Vsak sovraži kako nino valič

Časi za razcvet sovraštva so naravnost idealni. Tudi skrivati ga danes ni treba več nikomur pred nikomer in ponudba primernih tarč je vse večja, neusahljiva: begunci, migranti, Janša, Kučan, geji, lezbijke, RKC, desničarji, levičarji, Grki, zdravniki, tajkuni, učiteljice, Mramor, Bruselj, evro, kapitalizem, neoliberalizem, krščanarji, multinacionalke, FURS, mediji, vlada,  akademska elita ali karkoliže. Človek že težko najde kaj ali koga, česar nihče ne sovraži. Nagnjenost k nestrpnosti, prežeti s sovraštvom, se vzpostavlja v otroštvu in adolescenci in se je je pozneje težko znebiti. To je splošno znano, zato tako radi poudarjamo, kako pomembno je otroke učiti strpnosti, medsebojnega spoštovanja in empatije. In res smo prizadevni, v vrtcih in šolah uvajamo moralno-etične “učne vsebine” in pošiljamo jih tudi na delavnice nevladnih organizacij. Ne opazimo pa ironije, ki se nam reži za vrat. Otrokom predavamo o pomembnosti dostojanstva in spoštovanja sočloveka, medtem ko se sami resignirano prepuščamo ozračju prostaške agresivnosti, ki mezi iz vseh por družbenega življenja. Od komaj dveletnih pričakujemo, da obvladajo strategije reševanja konfliktov na taki verbalni in razumski ravni, ki je sami nismo zmožni doseči niti med vajo na vikend seminarju, ali pa odločno zavzemamo držo “ničelne tolerance” do medvrstniškega nasilja, medtem ko zasebno in po družbenih medijih v velikem slogu sovražno obračunavamo z vsem, kar nam potegne živec. Psihologi pravijo, da je sovraštvo povezano z ljubeznijo, česar se najbrž zaveda vsak, ki je šel skozi strupeno razvezo, ljudska pamet pa ve tudi to, da je tesno prepleteno s strahom. Je tudi obrambni mehanizem, ki nas ščiti pred nevarnostjo neznanega, tujega, nevarnega. Ima svoj evolucijski smisel in korist: deluje kohezivno in krepi solidarnost znotraj skupine. Tudi zato nima smisla...

Pekovka zarečenega kruha

Če bi zarečen kruh lahko zares jedli, bi bila naša družina s kruhom preskrbljena za vedno.  Iz mojih ust namreč redno prihajajo stavki, ki se začnejo s »Tega pa jaz nikoli …«, še posebno ko gre za materinstvo. In čeprav me sorodniki, ki me ne vidijo prav pogosto, vsakič znova začudeno gledajo, ker strastno zagovarjam nekaj, nad čemer sem se pred leti še bolj strastno zgražala, tudi to ne zadošča, da bi resno vzela slovenski rek, da se zarečenega kruha največ pojé. Nikakor me namreč ne prepriča drugi rek »Nikoli ne reci nikoli!«, saj imam vedno pripravljen nekoliko skrajni odgovor: »Nikoli ne bi psihično zdrava namerno in zavestno ubila svojih otrok.« Toda življenje je na srečo manj skrajno in tam mi vse to filozofiranje ne pomaga kaj dosti. Preden sem imela otroke, sem se zgražala nad mamami, ki si ne vzamejo niti toliko časa zase, da bi se uredile in posvetile svojemu telesu. Danes sem skrajno ponosna nase, če si uspem oz. najdem energijo in voljo, da si nalakiram nohte. »Jaz pa nikoli ne bom tako popuščala otrokovemu sitnarjenju«, sem pametovala pri 20-ih, ko sem opazovala izčrpane mame, ki bi naredile vse, da bi otroci končno nehali kričati. Pa se vsakodnevno večkrat (predvsem zvečer) zalotim pri tem, da rečem da (sicer skrajno nejevoljno in zadirčno), čeprav vse v meni kriči po ne, samo da bo mir pri bajti. In da ne pozabim tiste sicer povsem dobronamerne misli, s katero se še danes strinjam, da moji otroci pa nikoli ne bodo jedli toliko škodljivih sladkarij, smokijev in bonbonov. Danes jih seveda včasih bolj, drugič manj jemo vsi, tako hčerki kot...

Pomen gibanja in raziskovanja v naravi za razvoj naših otrok

Piše: Tina Bregant, dr. med., spec. pediatrije, specializantka FRM, MAES terapevt, vodja Familylab seminarjev Uvod Vzgoja otrok še vedno obstaja velik izziv, ki mu bomo verjetno priča, dokler bomo obstajali kot človeštvo. Človeški mladiči so izjemno nebogljeni v primerjavi z drugimi mladiči sesalcev. Če konjiček v prvi uri po rojstvu že stoji na nogah, to ne velja za novorojenčka, ki potrebuje kar celo leto, da naredi prve korake. Odvisnost naših, človeških mladičkov, je izjemna: tako od staršev kot od širše skupnosti, v kateri odraščajo. Ljudje smo namreč kot vrsta zavzeli planet Zemljo kot močna skupnost in ne kot silno močan in uspešen posameznik. Skrb za naše otroke je zato prepuščena ne le staršem, pač pa je dolžnost vseh, ki z otroki prihajamo v stik: vzgojitelji in učitelji v vrtcu in šoli, zdravstveni in socialni delavci po službeni dolžnosti; nenapisana obveza pa velja za vse, tudi za prijazne sosede, ki lahko otroka povabijo na čaj, če je slučajno pozabil ključ in bi sicer moral počakati na starše, da se vrnejo iz službe. Zakaj se pravzaprav človeški mladički rodijo tako nebogljeni? Temu je tako, ker so vsi novorojenčki, kljub temu, da so donošeni, pravzaprav rojeni prezgodaj. Gre za evolucijski kompromis med veliki otroškimi glavami in ozkimi medenicami žensk. Zato večino prostornine možgani pridobijo kasneje – torej po rojstvu. Tudi kar se tiče komunikacijskih veščin in govora, naši otroci potrebujejo kar celo leto, da spregovorijo prvo besedo in nato še nadaljnjih 25 let, da se zares osamosvojijo: se odselijo od staršev, so sposobni sami zagotavljati sredstva za lastno preživetje in končno tudi osnujejo lastno družino (Bregant, 2010). Ravno ta nebogljenost in nefunkcionalnost pa...

“Prepovedane” teme

Še vedno se zelo živo spomnim mamine tišine, ko sem jo v 4. razredu med filmom vprašala, kaj pomeni beseda masturbirati, ki sem jo prebrala v podnapisih.  Pa to ni bil film o seksu, saj smo otroci na televiziji smeli gledati le poljubljanje, pa še to ne tisto strastno. »To še ni zate«, je le končno odgovorila, mene pa je seveda še vedno zanimalo, kaj za vraga pomeni ta skrivnostna beseda, če v moji mami vzbuja tako močne občutke sramu in odpora. Tako sem večino informacij o seksu izvedela drugje. Nekatere so bile realne, druge izkrivljene ali celo izmišljene. Zato sem se odločila, da v moji družini ne bo »prepovedanih« ali tabu tem. Ko je torej triletnica našla kondom in me vprašala, kaj je to, sem ji pač odgovorila, da je to oblačilo za lulčka, in je bila z mojim odgovorom zadovoljna. Zaenkrat. In ko je življenje naneslo, da me je sedemletnica vprašala, kdo so to pedofili, sem ji pač razložila, da so to bolni ljudje, ki zlorabljajo otroke. »Kaj to pomeni zlorabljajo?« »Tako so bolni, da z njimi na silo seksajo«, sem ji odgovorila. Hčerka se je zgrozila, jaz pa z njo vred. To priložnost sem izkoristila, da sva se pogovorili o nezaupanju do tujcev, ki včasih celo prisluškujejo, da izvedo ime otroka in se potem otroku zlažejo, da je mami naročila, naj jih odpeljejo domov. Po svetu se žal sprehajajo tudi hudobni in bolni ljudje, zato je dobro, da svoje otroke pripravimo tudi na njih. Kdaj pa je pravi čas za pogovor o teh »občutljivih« temah, me sprašujejo številni starši. Ko jih življenje prinese na pot. »Prepovedane«...

Pot do vnukov vodi preko staršev

Helena Primic se pogovarja z Danico Vidmar Konflikt med potrebami staršev in željami starih staršev lahko  pomeni prvi korak pri  vzpostavitvi zdravih medsebojnih odnosov med odraslimi osebami. Lastni osebni razvoj je ključ do mirnega pogovora o bolečih temah. Potihoma ali na glas večina staršev hrepenimo po tem, da bi se naši otroci dobro razumeli s svojimi babicami in dedki. Še posebno tisti, ki smo bili sami kot otroci tako rekoč brez „prave“ babice in dedka, ki bi nas stisnila v topel objem, nam povedala zgodbo iz daljne preteklosti in nam zaupala kakšno lumparijo naših staršev, ko so bili še majhni otroci. Toda včasih se zdi, da takšne babice in dedki živijo le v reklamah in redkih družinah okrog nas. Zakaj se starši in stari starši prerekajo okrog vzgoje vnukov in kaj doživljajo otroci, ko se njihovi starši in stari starši ne marajo, smo povprašali Danico Vidmar, Familylabovo sodelavko in babico treh vnukov, ki si je pri 60-ih izpolnila veliko mladostno željo – obiskuje balet za odrasle in uživa. Tudi od babic se lahko ne le vnuki temveč tudi starši marsikaj naučimo, če jim le znamo prisluhniti. Toda, kaj pa če se z njimi ne strinjamo, še posebno, ko gre za njihove vnuke, ki so najprej naši otroci? »Razlikovati je potrebno med »ne strinjanjem« in »vmešavanjem« v vzgojo vnukov. Velika razlika je namreč, če želita babica in dedek le vplivati na vzgojo vnukov ali sta trdno prepričana, da imata le onadva prav. Stari starši imamo vso pravico do drugačnega mnenja glede vzgoje vnukov, ki ga lahko svojim odraslim otrokom tudi razkrijemo in razložimo. Toda hkrati se moramo zavedati, da so...

Mama čarovnica

Če me kdaj razganja od starševske samozavesti, kako pa sedaj res že obvladam vzgojo, me seveda vedno dohiti realnost, ko se kot mama počutim popolnoma izgubljeno.  Kljub bogatim izkušnjam, ki jih imam kot mama dveh hčera, množici prebranih knjig in člankov o vzgoji ter delu pri Familylabu Slovenija. Pravzaprav vse bolj ugotavljam, da mi vsa modrost o vzgoji, ki sem jo uspela nekje vmes ujeti, vzgoje v resnici ne dela nič lažje ali manj zahtevne. Gre le za to, da me trenutki, ko nimam pojma, kaj naj storim, kaj bi bilo dobro za otroka in kaj zame, več ne spravljajo v takšno paniko in obup kot včasih. V takšnih momentih nekajkrat globoko vdihnem, se po hitrem postopku sprijaznim, da niti pod razno ne vem, kako naj se lotim težave, ki mi je prišla na pot, in dam času čas. Tudi takrat, ko tista perfekcionistična Helena v meni vztraja, da je treba odreagirati takoj zdaj, saj bom sicer izpadla kot totalno luzerska mama. Še posebno, če so prisotne druge odrasle osebe, ki me opazujejo oz. bolje rečeno ocenjujejo. In si potihoma mislijo: »Ta pa res nima pojma o vzgoji!« Včasih so me takšni pomilujoči pogledi kar malo prizadeli oz. so v meni vzbudili željo, da bi se na licu mesta udrla v zemljo. Kot bi me zalotili pri najhujši možni sramoti – mama, ki ne ve biti mama. In to pri stvareh, ki so zunanjemu opazovalcu itak povsem logične in jasne kot beli dan. Toda, bolj ko sem se iskreno pogovarjala z mamami, ki so pripravljene razkriti tudi kakšno svojo »materinsko napako«, bolj sem ugotavljala, da je ta videz vsevedne...