Zbogom, ustrežljivost in popuščanje

Danski strokovnjak za vzgojo Jesper Juul pravi, da morajo starši spet prevzeti vodenje v družini, četudi otrokom to ne bo najbolj po volji   Gospod Juul, v svoji zadnji knjigi starše pozivate, naj v družini prevzamejo vlogo »vodje krdela«. Zakaj jim tako svetujete? Vedno sem poudarjal dva osrednja vidika starševstva: prvič, da so starši nekakšen svetilnik za otroke, in drugič, da je odgovornost za kakovost odnosa na strani staršev. Vendar vedno znova ugotavljam, da bralci v moje nasvete projicirajo svoje romantične predstave. Čas je, da pošljem glasnejši signal, saj v svojih vsakodnevnih pogovorih s starši in pedagogi izvem za številne težave, ki so vse posledica pomanjkanja vodstvenih lastnosti. Oznanjate vrnitev avtoritarne vzgoje? Ne, tega si nihče ne želi, niti odrasli. Danes je navsezadnje pomembno, da upoštevamo individualne značilnosti otroka. Vodenje sestavljajo tudi empatija, razumevanje in pogum, a tudi želja, da se od tistih, ki jih vodimo, učimo. Tako se razvije osebna avtoriteta. Avtoritarno vodenje pa je osredotočeno le na prilagajanje in ubogljivost. Kaj natančno razumete pod osebno avtoriteto? To vam bom pojasnil s primerom – vzemimo glasbenika. Poslušalec hitro ugotovi, ali samo preigrava note iz notnega zapisa ali dejansko razume glasbo, ki se skriva v njem. To zmore le, če v glasbo vloži vso svojo bit. Enako je z osebno avtoriteto: prihaja od znotraj in odraža lastne vrednote. Kaže, kaj človek hoče in česa noče. Očetje in mame morajo najti svoj notranji pristop do starševstva, da jo bodo razvili. Kako ga lahko najdejo? Edina pot do njega vodi prek našega odnosa z drugimi ljudmi. Otroci so v tem primeru najboljši navdih: način, kako izpeljejo stvari, kako prosijo za nekaj....

Otroci danes nimajo sogovornika

Sprašuje: Nika Vistoropski Nina Babič, psihologinja, kot šolska svetovalna delavka nudi pomoč otrokom na OŠ Martina Konšaka v Mariboru. Ni teme, ki bi se je bala. Šolala se je tudi pri danskem terapevtu Jesperju Juulu in se zadnja leta vse bolj usmerja v razumevanje otrokovega doživljanja virtualnega sveta. Kaj lahko, starši, učinkovitega naredimo, ko prepoznamo vzgojno napako? Mislim, kaj več od tega, da zamahnemo z roko in rečemo: »Mah, bo že.« Veliko težav si nakopljemo z nenehnim teženjem k popolnosti, še posebno ker otrok v resnici potrebuje – človeka. Na primer: če starši ugotovijo, da je njihov otrok vse popoldneve za računalnikom, da so ga v komunikaciji izgubili, da je otopel, je najslabše, kar lahko naredijo, to, da ga začnejo napadati, češ, kakšen je, in preložijo odgovornost nanj. Ko ugotoviš, da nekaj ni dobro, moraš najprej prevzeti odgovornost. Reči: »Ok, doslej je bilo tako in tako, a od jutri bo drugače.« Seveda otroku pri tem pomagate, a odgovornost prevzamete vi! Najslabše, kar lahko naredite, je, da mu ob izbruhih zažugate, da si je sam kriv, da vas je on pripravil do tega, da vam je »počil film«. Ja, z napakami, ki jih delamo, se je težko soočiti, zato jih radi naprtimo na druge. Na otroke še »najlaže«. Najprej moramo otroka razbremeniti krivde, prevzeti odgovornost in si s tem povrniti moč. To je edini način, da kaj zares spremenimo. Če so med staršema nesoglasja, otrok to ve, čeprav se ne prepirata njemu na očeh. Otrok se mora počutiti varnega. »Siva področja«, na katerih jim manjkajo informacije, si zapolnijo sami (po navadi ne z lepimi stvarmi), sledi strah. Kako starši sami...

Z bolečino se bom moral naučiti preživeti

Nika Vistoropski sprašuje Jesperja Juula. Agresivnost in nasilje pri otrocih sta temi, ki bolita. Toliko bolj, ker vse preveč znakov kaže, da jima starši nismo kos. Jesper Juul, priznani danski družinski terapevt, v svoji novi knjigi o agresivnosti presunljivo pokaže, v kakšni zmoti smo. Obravnavati otroka zgolj zaradi njegove agresivnosti, pravi, je enako, kot če bi človeka s hudo pljučnico zdravili samo s sirupom proti kašlju, in ne z antibiotiki. Agresivno ravnanje je živa priča pomanjkanja in zanemarjanja. V soboto bo govoril na Familylabovi konferenci Otroci in agresivnost. A ne bo šel zdoma. Ne potuje več. Vseeno, njegove besede ne poznajo meja. Pogovarjava se po skypu. Pred intervjujem so me opozorili, naj bom potrpežljiva, kajti te dni niste v dobri koži. Tudi na konferenci v soboto se boste javljali le prek videa. Odzvali pa ste se hitro. Še isti dan. Hvala. Vendar, povejte mi, kaj sploh se je zgodilo? Vse se je začelo konec novembra 2012 v Ljubljani med vodenjem seminarja za poslovneže. Nogi sta mi v nekem trenutku odpovedali. Dva dni kasneje sem bil v Zagrebu v komi. Čez tri tedne sem se vrnil na Dansko. Doma sem izvedel, da sem paraliziran od pasu navzdol in da bo tako tudi ostalo. Če prav razumem, trpite hude bolečine. Kako se počutite ob nenehnem opominjanju, da niste zdravi? Bolečina se je v zadnjih dveh mesecih še poostrila. Prej sem jo seveda prav tako čutil, a na trenutke se mi je posrečilo, da sem jo porinil na stran. Zdaj je drugače. Večinoma me tako zelo boli, da ne morem niti misliti. Upam, da bom glede tega lahko kaj ukrenil, a, saj veste, tudi na Danskem so čakalne vrste dolge. Nevropatsko bolečino je tudi sicer izjemno težko zdraviti. Z občutkom bolečine se bom očitno torej moral naučiti živeti. Žal mi je. Tudi meni. Predvsem ker nikoli več...

Vsi smo žrtve svoje preteklosti

Aleš Čakš sprašuje Ivano Gradišnik Po študiju novinarstva se je pisanja za medije in njihovega družbenega duha kmalu naveličala. Odločila se je za nadaljevanje družinske tradicije in se začela preživljati s prevajanjem, nato pa lepega dne naletela na Juulovo knjigo Kompetentni otrok, se navdušila nad njegovo filozofijo dela z družinami in starši ter kot samoukinja v psihologiji korenito zasukala svojo poklicno pot. Je ustanoviteljica in vodja projekta Familylab Slovenija. Zakaj vas je iz novinarstva odneslo v vzgojo otrok, pametno, odgovorno starševstvo? Po duši sem idealistka in marginalka, tako da sem že med študijem rada delala na Radiu Študent. Ampak s tem ni bilo mogoče preživeti, delo v drugih medijih pa me ni zanimalo. Slabo se obnesem v okoliščinah, ko je treba ubogati nadrejene, tudi če se z njimi ne strinjaš. Raje sem se zatekla v prevajanje, imela formalni status svobodne prevajalke in to mi je bilo všeč – da sem bila sama sebi šef. Očitno je to zame v življenju zelo pomembno. Prevajali ste iz angleščine, mar ne? Da. Me je pa od nekdaj vleklo na psihosocialno področje. Še kot novinarka sem rada pokrivala družbene teme, socialno področje, tudi prevajala sem rada te vrste literaturo. Kar zadeva psihologijo, sem čista samoukinja. Pri petih letih sem začela brati Dickensa, pri osmih Dostojevskega. Oče me je od nekdaj zalagal s psihološko literaturo, ki jo je bodisi sam študiral bodisi prevajal. Tako se je razvila moja drža samouštva, seveda pa sem tako tudi na edini način, ki mi je bil tedaj dostopen, poskušala razrešiti lastne psihološke, eksistencialne zagate, kot je značilno za vse, ki nas privlači psihologija. Familylaba pa sem se lotila po naključju. Poleti 2007 sem bila s hčerkama na obisku pri prijateljici v Angliji, in ker se je mlajša, ki je bila še...

Prenehajte obsojati agresivnost!

Eden najbolj znanih družinskih terapevtov in avtor številnih uspešnic o vzgoji Jesper Juul je prepričan, da starši in pedagogi otrokom ne dovolimo izražati enega od temeljnih čustev – agresivnosti. Zakaj je tako, kaj lahko storimo starši in predvsem, katere so dobre plati agresivnosti, smo se z Jesperjem Juulom pogovarjali ob izidu slovenskega prevoda njegove knjige Agresivnost – nov in nevaren tabu. Pogovarjala se je: Tina Mlakar Grandošek Zakaj otroke, ki niso poslušni in pridni, zelo pogosto označimo za problematične, agresivne, nemirne? Zakaj smo bolj naklonjeni tistim, ki se ne upirajo, ampak samo pridno izpolnjujejo ukaze? JUUL: To je zaradi dolgoletne tradicije poveličevanja pridnosti in poslušnosti. Dodajte še avtokratske, oblastne in vsevedne starše in dobili boste odgovor. Po drugi strani je tako ravnanje tudi odraz velike nemoči, ki jo pogosto čutijo starši in učitelji. Tudi nove generacije gledajo na otroke samo kot na »učence« in ne kot na ljudi z lastno voljo. Žal so se učitelji, vzgoji telji in pedagogi tudi sami v zadnjem času znašli v takšni »razosebljeni« vlogi, saj smejo biti pri svojem delu vse manj osebni. Eno od najpomembnejših sporočil vaše knjige Agresivnost: nov in nevaren tabu, je, da ni nič narobe s tem, da smo kdaj jezni, agresivni, celo besni. Precej drzna izjava za družbo, ki si prizadeva za večjo strpnost, mirno sobivanje, vljudno komunikacijo … JUUL: Tako razmišljanje se vam zdi izzivalno, ker agresijo presojate z moralne perspektive. Vprašati pa bi se bilo treba, zakaj kljub vsem pozivom za mirnejše življenje in strpno komunikacijo še vedno živimo v svetu s tako veliko fizičnega in čustvenega nasilja. Kako naj torej razumemo agresivnost? JUUL: Najprej moram opozoriti, da pri agresivnem obnašanju ne gre vedno za nasilje. Zato ne kritizirajte otrokovega agresivnega obnašanja na način »to se ne spodobi«, ali »to ni prav«. Včasih otroci...

Agresivnost – nov in nevaren tabu (Jesper Juul, intervju)

Ob izidu prevoda knjige Jesperja Juula “Agresivnost – nov in nevaren tabu”, smo temu svetovno znanemu strokovnjaku za vzgojo in družinske odnose postavili vprašanja, s katerimi se starši pogosto obračajo na Familylab Slovenija – ustanovnega člana mednarodne organizacije Familylab Association, ki ohranja ter širi Juulove vrednote in načela. V: V svoji knjigi Agresivnost – nov in nevaren tabu, poudarjate, da agresivnost ne vodi nujno do nasilja, saj gre za eno od temeljnih potreb vsakega človeškega bitja. Kaj pravzaprav sporočamo otroku, ko mu povemo, da ne sme tepsti svojega brata, da “to ni prav”, da se “pri nas doma ne tepemo”? JJ: Vaše vprašanje razkriva zelo pomembno razliko med agresivnimi čustvi in agresivnim vedenjem. Vsi ljudje imamo agresivna čustva, kot so jeza, frustracija, nemir, bes, sovraštvo ... Če želimo preprečiti, da ta čustva ne vodijo do psihičnega in fizičnega nasilja do drugih, jih moramo prepoznati kot naravna in pomembna. V primeru iz vašega vprašanja je čisto v redu, če otroku poveste, naj brata ne tepe, prav tako pa lahko izpostavite, da takšno vedenje v vaši družini ali instituciji ni sprejemljivo. Toda pomembno je, da preden ali po tem, ko to storite, obenem tudi priznate vrednost, ki jo ima njegovo agresivno vedenje,  tako da mu na primer rečete: A: Vidim, da si zelo jezen na svojega brata in rad bi vedel zakaj, če mi lahko poveš? B: Vzel mi je mojo žogo! A: Aha, razumem. Tudi mene bi to razjezilo, toda rad bi te naučil boljšega načina, če misliš, da mi sedaj lahko      prisluhneš. Lahko pa tudi počakam, da boš lahko poslušal. Ko je otrok pripravljen – kajti nobenega smisla...