Seveda ti zaupam, dokler …

Otroku je treba zaupati, da se lahko nemoteno fizično in psihično razvija. Zaupati, da zmore sam voziti kolo in zaupati, da bo zmogel sam rešiti težavo z bratom. Itak, da sama zelo zaupam svojima hčerama. Dokler večino reči (no, vsaj tiste pomembne) počneta tako, kot jaz mislim, da je najbolje zanju. To pa ne diši ravno po zaupanju, temveč veliko bolj smrdi po prikriti manipulaciji, ki je slišati nekako takole: seveda ti zaupam, da odločaš sama zase, saj verjamem, da se boš odločila tako, kot je dobro zate – tako kot te jaz vsak dan učim. Če te lepe besede prevedemo: zaupam ti, da boš sledila meni, ki kot odrasla oseba bolj kot ti vem, kaj je dobro zate. Pa smo spet na začetku in daleč od resničnega zaupanja. »Toda, otrok pa res ne more povsem sam odločati o svojem življenju, saj je vendar otrok. Zato je čisto prav, da mu povsem ne zaupamo in ga prepustimo samemu sebi, temveč se tudi odločamo zanj,« slišim tako glas v sebi kot druge starše, ki ne razumejo moje dileme z zaupanjem otroku. Ja, itak da 3-letniku ne bomo zaupali, da bo sam izklopil televizor, ko bo ene risanke konec, saj vemo, da se pri tej starosti enostavno težko sam kontrolira. Še posebno, ko gre za risanke, ki jih obožuje. Kaj pa, ko se otrok odloči, da se ne bo opravičil sestri, ki jo je udaril? Mu zaupamo dovolj, da ga ne silimo, da »stori, kar mora in je edino prav«, ter raje pustimo, da težavo v odnosu s sestro reši sam na svoj način? Morda tudi tako, da se pretvarja, da...

Piflarka ali ustvarjalka?

Pa je spet tu šola. Naša tretješolka se bo letos srečala z ocenami, s katerimi me nekateri starši strašijo že od vstopa v šolo: »Boš videla, prava šola se začne v tretjem razredu, ko se začnejo ocene. Takrat se boš pa morala učiti s hčerko in biti ves čas na tekočem, kaj se dogaja v šoli.« Iskreno priznam, da mi sploh ne diši, da bi ponovno obiskovala tretji razred. Sploh pa ne vsak dan brskala po hčerini šolski torbi, jo spraševala, ali je naredila domačo nalogo in ali se mora kaj učiti, z njo ponavljala snov in vadila račune. Še manj pa jo nenehno spominjala in opominjala, da je šola njena dolžnost, ter jo nagrajevala za dobre rezultate in kaznovala za slabe. Kakorkoli obrnem, prišel je skrajni čas, da se soočim z naslednjimi vprašanji: Kaj sploh pričakujem od hčerine šole in njenega šolanja? Zares hočem vzgojiti še eno »petkar’co« in odličnjakinjo, ki se uči le za ocene in bo zato kot odrasla ženska šokirana ugotovila, da je večino napiflanih podatkov itak pozabila? Gre za trening možganov, me poskušajo prepričati nekateri, toda jim ne uspeva najbolje. Sama sem imela v osnovnošolskem izkazu (kot smo mu takrat rekli) same petice, bila sem zlata odličnjakinja, toda kot blokovska punca, ki je naravo spoznavala le preko knjig in šolskih testov, še vedno težko prepoznam osnovne drevesne vrste in sem šele pri 40-ih čisto slučajno (s svojim prvim vrtičkom in selitvijo na vas) izvedela, da plodovi zrastejo iz cvetov. Slednje me je kar sram tako javno priznati, toda točno to dejstvo pomanjkanja osnovnošolskega znanja mi služi kot opomin, da iste napake ne ponovim pri...

Na pomoč, moj otrok preklinja!

Če se majhnemu otroku, ki se šele uči govoriti in izreče kakšno kletvico, po navadi smejimo, to ne velja pri nekoliko starejših otrocih, ki nas s preklinjanjem po navadi spravljajo v zadrego. Zakaj otroci preklinjajo in kaj lahko odrasli storimo, ne da bi situacijo še poslabšali? Kje si to slišal? Starši, ki sami redkokdaj ali nikoli v življenju ne preklinjajo, po navadi otroka zgroženi vprašajo, kje je to slišal. Ker otroci po navadi neradi tožijo, še posebno, ko gre za »prepovedane« vsebine, verjetno ne boste dobili pravega odgovora. Toda, tudi če bi vam povedal, ali je to res pomembno? Če vam razkrije, da je slišal sošolca v šoli, ali ga boste izpisali iz šole oz. posredovali v šoli, da porednega sošolca naučijo olike? Če je prebral kje na spletu, ali mu boste vzeli mobilni telefon in prepovedovali dostop do spleta? Če je slišal na dvorišču ali v trgovini, ga boste za vedno zaprli v stanovanje, da ja ne bo prišel v stik s temi »grdimi« besedami? Je to res prava pot? Grdi svet Otrok se bo prej kot slej srečal tudi s kletvicami. Tako kot z lažjo, krajo, vojno, posilstvom in pornografijo, če omenimo le nekatere sestavine življenja in sveta, ki bi jih otrokom najraje za vedno prikrili. Toda če se o nečem ne pogovarjamo, to še ne pomeni, da to ne obstaja. S takšnim vedenjem smo kot majhni otroci, ki si zakrijejo oči in mislijo, da če oni nas ne vidijo, da tudi mi ne vidimo njih. Otrok, ki se bo srečal s temi »težkimi« vsebinami in bo vedel, da starši ob njih vedno ponorijo, si bo informacije...

Otroci in domača opravila – od virtualnih k analognim dejanjem

Piše: Irena Tomažin   Slej ko prej si starši v času odraščanja otroka zastavimo vprašanje, kaj narediti, da bodo otroci s takšno vnemo, kot sadijo koruzo v računalniški igrici, tudi doma zalivali rože, odnašali smeti in prispevali svoj del pri domačih opravilih. Nikoli ni prepozno za grajenje dobrih temeljev odnosov v družini, vsekakor pa je pot nekoliko lažja, če jo pričnemo tlakovati že v zgodnjih letih.   Igrivo raziskovanje v zgodnjih letih V prvih letih življenja otrok vsa dela v domu pojmuje kot igro in nekje do 6. leta starosti še ne razlikuje pojma »dolžnosti«. V tem času otrok vzpostavi pozitiven odnos do domačih opravil, občutek za red in prve zametke rutine, zato je smiselno, da ga spodbujamo pri njegovem iskrenem veselju do raziskovanja doma in domačih opravil. Otroka tako postopoma vključujemo v domača gospodinjska opravila glede na njegove zmožnosti, počutje ter izkazano zanimanje. Ko otrok še ne hodi, se lahko z njim pogovarjamo, medtem ko opravljamo gospodinjska dela, kuhamo in pospravljamo, ter mu pripovedujemo in opisujemo, kaj počnemo. Včasih kakšno opravilo storimo mimogrede, medtem, ko otroka držimo ob sebi oziroma v nosilki, npr. skupaj operemo solato ali posesamo kuhinjo. S tem pri otroku negujemo prve občutke, da je pomemben del skupnosti družine in vsakdanjega življenja v njej. V zgodnjih letih se možgani otroka najhitreje razvijajo, domača opravila pa so odlična priložnost za spoznavanje in razvoj lastnega telesa, gibanja in fine motorike, logično razmišljanje in opazovanje naravnih zakonitosti, učenje vztrajnosti in krepitev samozavesti ob doseganju zastavljenih ciljev. Med najbolj priljubljena hišna opravila otrok pogosto sodijo: pomivanje posode, zlaganje posode v pomivalni stroj ter iz njega (bolj kot je kuhinja...

Otroci in gospodinjska opravila

Kdaj naj se otrok začne vključevati v gospodinjstvo in kako? Otrok se rodi v dogajanje v gospodinjstvu – skozi zvoke, z opazovanjem in spremljanjem staršev ob delu se spoznava s tem, kaj počnejo člani družine.  Že zelo zgodaj ga lahko vključimo tako, da sedi poleg nas, ko opravljamo gospodinjska dela in nas opazuje, v roke mu lahko dajemo za to primerne pripomočke, da se z njimi igra in jih spoznava. Otrok se uči s posnemanjem, zato izkoristimo priložnosti, ko nas želi posnemati in sodelovati, ter mu dovolimo, da dela to, kar ga privlači. Zanj je to igra -vključuje se iz lastne želje in toliko, kolikor ga zanima. Nekatera dela lahko opravljamo skupaj z že zelo majhnim otrokom in mu prepustimo dejavnosti, ki jih zmore (npr. prenašanje predmetov, pranje solate, predevanje stvari in živil, tudi rezanje s prilagojenim nožkom…). Sčasoma bo nekatera opravila lahko izvajal vedno bolj samostojno in tudi tedaj, ko ga bomo prosili za pomoč. Verjetno bo ponosen na to, da zmore, da lahko prispeva in je za svoje starše vreden tudi na ta način. Bolj kot dodeljevanje opravil iz dolžnosti, je pomembno, da vse družinske člane, tudi otroke, vidimo kot osebe, ki potrebujejo in si želijo biti del skupnosti ter prispevati k družinskemu življenju (tudi h gospodinjstvu). Naloga staršev je, da izražamo svoje potrebe ter prosimo za pomoč. S tem ustvarjamo okolje, kjer se izražamo svoje potrebe in se zanimamo drug za drugega ter si pomagamo. Tako otroci kot odrasli sodelujemo iz solidarnosti in ne iz dolžnosti. Občutek dolžnosti težko vzbudi v človeku veselje in izpolnjenost ob delu, ki sicer lahko izide iz zavesti, da delam nekaj...

Kaj storiti z otroško agresivnostjo?

»Nehaj že tepst’ svojega brata!« ali »Au, to boli, ne ščipaj me!« sta le ena izmed zelo pogostih stavkov, ki jih starši vsakodnevno izrekamo v takšni ali drugačni obliki.  Seveda je popolnoma naravno in moralno opravičljivo, da ne maramo in prepovedujemo nasilje. Ker kam bi pa prišli, če bi vsak, ki mu nekaj ne paše, drugega popraskal, uščipnil, brcnil, udaril ali celo ubil?! In da ne ostanemo le pri fizičnem nasilju – le kam bi prišli, če bi vsakič, ko smo na nekoga jezni, nanj kričali, ga zmerjali, žalili, zaničevali in celo ubijali njegovo integriteto. Strokovnjaki pravijo, da je psihično nasilje celo bolj uničujoče od fizičnega. Pa vendar smo starši najbolj občutljivi predvsem na otroško telesno agresivnost. »Če ga kot majhnega ne bomo uspeli naučiti, da ne sme tepsti, le kaj bo, ko bo velik? Pretepač in bodoči kriminalec?!« se z grozo sprašujejo starši na misiji Zatrimo vsakršen znak telesne agresivnosti.  Ko poskušam takšnim staršem razložiti, da otrok potrebuje približno osem let, da lahko v večini primerov zadrži impulz po fizičnem agresivnem vedenju, vse otroštvo pa da se zares nauči konstruktivno izražati vsa agresivna čustva (pa tudi prijetna čustva, kot poudarja Jesper Juul!), me starši debelo gledajo. »Ja, a to pomeni, da mu moramo agresivno vedenje kar dovoliti, ali kaj?« Ko jim odgovorim, da tudi, če ga prepovejo, ga očitno ne morejo preprečiti, saj otroci še kar ščipajo, brcajo in se tepejo, zmedeni obsedijo. Kaj torej storiti z otroško agresivnostjo, ki se izraža na tisoč in en način? Dovoliti oz. bolje blagosloviti je ne moremo, ker to ni v skladu z našo osebno in družbeno moralno držo. Tudi prepovedovati...