Agresivnost – nov in nevaren tabu (Jesper Juul, intervju)

Ob izidu prevoda knjige Jesperja Juula “Agresivnost – nov in nevaren tabu”, smo temu svetovno znanemu strokovnjaku za vzgojo in družinske odnose postavili vprašanja, s katerimi se starši pogosto obračajo na Familylab Slovenija – ustanovnega člana mednarodne organizacije Familylab Association, ki ohranja ter širi Juulove vrednote in načela. V: V svoji knjigi Agresivnost – nov in nevaren tabu, poudarjate, da agresivnost ne vodi nujno do nasilja, saj gre za eno od temeljnih potreb vsakega človeškega bitja. Kaj pravzaprav sporočamo otroku, ko mu povemo, da ne sme tepsti svojega brata, da “to ni prav”, da se “pri nas doma ne tepemo”? JJ: Vaše vprašanje razkriva zelo pomembno razliko med agresivnimi čustvi in agresivnim vedenjem. Vsi ljudje imamo agresivna čustva, kot so jeza, frustracija, nemir, bes, sovraštvo ... Če želimo preprečiti, da ta čustva ne vodijo do psihičnega in fizičnega nasilja do drugih, jih moramo prepoznati kot naravna in pomembna. V primeru iz vašega vprašanja je čisto v redu, če otroku poveste, naj brata ne tepe, prav tako pa lahko izpostavite, da takšno vedenje v vaši družini ali instituciji ni sprejemljivo. Toda pomembno je, da preden ali po tem, ko to storite, obenem tudi priznate vrednost, ki jo ima njegovo agresivno vedenje,  tako da mu na primer rečete: A: Vidim, da si zelo jezen na svojega brata in rad bi vedel zakaj, če mi lahko poveš? B: Vzel mi je mojo žogo! A: Aha, razumem. Tudi mene bi to razjezilo, toda rad bi te naučil boljšega načina, če misliš, da mi sedaj lahko      prisluhneš. Lahko pa tudi počakam, da boš lahko poslušal. Ko je otrok pripravljen – kajti nobenega smisla...

Postavite meje

Starševstvo je pomembna in odgovorna naloga, h kateri sodi najtežja naloga, imenovana vzgoja. Starši se sprašujemo, kako vzgajati, kako postavite meje … Kako postaviti meje otroku? »Tako, da jo postavimo okoli sebe in ne okoli otroka.« Starševstvo je pomembna in odgovorna naloga, h kateri sodi najtežja naloga, imenovana vzgoja. Starši se sprašujemo, kako vzgajati, kaj je prav in kaj ne. Najti moramo ravnotežje. Otroku ne smemo vedno vsega dovoliti, vendar pa ne smemo biti pretirano omejujoči, znati moramo postaviti prave meje. O postavljanju meja smo se pogovarjali s Simono Iglič, voditeljico seminarjev, starševskih skupin in predavateljico Familylab-a. Kaj so meje? So to sporočila s strani staršev ali drugih odraslih oseb o tem, katerih pravil se je treba držati in kakšna so pričakovanja do otrok? Kako bi vi definirali meje? »Meje so sporočila, ja. So tanka in občutljiva (spremenljiva, fluidna) linija, ki ločuje oziroma označuje, kje se konča posameznikova zmožnost SODELOVATI z drugimi in se začne skrb ZASE – za svojo notranjost; potrebe, želje, vrednote. Kadar smo v sozvočju z drugimi, namreč ni potrebe po postavljanju meja. Meja se zavemo šele, ko jih nekdo prekorači. Meje pomagajo definirati posameznikov JAZ; njegov začetek, konec in še marsikaj vmes.« Kaj menite o preizkušanju meja? Otroci znajo biti pri tem sila vztrajni; kričijo, cepetajo itd. »Vsi ljudje preizkušamo meje drug drugega in jih na ta način pomagamo zaznavati, oblikovati in nenazadnje tudi definirati. Odrasli pri tem nismo dosti drugačni od otrok. Otroci resda to počnejo bolj naglas (s kričanjem, jokom, cepetanjem), a mnogokrat smo starši tisti, ki smo nevede prekoračili mejo svojega otroka. Otroci že od rojstva zaznavajo svoje meje. Čutijo, kdaj so...

Jesper Juul: “Otrokom postavljamo diagnoze zaradi lastnih napak”

Agresija postaja nov in nevaren tabu, meni danski družinski terapevt Jesper Juul. Zato obljublja, da bo svojo novo knjigo posvetil prav tej tematiki. Upa, da mu jo bo kmalu uspelo napisati, kajti veliko potuje in predava po vsem svetu. V četrtek ga je v Kopru poslušalo približno 300 staršev in pedagogov. “Čigav problem je, če je otrok agresiven?” provokativno sprašuje Jesper Juul. Je otroka, ki se tako obnaša, kdo vprašal, zakaj oziroma na koga je jezen? Po navadi ne, ampak Juul priporoča prav takšen pogovor. Trend zadnjih let je, da agresivno obnašanje otrok dojemamo kot problem. “To je zelo nevarno,” meni Juul. “Z otroki danes ravnamo tako slabo, kot smo včasih z ženskami. Če je ženska pokazala svoja čustva, so jo označili za histerično in ji predpisali zdravila ali elektrošoke. Paradoks pa je, da prav ženske danes skušajo zatreti agresivno obnašanje otrok.” V Nemčiji približno 15 odstotkov otrok v vrtcih obiskuje terapevta zaradi agresivnega obnašanja. Juul pokaže pismo obupane mame, od katere so vzgojitelji v vrtcu v Kaliforniji zahtevali, da psihologi ocenijo socialne kompetence njenega dveletnega otroka, ker je ta dvakrat zapored ugriznil svojega vrstnika. “Mami sem seveda svetoval, naj otroka čim prej izpiše iz tistega vrtca,” pravi Juul. “Dvoletniki grizejo in so vedno grizli, največkrat svoje starše, in to iz ljubezni.” Odstotek otrok, ki tarnajo, da se v vrtcu slabo počutijo, je enak odstotku otrok, ki jih vzgojitelji označujejo za težavne, je pokazala študija na Danskem. Gre za približno 15 odstotkov dečkov in 10 odstotkov deklic. “Agresija, strah, seksualnost, žalost in radost so naša naravna občutja, zato njihovo izražanje ne bi smelo biti tabu,” meni Juul. “Če nimamo...

Očetje se morajo izumiti na novo

(Z Jesperjem Juulom se pogovarjata Klavdija Miko in Živa Slokan, Ona 17. 05. 2011)   Na vidiku je novo očetovstvo. Jesper Juul, družinski terapevt, je že pred dvajsetimi leti govoril o drugačnem moškem. Takšnem, ki ni samo fizično navzoč, ampak tudi čustveno vpleten v družinsko življenje. Takšnem, ki išče starševsko identiteto, drugačno od materine. V najnovejši knjigi Mož in oče – knjiga zate črpa modrosti tudi iz lastnih izkušenj. Predstavil jo je na predavanju Flegma fotr, ki ga je organiziral Inštitut za sodobno družino, nosilec projekta Familylab Slovenija. Jesper Juul je izkušen oče in dedek. Ve vse, no, skoraj vse, kar bi moral vedeti sodoben moški o partnerstvu in očetovstvu. Pa tudi to, kako ostati kul.   Se tudi vam zdi, da so spremembe edina stalnica v našem življenju? Kako vam uspe ostati kul? Kaj vem, morda zato, ker se poklicno moram odzivati na spremembe. Zame niso presenetljive. Edina reakcija nanje je, da se staram. To me ne moti. No, ali ko se po šestih mesecih vrnem na Dansko in ugotovim, da supermarketa, kjer običajno nakupujem, ni več. A večinoma v spremembah uživam. V družinskem življenju se obrača na bolje. Poudarjate, da z ženskami nekako ni nič narobe, današnji moški so se znašli v praznem prostoru in morajo na novo opredeliti vlogo partnerja in očeta. Vaš sin ima 37 let. Ali razume vzgojo popolnoma drugače kot vi? Desetkrat boljši je od mene. Od prvega dne svojega očetovstva je bil del sinovega življenja. Ni bil le pomagač. Jaz sem bil. Pomagal sem njegovi mami. To je velika razlika. Vidim dosti mladih očetov, ki se zelo trudijo najti lastno identiteto. Bojijo se...

Mnogim managerjem manjka sposobnost empatije

Časi avtoritarnega vodenja so mimo – tako v družinah kot v podjetjih. O tem je prepričan priznani danski družinski terapevt Jesper Juul. Pogovor o pomenu socialne kompetentnosti, o težavi, da kot menedžer predaš odgovornost, in rastočem pomenu družine za podjetja. Z Jesperjem Juulom sta se pogovarjala Gesine Braun in Michael Leitl, urednika Harvard Business Managerja.    Gospod Juul, ste družinski terapevt, šef šestdesetih sodelavcev – in dedek. V kolikšni meri je vodenje otrok in odraslih primerljivo? V obeh svetovih gre za konflikt med prilagajanjem in individualnostjo. Otroci se veliko bolj kot po besedah učijo po zgledu svojih staršev. V podjetjih je podobno. Menedžerje zaznamujeta njihovo poreklo in vzgoja, ti pa podjetju ali oddelku dajo svoj pečat. Jaz na primer sem človek, ki gara kot konj, z mojimi sodelavci pa je podobno. Ta pojav boste našli v vsakem podjetju. Voditelj s svojim odnosom določa, kako deluje celotna skupina. Ampak danes obstajajo že neštete predloge in orodja, ki menedžerjem omogočajo moderno vodenje. Torej skupinsko usmerjeno, ki temelji na samoodgovornosti in bolj usmerja kot določa. Zna tako voditi samo tisti, ki je takšen tudi zasebno? Najlepše pri človeku je njegova zmožnost učenja. Vendar za spremembe potrebujemo čas – in zunanjo pomoč. Po navadi je tako: kdor na primer doma nastopa bolj patriarhalno, torej uporablja in zastopa moč, v pisarni ne bo spremenil svoje narave. Morda bo sčasoma in pod vplivom sodobnih konceptov vodenja postal bolj prijazen. Več pa ne. Zato tudi veliko teh konceptov vodenja ostaja revolucionarnih le na papirju. Ni dovolj, da preberemo nekaj o novi metodi in se odločimo: zveni dobro, preizkusil jo bom. Kdor se želi naučiti kaj novega, mora intenzivno...

Tudi očetje se morajo vključiti v vzgojo

Danski družinski terapevt in javni govorec Jesper Juul je že desetletja eden vodilnih avtorjev o vzgoji otrok. Njegova najbolj znana knjiga je Kompetentni otrok, ki je prevedena v 13 jezikov in je bila prodana v več kot 250.000 izvodih. Ob izidu njegovega najnovejšega dela Mož in oče – knjiga zate, smo se z njim pogovarjali o najprimernejši vzgoji otrok. Z Jesperjem Juulom se je pogovarjala Klavdija Štajdohar (BabyBook, december 2012)   Nam lahko za začetek poveste, kakšna je vloga očeta in matere v času zgodnjega starševstva? In kaj je dobra mama in kaj dober oče? Ne uporabljam izrazov dobri očetje in dobre mame. Če sem prisiljen, uporabljam izraze dovolj dobra mama in dovolj dober oče. Če govorimo o zgodnjem (starševstvu), o prvih letih, vemo, da je pomembno, da sta otroku na voljo oba starša. Star mit pravi, da je mati najpomembnejša. Ampak vse naše raziskave so pokazale, da če ima otrok izbiro, bo izbral oba in ne bo dal prednosti nobenemu. To je z otrokovega stališča. Če gledamo s stališča očeta, je nagnjen k temu, da se poveže z otrokom in otrok z njim. To se mora zgoditi v prvih treh, štirih letih ali pa do tega nikoli ne pride. Za opisati je to zelo zahteven proces, ampak pogosto imajo mame, kot rečemo, svoje otroke »pod kožo«, imajo radarski sistem, ki jim pove, kaj potrebuje otrok. Očetje tega nimajo. Ena najpomembnejših stvari, ki jih očetje in mame lahko naredijo, je, da v prvem letu in pol zagotovijo, da oče dobi čim več priložnosti, da je sam z otrokom. Ker če nisi resnično sam z otrokom, če nisi prepuščen svojim čutom, nikoli...