala “epiduralno”, ki je ni dobila, ker nihče od anasteziologov ni bil na voljo....

Slovenska mama

(Miha Mazzini) Sobotno jutro sem čakal v vrsti za kruh, ko je stara gospa pred menoj prosila prodajalko, naj ji položi štruco v nakupovalni voziček, saj sama ne more dvigniti roke, “ker je včeraj sinu zlikala 25 majic”! Srečal sem jo spet pri izhodu. Blagajničarka ji je zlagala nakupljeno v voziček, gospa je še kar kazala otrplo roko in dodala: “Mudi se mi, veste, sin gre z družino na izlet in jim moram pripraviti sendviče.”Spomnil sem se velike knjigarne ob obali v ameriški zvezni državi Oregon, enkrat lani, ko je starejša gospa odprla vrata tudi zunaj delovnega časa, češ, saj nima početi kaj drugega. Med klepetom je povedala, kako zadovoljna je – prejšnji dan so jo otroci povabili na kosilo. Nekaj let se niso videli, pri osemnajstih so šli od doma kot zoprni pubertetniki, zdaj pa so sedeli za isto mizo, se odraslo pogovarjali in “nisem mogla odtrgati pogleda od njih – kakšni čudoviti ljudje so postali! Nazadnje, ko sem jih videla, smo se samo prepirali, zdaj pa so bili samostojni odrasli ljudje, vsak s svojim poklicem in službo, družinami, kakšno zadovoljstvo”. Dogovorili so se za skupne počitnice naslednje leto, v deželi, ki je niso nikoli videli, ona pa jo je zapustila kot otrok. Prvo gospo imenujmo slovenska mama, drugo pa ameriška. Prva se nesebično razdaja, lika, gara, vstaja prej, da so sendviči narejeni, ko se otroci in vnuki zbudijo, roka se ji suši od truda – 25 majic! Druga je lastnica knjigarne, povsem prevelike za tisti kraj, a z izjemnim izborom knjig, in jasno je, da svoje delo opravlja z veseljem. Kako je to strašljivo, mar ne? Skrbna...

Ravno prav strogi

(dr. Metka Kuhar) V sociološki literaturi o sodobnih družinskih oblikah velja splošno soglasje, da so se odnosi med starši in otroki v zadnjih desetletjih spremenili. Teoretika, kot sta Anthony Giddens in Ulrich Beck, poudarjata, da so ti odnosi, kakor tudi partnerski odnosi, vse bolj demokratični. Giddens na primer pravi: »O današnji družini velja povedati le eno zgodbo: to je zgodbo o demokraciji. Družina se vse bolj demokratizira.« Demokratizacija odnosov med starši in otroki, ki v ospredje postavlja enakost, vzajemno spoštovanje, avtonomijo, odločanje skozi pogovor, je po njegovem del procesa širših družbenih in kulturnih sprememb. Odnosi med starši in otroki se razvijajo v tesni povezavi z emancipacijo žensk, širšo družbeno demokratizacijo in pluralizacijo družinskih oblik. Sledeč Norbertu Eliasu bi lahko rekli, da so medgeneracijski odnosi nasploh postali manj formalni, bolj odprti, čustva se laže in bolj odkrito izražajo, tabu teme so v družinski komunikaciji manj pogoste, pravica do občasnega umika iz utesnjujočih družinskih razmerij je postala bolj sprejemljiva.Nenehno rojevanje novih vzgojnih oblik Postopno uravnoteževanje moči, do katerega je pripeljal družbeni razvoj, namesto ukazovalnega vzpostavlja pogajalsko gospodinjstvo. Na primer, že štiriletnica očeta mirno vpraša: »Če nocoj ne pospravim sobe in se zato jutri odpovem posladku, ali bom vendarle lahko gledala risanke?« Seveda modernizacija nima enakega učinka na vsa gospodinjstva. Čeprav razlike v stopnji modernizacije družin še vedno ostajajo, je tradicionalna, hierarhična, represivna starševska (očetovska) avtoriteta nedvomno v zatonu. To ne pomeni, da ni več asimetrije v moči med starši in otroki, četudi se oboji strinjajo glede idealov demokratičnosti in zasebnosti ter pomena horizontalnih načinov komuniciranja na podlagi nenehnih pogajanj. Pod navidezno komunikacijsko odprtostjo z odraščanjem otrok pogosto potekajo boji za redefiniranje...