Otroci in domača opravila – od virtualnih k analognim dejanjem

Piše: Irena Tomažin   Slej ko prej si starši v času odraščanja otroka zastavimo vprašanje, kaj narediti, da bodo otroci s takšno vnemo, kot sadijo koruzo v računalniški igrici, tudi doma zalivali rože, odnašali smeti in prispevali svoj del pri domačih opravilih. Nikoli ni prepozno za grajenje dobrih temeljev odnosov v družini, vsekakor pa je pot nekoliko lažja, če jo pričnemo tlakovati že v zgodnjih letih.   Igrivo raziskovanje v zgodnjih letih V prvih letih življenja otrok vsa dela v domu pojmuje kot igro in nekje do 6. leta starosti še ne razlikuje pojma »dolžnosti«. V tem času otrok vzpostavi pozitiven odnos do domačih opravil, občutek za red in prve zametke rutine, zato je smiselno, da ga spodbujamo pri njegovem iskrenem veselju do raziskovanja doma in domačih opravil. Otroka tako postopoma vključujemo v domača gospodinjska opravila glede na njegove zmožnosti, počutje ter izkazano zanimanje. Ko otrok še ne hodi, se lahko z njim pogovarjamo, medtem ko opravljamo gospodinjska dela, kuhamo in pospravljamo, ter mu pripovedujemo in opisujemo, kaj počnemo. Včasih kakšno opravilo storimo mimogrede, medtem, ko otroka držimo ob sebi oziroma v nosilki, npr. skupaj operemo solato ali posesamo kuhinjo. S tem pri otroku negujemo prve občutke, da je pomemben del skupnosti družine in vsakdanjega življenja v njej. V zgodnjih letih se možgani otroka najhitreje razvijajo, domača opravila pa so odlična priložnost za spoznavanje in razvoj lastnega telesa, gibanja in fine motorike, logično razmišljanje in opazovanje naravnih zakonitosti, učenje vztrajnosti in krepitev samozavesti ob doseganju zastavljenih ciljev. Med najbolj priljubljena hišna opravila otrok pogosto sodijo: pomivanje posode, zlaganje posode v pomivalni stroj ter iz njega (bolj kot je kuhinja...

Otroci in gospodinjska opravila

Kdaj naj se otrok začne vključevati v gospodinjstvo in kako? Otrok se rodi v dogajanje v gospodinjstvu – skozi zvoke, z opazovanjem in spremljanjem staršev ob delu se spoznava s tem, kaj počnejo člani družine.  Že zelo zgodaj ga lahko vključimo tako, da sedi poleg nas, ko opravljamo gospodinjska dela in nas opazuje, v roke mu lahko dajemo za to primerne pripomočke, da se z njimi igra in jih spoznava. Otrok se uči s posnemanjem, zato izkoristimo priložnosti, ko nas želi posnemati in sodelovati, ter mu dovolimo, da dela to, kar ga privlači. Zanj je to igra -vključuje se iz lastne želje in toliko, kolikor ga zanima. Nekatera dela lahko opravljamo skupaj z že zelo majhnim otrokom in mu prepustimo dejavnosti, ki jih zmore (npr. prenašanje predmetov, pranje solate, predevanje stvari in živil, tudi rezanje s prilagojenim nožkom…). Sčasoma bo nekatera opravila lahko izvajal vedno bolj samostojno in tudi tedaj, ko ga bomo prosili za pomoč. Verjetno bo ponosen na to, da zmore, da lahko prispeva in je za svoje starše vreden tudi na ta način. Bolj kot dodeljevanje opravil iz dolžnosti, je pomembno, da vse družinske člane, tudi otroke, vidimo kot osebe, ki potrebujejo in si želijo biti del skupnosti ter prispevati k družinskemu življenju (tudi h gospodinjstvu). Naloga staršev je, da izražamo svoje potrebe ter prosimo za pomoč. S tem ustvarjamo okolje, kjer se izražamo svoje potrebe in se zanimamo drug za drugega ter si pomagamo. Tako otroci kot odrasli sodelujemo iz solidarnosti in ne iz dolžnosti. Občutek dolžnosti težko vzbudi v človeku veselje in izpolnjenost ob delu, ki sicer lahko izide iz zavesti, da delam nekaj...

Kaj storiti z otroško agresivnostjo?

»Nehaj že tepst’ svojega brata!« ali »Au, to boli, ne ščipaj me!« sta le ena izmed zelo pogostih stavkov, ki jih starši vsakodnevno izrekamo v takšni ali drugačni obliki.  Seveda je popolnoma naravno in moralno opravičljivo, da ne maramo in prepovedujemo nasilje. Ker kam bi pa prišli, če bi vsak, ki mu nekaj ne paše, drugega popraskal, uščipnil, brcnil, udaril ali celo ubil?! In da ne ostanemo le pri fizičnem nasilju – le kam bi prišli, če bi vsakič, ko smo na nekoga jezni, nanj kričali, ga zmerjali, žalili, zaničevali in celo ubijali njegovo integriteto. Strokovnjaki pravijo, da je psihično nasilje celo bolj uničujoče od fizičnega. Pa vendar smo starši najbolj občutljivi predvsem na otroško telesno agresivnost. »Če ga kot majhnega ne bomo uspeli naučiti, da ne sme tepsti, le kaj bo, ko bo velik? Pretepač in bodoči kriminalec?!« se z grozo sprašujejo starši na misiji Zatrimo vsakršen znak telesne agresivnosti.  Ko poskušam takšnim staršem razložiti, da otrok potrebuje približno osem let, da lahko v večini primerov zadrži impulz po fizičnem agresivnem vedenju, vse otroštvo pa da se zares nauči konstruktivno izražati vsa agresivna čustva (pa tudi prijetna čustva, kot poudarja Jesper Juul!), me starši debelo gledajo. »Ja, a to pomeni, da mu moramo agresivno vedenje kar dovoliti, ali kaj?« Ko jim odgovorim, da tudi, če ga prepovejo, ga očitno ne morejo preprečiti, saj otroci še kar ščipajo, brcajo in se tepejo, zmedeni obsedijo. Kaj torej storiti z otroško agresivnostjo, ki se izraža na tisoč in en način? Dovoliti oz. bolje blagosloviti je ne moremo, ker to ni v skladu z našo osebno in družbeno moralno držo. Tudi prepovedovati...

Vsak sovraži kako nino valič

Časi za razcvet sovraštva so naravnost idealni. Tudi skrivati ga danes ni treba več nikomur pred nikomer in ponudba primernih tarč je vse večja, nausahljiva: begunci, migranti, Janša, Kučan, geji, lezbijke, RKC, desničarji, levičarji, Grki, zdravniki, tajkuni, učiteljice, Mramor, Bruselj, evro, kapitalizem, neoliberalizem, krščanarji, multinacionalke, FURS, mediji, vlada,  akademska elita ali karkoliže. Človek že težko najde kaj ali koga, česar nihče ne sovraži. Nagnjenost k nestrpnosti, prežeti s sovraštvom, se vzpostavlja v otroštvu in adolescenci in se je je pozneje težko znebiti. To je splošno znano, zato tako radi poudarjamo, kako pomembno je otroke učiti strpnosti, medsebojnega spoštovanja in empatije. In res smo prizadevni, v vrtcih in šolah uvajamo moralno-etične “učne vsebine” in pošiljamo jih tudi na delavnice nevladnih organizacij. Ne opazimo pa ironije, ki se nam reži za vrat. Otrokom predavamo o pomembnosti dostojanstva in spoštovanja sočloveka, medtem ko se sami resignirano prepuščamo ozračju prostaške agresivnosti, ki mezi iz vseh por družbenega življenja. Od komaj dveletnih pričakujemo, da obvladajo strategije reševanja konfliktov na taki verbalni in razumski ravni, ki je sami nismo zmožni doseči niti med vajo na vikend seminarju. Ali pa odločno zavzemamo držo “ničelne tolerance” do medvrstniškega nasilja, medtem ko zasebno in po družbenih medijih v velikem slogu sovražno obračunavamo z vsem, kar nam potegne živec. Psihologi pravijo, da je sovraštvo povezano z ljubeznijo, česar se najbrž zaveda vsak, ki je šel skozi strupeno razvezo, ljudska pamet pa ve tudi to, da je tesno prepleteno s strahom. Je tudi obrambni mehanizem, ki nas ščiti pred nevarnostjo neznanega, tujega, nevarnega. Ima svoj evolucijski smisel in korist: deluje kohezivno in krepi solidarnost znotraj skupine. Tudi zato nima smisla...

Pekovka zarečenega kruha

Če bi zarečen kruh lahko zares jedli, bi bila naša družina s kruhom preskrbljena za vedno.  Iz mojih ust namreč redno prihajajo stavki, ki se začnejo s »Tega pa jaz nikoli …«, še posebno ko gre za materinstvo. In čeprav me sorodniki, ki me ne vidijo prav pogosto, vsakič znova začudeno gledajo, ker strastno zagovarjam nekaj, nad čemer sem se pred leti še bolj strastno zgražala, tudi to ne zadošča, da bi resno vzela slovenski rek, da se zarečenega kruha največ pojé. Nikakor me namreč ne prepriča drugi rek »Nikoli ne reci nikoli!«, saj imam vedno pripravljen nekoliko skrajni odgovor: »Nikoli ne bi psihično zdrava namerno in zavestno ubila svojih otrok.« Toda življenje je na srečo manj skrajno in tam mi vse to filozofiranje ne pomaga kaj dosti. Preden sem imela otroke, sem se zgražala nad mamami, ki si ne vzamejo niti toliko časa zase, da bi se uredile in posvetile svojemu telesu. Danes sem skrajno ponosna nase, če si uspem oz. najdem energijo in voljo, da si nalakiram nohte. »Jaz pa nikoli ne bom tako popuščala otrokovemu sitnarjenju«, sem pametovala pri 20-ih, ko sem opazovala izčrpane mame, ki bi naredile vse, da bi otroci končno nehali kričati. Pa se vsakodnevno večkrat (predvsem zvečer) zalotim pri tem, da rečem da (sicer skrajno nejevoljno in zadirčno), čeprav vse v meni kriči po ne, samo da bo mir pri bajti. In da ne pozabim tiste sicer povsem dobronamerne misli, s katero se še danes strinjam, da moji otroci pa nikoli ne bodo jedli toliko škodljivih sladkarij, smokijev in bonbonov. Danes jih seveda včasih bolj, drugič manj jemo vsi, tako hčerki kot...

Pomen gibanja in raziskovanja v naravi za razvoj naših otrok

Piše: Tina Bregant, dr. med., spec. pediatrije, specializantka FRM, MAES terapevt, vodja Familylab seminarjev Uvod Vzgoja otrok še vedno obstaja velik izziv, ki mu bomo verjetno priča, dokler bomo obstajali kot človeštvo. Človeški mladiči so izjemno nebogljeni v primerjavi z drugimi mladiči sesalcev. Če konjiček v prvi uri po rojstvu že stoji na nogah, to ne velja za novorojenčka, ki potrebuje kar celo leto, da naredi prve korake. Odvisnost naših, človeških mladičkov, je izjemna: tako od staršev kot od širše skupnosti, v kateri odraščajo. Ljudje smo namreč kot vrsta zavzeli planet Zemljo kot močna skupnost in ne kot silno močan in uspešen posameznik. Skrb za naše otroke je zato prepuščena ne le staršem, pač pa je dolžnost vseh, ki z otroki prihajamo v stik: vzgojitelji in učitelji v vrtcu in šoli, zdravstveni in socialni delavci po službeni dolžnosti; nenapisana obveza pa velja za vse, tudi za prijazne sosede, ki lahko otroka povabijo na čaj, če je slučajno pozabil ključ in bi sicer moral počakati na starše, da se vrnejo iz službe. Zakaj se pravzaprav človeški mladički rodijo tako nebogljeni? Temu je tako, ker so vsi novorojenčki, kljub temu, da so donošeni, pravzaprav rojeni prezgodaj. Gre za evolucijski kompromis med veliki otroškimi glavami in ozkimi medenicami žensk. Zato večino prostornine možgani pridobijo kasneje – torej po rojstvu. Tudi kar se tiče komunikacijskih veščin in govora, naši otroci potrebujejo kar celo leto, da spregovorijo prvo besedo in nato še nadaljnjih 25 let, da se zares osamosvojijo: se odselijo od staršev, so sposobni sami zagotavljati sredstva za lastno preživetje in končno tudi osnujejo lastno družino (Bregant, 2010). Ravno ta nebogljenost in nefunkcionalnost pa...